Pravilno gibanje jahačevih kolkov

Avtor članka: Katja Porenta
Deli s prijatelji

Uravnoteženo sedišče je ideal, h kateremu teži vsak jahač. Večina informacij, ki jih jahač posreduje konju, izhaja iz sedišča, zato je pomembno, da ima jahač svoje sedišče pod nadzorom in ga zna pravilno uporabljati.

Pravilna uporaba sedišča je mnogo bolj kompleksna kot zgolj sedenje pri miru med konjevim gibanjem. Jahačeva naloga je, da konjevemu gibanju sledi z lastnim gibanjem. To pomeni, da jahačevo sedišče ni negibno, temveč dinamično. Nepogrešljivo vlogo pri tem igrata kolčna sklepa, ki narekujeta, kako učinkovito je lahko jahačevo sedišče.

Spremljanje gibanja

Ko se kot jahač usedemo na konja, avtomatično sledimo njegovemu gibanju, vendar pa je pomembno, kako učinkoviti smo pri tem. Jahač lahko konjevemu gibanju sledi le tako učinkovito, da se obdrži v sedlu, pri tem pa konju gibanje otežuje, lahko pa gibanje spremlja tako dobro, da se konj pod njim giblje popolnoma lahkotno. Lahkotnost gibanja je eden izmed končnih ciljev jahalne umetnosti, zato je pomembno, da se zavedamo, kako pomembno vlogo pri tem igra jahačevo sedišče.

Če naše sedišče ni popolnoma uravnoteženo, ne moremo pričakovati, da se bo konj pod nami gibal zbrano. Le-to od konja zahteva veliko moči in koordinacije ter je zahtevno že samo po sebi. Če zraven dodamo še jahača, pa postane še toliko težje. Kadar jahač v sedlu ni uravnotežen, bo konj mnogo težje dvignil hrbet in težišče premaknil proti zadnjim nogam.

Jahač mora najti pravo ravnotežje med sproščenostjo in napetostjo. Le tako bo lahko na konjevem hrbtu kar se da neopazen, konj pod njim pa bo lahko učinkovito uporabil svojo moč in koordinacijo za uravnoteženo gibanje.

Pretirano sproščen jahač, čigar telo se ziblje v vse smeri, konja z vsakim korakom vrže iz ravnotežja. V tem primeru konj nima druge izbire, da medtem ko lovi ravnotežje, preobremenjuje sprednje noge.

Če pa je jahač v sedlu prenapet in se upira sledenju konjevega gibanja, bo konju onemogočeno učinkovito gibanje naprej, zaradi česar se bo zadnji del gibal togo.

Jahačevo sedišče lahko v grobem opišemo kot gibanje jahačeve medenice in z njo povezanih mišic. O gibanju medenice težko govorimo, brez da bi upoštevali kolčne sklepe, saj ti povezujejo jahačevo sedišče z njegovimi nogami. Pogosto pozabljamo, da morata imeti kolčna sklepa sposobnost neodvisnega gibanja.

Veliko začetnikov se z nalogo sledenja konjevemu gibanju spopada tako, da napne trebušne in stegenske mišice ter se trudi v sedlu sedeti čimbolj pri miru – resnično dobri jahači namreč dajejo vtis, da so v sedlo dobesedno prilepljeni. Vendar pa je to zgolj zunanji vtis. V resnici so medenice odličnih jahačev vse prej kot pri miru.

Vertikalno gibanje kolkov

Pogosto opazimo, da se jahačeva medenica med konjevim gibanjem premika v smeri naprej in nazaj. Veliko jahačev gibanju sledi s premikanjem medenice v horizontalni smeri. Vendar pa tako delovanje medenice ni primerno za vse vrste hodov. Konjeva medenica se namreč ne premika enako v vseh treh hodih. Gibanje naše medenice mora odražati gibanje konjeve medenice, saj vendar delujemo kot ekipa.

Če konjevo gibanje opazujemo od zadaj v koraku in kasu, opazimo, da se desna ter leva stran medenice (desna in leva kolčna grča) izmenično dvigujeta ter spuščata. Kolčna grča se spusti, ko se konjeva noga dvigne v zrak in premakne naprej. Istočasno se nekoliko spusti hrbet na isti strani, prsni koš pa se pomakne proti nasprotni strani. Ko konj torej dvigne zadnjo desno nogo in z njo naredi korak naprej, se desna kolčna grča zniža, zniža se tudi desna stran hrbta, prsni koš pa se pomakne nekoliko v levo.

Vidimo torej, da je horizontalno gibanje jahačeve medenice v tem primeru neustrezno, saj se ne ujema z dinamiko konjevega telesa. Če želimo konjevemu gibanju v koraku in kasu pravilno slediti, se moramo odvaditi horizontalnega gibanja medenice.

Leva in desna stran jahačeve medenice se morata, prav tako kot pri konju, izmenično dvigati ter spuščati. Ko konjeva desna zadnja noga naredi korak naprej in se desna stran njegove medenice zniža, se mora enako zgoditi z jahačevim kolkom.

Na tej točki je torej desni kolk nižji od levega. Na ta način dosežemo vertikalno gibanje medenice, ki resnično sledi konjevemu gibanju in mu olajšuje dvigovanje hrbta ter zbrano gibanje. Na ta način se mora jahačeva medenica gibati med korakom in sedečim kasom, med galopom pa je zgodba drugačna.

Konj med galopom medenico spodvije, zaradi česar je gibanje leve in desne strani medenice mnogo bolj enotno. Temu mora slediti tudi jahačeva medenica, ki se med galopom premika v bolj horizontalni smeri.

Priporočamo tudi: Mišice konja

Ločevanje gibanja kolkov

Koncept vertikalnega gibanja kolkov se je v konjeniških priročnikih bežno pojavljal že odkar je biomehanika jahača postala aktualna tema, vendar pa ga je šele pred kratkim dodobra razvil Tom Nagel, ki v svoji knjigi Zen and Horseback riding opisuje vlogo medenice pri jahačih. Vertikalno gibanje medenice je za marsikaterega jahača velik problem, saj kolki niso vajeni neodvisnega gibanja. V modernem svetu ljudje svoje kolke uporabljamo premalo raznoliko. Kolčni sklep ima v osnovi zelo velik obseg gibanja v vse smeri, vendar pa ljudje to gibljivost pogosto izgubimo zaradi pomanjkanja raznolikega gibanja in preveč sedenja.

Mišice, ki nadzorujejo gibanje kolkov, pogosto postanejo prenapete ali premalo razvite, kar vodi v slabo gibljivost in težave v sedlu. Preden se vertikalnega gibanja kolkov lotimo v sedlu, najprej poskusimo ta koncept razumeti na tleh. Naredimo naslednjo vajo. Uležemo se na tla na hrbet, kolena pokrčimo, tako da imamo stopala na tleh. Ledveni del hrbta naj bo, kolikor je mogoče, v stiku s podlago. Počasi dvignemo desno stran medenice. Pri tem pazimo, da so trebušne mišice sproščene, ledveni del hrbta pa še vedno v stiku s podlago. Nato desno stran medenice spustimo, obenem pa dvignemo levo stran.

Gibanje naše medenice mora odražati gibanje konjeve medenice, saj vendar delujemo kot ekipa.

Ležanje na tleh nam preprečuje gibanje medenice v horizontalni smeri, tako da lahko resnično dobimo občutek, kaj pomeni vertikalno gibanje. Izmenično dvigujemo levo in desno stran, dokler ne razvijemo enakomernega ritma, podobnega tistemu, ki ga občutimo v sedlu med gibanjem v koraku. Nato poskusimo vertikalno gibanje prenesti tudi v sedlo. Za začetek je priporočljivo, da to poskusimo z zanesljivim konjem ali pa na lonži, da se lahko resnično osredotočimo na naše sedišče.

V koraku se osredotočimo na konjevo gibanje in poskusimo začutiti, kdaj je katera zadnja noga v zraku. Ko čutimo, da se naš desni bok nekoliko zniža, je konjeva desna noga v zraku. Vertikalno gibanje je lahko na začetku nekoliko pretirano, da resnično občutimo nov način gibanja, sčasoma pa bo dviganje in spuščanje kolkov postalo komaj opazno. Ko vertikalno gibanje kolkov postane domače v koraku, lahko poskusimo še v kasu. Kas je nekoliko bolj zahteven in marsikateri jahač ima tu velike težave, saj je gibanje hitrejše, naša tendenca po pretirani stabilizaciji pa močnejša.

Za gibljive kolke

Povečevanje gibljivosti kolkov je dolgotrajen proces, zato moramo biti pri tem precej potrpežljivi in vztrajni. Če smo leta in leta svoje kolke uporabljali premalo raznoliko, bo trajalo kar nekaj časa, preden jim povrnemo prvotno gibljivost. Kako hitro bomo videli napredek, je seveda odvisno od mnogih dejavnikov, kot sta na primer naša starost in življenjski slog. V mišicah, ki skrbijo za premikanje kolkov, mnogo ljudi nosi skrite napetosti.

To še posebej velja za mišice psoas, upogibalke kolčnega sklepa. Odpravljanje teh napetosti je dober začetek, zato je koristno, če obiščemo maserja ali manualnega terapevta, če imamo občutek, da nam gibanje kolkov dela velike težave. Na ta način bomo v sedlu hitreje napredovali. Redno izvajanje joge in razteznih vaj bo prav tako obrodilo sadove.

Bolj raznoliko kot bo naše gibanje, bolj gibljivi bodo naši kolki. Kolikor se lahko, se izogibajmo večurnemu sedenju. Če imamo to možnost, poskusimo daljša obdobja sedenja razbiti s stanjem, čepenjem ali kakršno koli drugo spremembo položaja. Namesto na kavču poskusimo med gledanjem televizije sedeti na tleh v različnih položajih.

Igrajmo se z različnimi položaji naših kolkov in opazujmo, kateri so bolj ter kateri manj udobni. Ko smo v sedlu, si vsake toliko časa vzemimo čas, da se osredotočimo zgolj na gibanje lastnega telesa. Pogosto se jahači osredotočajo samo na to, kako se giblje konj in kako uspešno izvaja različne elemente, pozabljajo pa na lastno gibanje. To je ravno toliko pomembno kot konjevo, zato nikar ne pozabimo, da vsakič, ko smo v sedlu, treniramo tudi sebe.

Poskusimo opazovati, kako vertikalno gibanje medenice vpliva na konjevo gibanje v primerjavi s horizontalnim. Ko preidemo na bolj učinkovit način sledenja konjevemu gibanju, se bo konj mnogo lažje spopadal z nošenjem dodatne teže. To jahač pogosto občuti kot bolj uravnoteženo gibanje in boljšo aktivacijo zadnjih nog.