Dopolnilne terapije

Avtor članka: Katja Porenta
Deli s prijatelji

Z napredkom konjeniške znanosti je močno napredovala tudi oskrba konj v primeru poškodb ali lažjih težav z gibalnim aparatom. Postopoma tudi konjski atleti spoznavajo, kar so človeški športniki vedeli že dolga leta.

Za uspešno športno kariero je potrebno manjše težave odpravljati sproti. Tudi pri nas je že splošno sprejeto, da je konjem potrebno nuditi širšo zdravstveno oskrbo, kot so le obiski veterinarja v nujnih primerih. Ohranjanje zdravja konjevega gibalnega aparata je bistven vidik dobrega lastništva konj. Dilema, ki se pojavlja pogosto, je, katerega strokovnjaka poklicati, ko se pojavijo težave.

Kiropraktika, masaža, osteopatija

Področje dopolnilnih tehnik za ohranjanje zdravja je zelo široko, obenem pa so metode in način dela pri strokovnjakih z različnih področij zelo podobne. Pogosto vprašanje, ki se pojavlja, je, kaj je pravzaprav razlika med nekaterimi bolj popularnimi tehnikami? Najmanj skrivnostna med njimi je najverjetneje trigger point terapija, ki ji pogosto poenostavljeno rečemo kar masaža.

Terapevtska masaža se osredotoča na stanje mišic in konju pomaga tako, da odpravi boleče zakrčnine v mišicah. Z izurjenim dotikom terapevt ugotovi, katere mišice so kronično napete, nato pa z različnimi tehnikami pritiska na mišična vlakna in napetost odpravi. Rezultat so bolj elastične mišice, ki so sposobne večjega obsega gibanja, kar vodi v bolj lahkotno in zdravo gibanje.

Osteopatija in kiropraktika sodita med veje dopolnilne medicine, ki se osredotočata na vzpostavljanje ravnovesja v hrbtenici ter optimalno delovanje sklepov. Kiropraktiki se poslužujejo predvsem manipulacijskih tehnik, s katerimi odpravljajo subluksacije oziroma omejen obseg gibanja sklepov. Tehnike se razlikujejo od strokovnjaka do strokovnjaka, po navadi pa gre za prijeme, ki z natančno odmerjeno silo sklepu povrnejo poln obseg gibanja, s čimer ponovno uravnotežijo hrbtenico.

Osteopatija je nekoliko širši pojem, ki zajema holističen pristop do konjevega telesa, zato se osteopati poleg manipulacijskih tehnik poslužujejo tudi razteznih in mobilizacijskih tehnik ter tehnik, ki se osredotočajo na fascijo oziroma mišično ovojnino. Vsaka izmed treh modalitet doprinese k ohranjanju konjevega zdravja svoj košček.

Ne gre torej za vprašanje, katera modaliteta je najboljša, temveč katero potrebuje konj v danem trenutku. Ker se med seboj izjemno dobro dopolnjujejo, se veliko terapevtov poslužuje tehnik, ki obsegajo vse tri veje.

Ker lahko sklepi delujejo dobro le, če so mišice v dobrem stanju in ker mišice ne morejo opravljati svojega dela, če hrbet ni uravnotežen, dobri terapevti stremijo k temu, da gledajo na konjevo telo kot na celoto ter se nenehno učijo novih tehnik in metod.

Za šepanje vedno veterinarja

Vsaka metoda ima svoje mesto pri odpravljanju težav z gibalnim aparatom, vendar je včasih težko vedeti, katerega strokovnjaka potrebuje konj v danem trenutku. Kljub temu da imajo dopolnilne tehnike pomembno mesto pri ohranjanju konjevega zdravja, ne morejo nadomestiti veterinarjeve diagnoze.

Če konj zašepa, se moramo vedno obrniti na veterinarja. Enako velja za kakršnekoli nenadne težave, hude bolečine, otekline ali nenavadno topla področja na nogah.

Šele ko vemo, kaj se dogaja v konjevem telesu in imamo postavljeno diagnozo, se lahko po potrebi obrnemo na dopolnilne terapije. Pri akutnih poškodbah, kot so na primer poškodbe tetiv, se vedno posvetujmo z veterinarjem, preden se odločimo za dopolnilne terapije.

Manualna terapija ima zelo pomembno mesto v postopku rehabilitacije po poškodbi, vendar je bistveno, da pri rehabilitaciji vzpostavimo sodelovanje med lastnikom, veterinarjem in terapevtom. Če smo v dvomih glede tega, kako resna je težava, pokličimo veterinarja in ga vprašajmo za njegovo mnenje. V nekaterih primerih dopolnilne tehnike, kot so masaža, osteopatija in kiropraktika niso primerne. Kadar konj trpi za koliko, napadom laminitisa ali infekcijo, ki povzroča vročino, manualne terapije niso priporočljive.

Proces manualne terapije predstavlja zmeren napor za konjevo telo, saj povzroča velike spremembe v tkivih. Kadar se konj bori z boleznijo, ni pošteno, da njegovo telo še dodatno obremenjujemo.

Katero dopolnilno tehniko potrebuje moj konj?

Včasih se težave pojavijo zelo postopoma in se nikoli ne izkristalizirajo v izrazito šepanje, temveč se kažejo kot slabša atletska sposobnost. Pogosto je glavni problem ta, da »konj ni čisto pravi«. Morda se giblje nekoliko bolj togo kot včasih, morda pri določenih manevrih šviga z repom in se upira jahačevim znakom, čeprav tega v preteklosti ni počel.

Pogosto se pojavijo težave pri previjanju v eno ali drugo smer, ali pa podiranje ovir, ki smo jih prej preskakovali z lahkoto. Morda se šepanje pojavi občasno, ali pa le v določenih primerih, pri tem pa pregled veterinarja ni pokazal nobenih posebnosti. Pogost simptom v teh primerih je boleč hrbet, za katerega na prvi pogled ne najdemo nobenega tehtnega razloga.

V teh primerih se je smiselno obrniti k dopolnilnim tehnikam, saj lahko s celostnim vpogledom na delovanje gibalnega aparata poiščejo in naslovijo vzrok težave. Ker so težave z mišicami največkrat povezane z nepravilnostmi pri delovanju sklepov in obratno, je na prvi pogled težko oceniti, katera vrsta terapije bo v določenem primeru najbolj koristna.

Ko se odločamo za določenega terapevta, vprašajmo za nasvet veterinarja ali prijatelje, katerih konj je imel podobno izkušnjo kot naš. Po prvi terapiji bomo mnogo bolje vedeli, od kod težave izhajajo in kako se jih lotiti vnaprej. Ne glede na to, iz katere veje izhaja, nam bo dober terapevt znal priporočiti drugo modaliteto, če se mu bo zdelo, da bi našemu konju bolj koristila.

Včasih se težave pojavijo zelo postopoma in se nikoli ne izkristalizirajo v izrazito šepanje, temveč se kažejo kot slabša atletska sposobnost. Pogosto je glavni problem ta, da »konj ni čisto pravi«.

Težave s prenapetimi mišicami na kratek rok ostanejo lokalizirane, kar pomeni, da jih je mogoče odpraviti s tehnikami, ki naslavljajo mišične zakrčnine. Če so mišice zakrčene kronično, slej ko prej pride do kompenzacije, ki povzroči nepravilno delovanje sklepov.

Pri vprašanju, katerega terapevta konj potrebuje, je torej pomembno tudi, koliko časa težave vztrajajo in kako se kažejo. Vsak konj je posameznik, ki se na terapijo odziva na svoj način, zato ena modaliteta ali en terapevt morda ne ustreza vsakemu konju.

Preventiva, preventiva

Bolj kot poznamo svojega konja in delovanje njegovega telesa, lažje se bomo odločili, katero modaliteto v danem trenutku potrebuje. Vsak konj, ki nosi jahača ali vleče vprego, potrebuje občasen pregled terapevta, da se odpravi morebitne nepravilnosti, preden postanejo bolj resne.

Izhodišče za konje, ki ne delajo trdo, naj bo enkrat letno, nato pa sledimo navodilom terapevta glede nadaljnjih obiskov.

Konji, ki so v preteklosti utrpeli poškodbe ali imajo kronične težave, kot je na primer artritis, bodo verjetno potrebovali bolj redno pozornost, tudi če ne delajo trdo. Športnim konjem, ki redno trenirajo, bodo, tako kot človeškim športnikom, koristile bolj redne terapije.

Težave, kot so omejen obseg gibanja sklepov, se po navadi pojavijo kot posledica kompenzacijskih vzorcev ali pa kot posledice padcev, udarcev in zdrsov. Ker se mišice na obremenitve odzivajo hitreje kot sklepi, so mišice pogosto prve, ki kažejo znake težav.

Smiselna je strategija, da se na začetku odpravi težave s sklepi, nato pa se konjevo dobrobit vzdržuje z rednimi terapevtskimi masažami in občasnim obiskom osteopata ali kiropraktika.

Šele, če se mišičnih težav ne odpravlja redno, to vodi do kompenzacije, kar sčasoma pusti posledice na delovanju sklepov. Zaradi tega je smiselna strategija, da se na začetku odpravi težave s sklepi, nato pa se konjevo dobrobit vzdržuje z rednimi terapevtskimi masažami in občasnim obiskom osteopata ali kiropraktika.

To je zelo splošna smernica, od posameznega konja pa je odvisno, kakšna vrsta terapije mu bo najbolje dela. Vzdrževanje zdravega gibalnega aparata je mnogo bolj smiselno kot kasnejše odpravljanje večjih težav, kot so poškodbe tetiv, patologije hrbtnih vretenc ali degenerativne spremembe sklepov. Zdrav konj bo svoje delo opravljal z veliko večjim veseljem, poleg tega pa bo sposoben dosegati mnogo večje atletske uspehe.