Začnimo z osnovo – energija in makroelementi v pasji in mačji prehrani

Avtor članka: Daša Korže
Deli s prijatelji

Pravilna prehrana je eden pomembnejših dejavnikov za ohranjanje zdravja in ključnega pomena za obvladovanje bolezni. Poznavanje lastnosti hranil, potreb, razpoložljivosti hranil in poznavanje posledic pomanjkanja ali presežkov je pomembno za razumevanje zdravja psov in mačk ter povod za pravilno ukrepanje in hitro prilagajanje.

Hranljive snovi so posamične sestavine hrane, ki pomagajo ohranjati življenje. Odkrivali so jih tekom zgodovine. Hranila so bistvena v tem, da sodelujejo pri vseh osnovnih funkcijah telesa. Delujejo namreč kot strukturne komponente, izboljšujejo ali sodelujejo pri kemijskih reakcijah metabolizma, zadolžene so za transport snovi v telo, skozi ali izven njega, vzdržujejo temperaturo in imajo vlogo dobavitelja energije.

Nepravično bi bilo govoriti o najpomembnejšem hranilu ali skupini, v katere razvrščamo posamična hranila, vsaka od njih ima namreč ključne lastnosti za pasji ali mačji organizem ter življenje. Brez ene ali druge življenje ne bi bilo mogoče ali bi se posledice kazale na zdravstvenem stanju živali. Osnovne hranilne snovi so razdeljene v šest kategorij: voda, ogljikovi hidrati, beljakovine, maščobe, minerali in vitamini. Nekatere od hranil imajo številne funkcije, ki so med seboj povezane in različne. Voda kot osnovno hranilo na primer prispeva z mnogoterimi lastnostmi, ki jih bom opisala v nadaljevanju, ne prispeva pa za organizem pomembne energijske vrednosti.

Ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine služijo kot strukturne komponente in hkrati prinašajo energijo.

Priporočamo tudi: Živali pri veterinarju

Vsako neravnovesje lahko vodi v težave z zdravjem, kajti hrana lahko vsebuje presežek ali primanjkljaj hranil. Glede na znane potrebe ali t. i. minimalna prehranska priporočila, ki so si različna glede na del sveta, v katerem živi žival (v EU sta to FEDIAF in NRC), in glede na določene lastnosti posamične živali v različnem življenjem obdobju, lahko določimo, ali katera od sestavin odstopa od priporočenih vrednosti. Ni pa znano za vsa hranila, kako odstopanje posamičnega hranila vpliva na žival skozi njeno življenje.

Hranila v živilih ali krmi določamo z Weendsko analizo, iz katere lahko pridobimo podatke o odstotku vlage, deležu beljakovin, maščob, pepela in surovih vlaknin. Deleža energije in ogljikovih hidratov, ki so v literaturi navedeni kot brezdušični izvleček (BDI), pa se izračunata iz dobljenih podatkov analize.

Voda​

Voda je ključnega pomena za življenje. Voda je topilo, v katerem se raztopljene snovi prenašajo po telesu. Voda je ključnega pomena za kemične reakcije hidrolize: encimska razgradnja ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. Pomembno vlogo ima pri uravnavanju telesne temperature, organizmu daje obliko in odpornost. Kadar je vodna bilanca negativna, govorimo o klinični dehidraciji, ki se jasno pokaže najprej v prožnosti kože – o tem veliko govorimo poleti, ko lahko sami doma preverimo stanje hidriranosti pri psu z dvigom kože. Voda sodeluje pri živčnem sistemu, dihanju, gibljivosti sklepov. Organizem živali vsebuje kar od 40 do 80 % vode (odvisno od vrste in kondicije živali).

Vodo pes ali maček zaužije s hrano ali pitjem vode. Količina zaužite vode je odvisna od velikosti, starosti, aktivnosti in zdravstvenega stanja živali, od temperature okolja ter od vrste hrane, ki jo žival dnevno zaužije. Ponujena voda mora biti ne glede na dejavnike vedno sveža, neoporečna in sobne temperature. Ni pa vedno nujno, da je voda, ki jo pes ali maček zaužije, ustrezna. Na kakovost vode lahko vplivajo slanost, nitrati in nitriti, strupene organske in anorganske kemikalije ali mikrobna onesnaženost.

Energija

Pomembno splošno vlogo v prehrani ima energija, ki jo žival zaužije s krmo/hrano in jo obravnavamo kot vsoto komponent obroka: beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov in ne kot hranilo, kamor uvrščamo prej naštete skupine. O energiji govorimo, ko se zaužita hranila prebavijo, absorbirajo in prenašajo v telesne celice. Pri tem se sprošča toplota, ki določa njihovo energijsko izkoristljivost.

Študije o potrebah po energiji so obsežne, na to, kakšne so potrebe živali po energiji, pa vplivajo številne lastnosti živali: spol, velikost (pasma), življenjsko obdobje, reprodukcija, starost, temperatura okolja, aktivnost, kastracija/sterilizacija, bolezen, prekomerna teža ali shiranost.

Pri računanju potreb po energiji ločimo: bazalne potrebe, potrebe po energiji v mirovanju in vzdrževalne potrebe po energiji. Pri zadnji je zelo pomembno, da upoštevamo še vse naštete dejavnike.

Ko poznamo potrebe posamezne živali, lahko določimo količino hrane, ki jo mora pes ali maček zaužiti na dan. Glede na izračunano količino določimo še količine vseh ostalih hranljivih snovi.

Ogljikovi hidrati in vlaknine

Ogljikovi hidrati so sestavljeni iz ogljika, vodika, kisika in jih razvrščamo v več podskupin glede na strukturo:

Monosaharidi ali enostavni sladkorji (npr. glukoza) in disaharidi (npr. saharoza)
Oligosaharidi (npr. rafinoza)
Polisaharidi (npr.škrob, hemiceluloza, celuloza, pektini …). Njihova prebava se začne mehansko v gobcu, v želodcu se pomeša z želodčnimi sokovi, a večinski del prebave in absorpcije se izvrši v tankem črevesju s pomočjo encimov trebušne slinavke

V prehrano hišnih živali so vključeni predvsem zato, da telo oskrbijo z energijo. V povprečju je njihova prebavljivost okoli 84 %, prispevajo pa okoli 3,5 kcal/g. Minimalna prehranska priporočila za to skupino niso znana. Prav tako se večkrat pojavljajo v prehrani psov in še vedno prepogosto v prehrani mačk, ki so mesojede živali in za svoje preživetje nujno ne potrebujejo te skupine hranljivih snovi.

Z zaužitjem sestavin za energijo vstopijo v prebavni trak tudi prehranske vlaknine, ki izredno dobro pripomorejo k zdravi črevesni flori (debelo črevo), k ohranjanju črevesne peristaltike, k vezavi vode in s tvorbo kratkoverižnih maščobnih kislin, ki delujejo protibakterijsko, vplivajo na zdravje. Prehranske vlaknine so kategorizirane tudi kot prebiotiki, saj pozitivno vplivajo na imunski sistem živali. Izjemno vlogo pa še posebej igrajo pri diabetičnih živalih.

Minimalna prehranska priporočila za to obširno skupino niso znana, priporočena je le okvirna količina prehranski vlaknin, in sicer okoli 5 % obroka, kar pa se razlikuje od specifičnih lastnosti posameznega psa ali mačke.

Beljakovine

Beljakovine so velike kompleksne molekule, sestavljene iz nekaj sto do več tisoč aminokislin. Slednje so kombinacija ogljika, vodika, kisika, dušika, včasih žvepla in fosforja. Ta izjemno pomembna skupina ima pomembno strukturno vlogo organov in tkiv: hrustanca, kit, vezi, mišičnega miozina, keratina v koži, dlaki in krepljih, hemoglobina, albumina, globulina v krvi, encimov, hormonov in protiteles, organizmu pa pomenijo tudi pomembno energijsko vrednost.

Prebava zaužitih beljakovin se začne v želodcu, nadaljuje se s pomočjo encimov trebušne slinavke in zaključi v tankem črevesu. Nekatere beljakovine se prebavijo hitreje, druge počasneje, odvisno od obdelave, velikosti in tudi starosti živali.

Dobre izkušnje se shranjujejo drugače in v drugem delu možganov kot slabe. Slabe izkušnje so shranjene v posebnem centru za zaznavo nevarnosti, kjer so hitro dostopne. Hitrost dostopa do negativnih izkušenj je bistvenega pomena za preživetje in ravno tako je pomemben bliskovit odgovor na grožnjo.

Ta bliskoviti odgovor imenujemo odgovor z begom ali bojem, ki se sproži nezavedno in brez zavestnega vpliva na vedenje. Ko bo pes enkrat pri veterinarju doživel bolečino, se mu bo v isti situaciji sprožil spomin nanjo in njegovo telo bo odreagiralo obrambno.

Psi in mačke večino beljakovin zaužijejo z mesom, drobovino, ribami, mlečnimi izdelki, jajci. Te vire beljakovin uvrščamo med beljakovine živalskega izvora. Beljakovine pa se nahajajo tudi v rastlinah, ki jih psi (tudi mačke) zaužijejo v manjših količinah, a so prav tako pomembne.

Največkrat se te vrste beljakovin v komercialni hrani nahajajo v obliki soje, koruznega glutena, graha (proteini graha). Kombiniranje različnih virov beljakovin lahko izboljša aminokislinski profil hrane, saj različni viri prispevjo večjo raznolikost živalskih in rastlinskih aminokislin.

Priporočamo tudi: Alergije pri mačkah

Maščobe

Lipidi so visoko energijske spojine, netopne v vodi. Z maščobami prejme pasji ali mačji organizem energijo. Maščobe oskrbujejo organizem z maščobnimi kislinami, med njimi so tudi esencialne, pomembne pa so tudi kot topilo za v maščobi topnih vitaminov A, D, E in K (v hrani naj bi jih bilo vsaj 1 do 2 %). Prehranske maščobe so najbolj koncentrirano energijsko hranilo, kar pomeni, da se v prehrani nahajajo v manjših količinah, saj 1 g maščob prinese kar 8,5 kcal.

Maščoba služi tudi kot rezervna energija, termična izolacija telesa, zaščita vitalnih organov, najdemo jo v membranah celic. Maščobnokislinska sestava pomembno vpliva na zdravje kože in dlake, na delovanje ledvic in razmnoževanje. Načeloma ima organizem sesalcev sposobnost sintetizirati nasičene maščobne kisline in oleinske kisline, zato lahko pes (za razliko od mačk) enako kot človek spremeni linolno kislino (nenasičnena maščobna kislina) v linolensko in arahidonsko. Tiste, ki pa so nujne za normalno delovanje membran in so osnova za nastanek tkivnih hormonov, pa mora pes zaužiti s hrano: to so večkrat nenasičene maščobne kisline.

Nazoren primer, kako različna hranila delujejo v simbiozi, je interakcija maščob in antioksidantov. Višja kot je koncentracija maščob v hrani, višja je priporočena količina antioksidantov. Eden teh je vitamin E, ki poskrbi, da maščobe ne postanejo žarke.

Žarkost škodljivo vpliva na zdravje živali, zmanjšuje okusnost hrane in znižuje delovanje drugih vitaminov. Večkrat nasičene maščobne kisline (omega 3) so bolj dovzetne za peroksidacijo kot večina omega 6 maščobnih kislin.