Naravna komunikacija s konjem

Avtor članka: Neja Magdalenc
Deli s prijatelji

Naravna komunikacija s konjem pomeni, da z njim navežemo stik, ki izhaja iz globokega razumevanja naše in konjeve osnovne narave. V takšnem stiku skozi čuječnost razvijamo sposobnost opazovanja in globokega poslušanja. Pripravljeni moramo biti, da v vsakem trenutku širimo svoje razumevanje kompleksnosti telesnih in značajskih posebnosti, ki nam jih je podarila narava.

V odnosu s konjem nikoli ne moremo trditi, da ga dovolj poznamo, saj se tako kot mi nenehno spreminja oziroma razvija. Skozi naravno komunikacijo se učimo subtilne uporabe (govorice) telesa, znanje pa je podprto z razvojem intuicije. Um se umiri, čuti se izostrijo in takšno neobremenjeno stanje rojeva občutek in razumevanje globokega povezovanja, ki so ga konji razvijali milijone let.

Naravna komunikacija ne izhaja samo iz povezovanja znotraj črede, temveč se navezuje tudi na širšo okolico in na cikle narave.

Naravna komunikacija je veščina, ki jo razvijamo celo življenje ter sestoji iz prepleta teorije in prakse. Če imamo srečo, se lahko prepustimo učenju dobrega učitelja, ki je že razvil modrost, ki je potrebna za takšno delo s konjem. Vendar je nujno potrebno raziskovati pot učenja skozi lastno, avtentično izkušnjo, saj je to predvsem pot samospoznavanja. Takšna pot od nas zahteva, da iskreno prevrednotimo vse svoje dobre in slabe lastnosti ter prevzamemo odgovornost za svoja dejanja. Naučiti se moramo, da na izzive in različne situacije ne odreagiramo avtomatsko, temveč se nanje zavestno odzovemo.

To je pot pozornosti, ko v trenutku malenkost zastanemo, začutimo svoje telo in se skozi nevidno polje povežemo s konjem in okolico. Takšna ozaveščenost trenutka tukaj in zdaj nam omogoča, da na poti razvoja in dela s konjem sprejemamo ustrezne odločitve, ki vedno delujejo v skupno dobro. Vendar včasih ni dovolj le to, da smo v danem trenutku čuječi, temveč je treba našo zavest tudi očistiti nakopičenih projekcij in predsodkov, ki nas lahko hitro odpeljejo v (napačne) sodbe in nam preprečujejo videnje stvari oziroma dogodkov, takšnih kakršnih so. Konji so odlična projekcijska platna in nam nenehno dajejo priložnost, da svoje delovanje spremenimo in od njih dobimo takojšen iskren odziv.

Konji so zaradi svoje občutljivosti in močne sposobnosti povezovanja odlični učitelji, ki nam nudijo nove možnosti samospoznavanja.

V procesu naravne komunikacije skozi prepoznavanje naše in konjeve osnovne narave prav tako nabiramo različna znanja. Pri tem si je zagotovo koristno pomagati z raznovrstno literaturo oziroma učitelji, ki nam pokažejo, v katero smer naj raziskujemo in s kakšnimi koraki naj stopamo. Kot na primer to, da mora imeti konj za delo primerno razvito telo in da mu moramo zato priskrbeti zanj ustrezno opremo (sedlo, uzdo …). 

Takšno znanje je pomembno zato, da konju s svojo nevednostjo, ko od njega zahtevamo nekaj takšnega, kot je na primer jahanje, ne povzročamo bolečine. Seveda je popolnoma normalno, da vsi delamo napake in se nikakor ne smemo obsojati, če nam kdaj kaj uide. Vendar, če sledimo naravni komunikaciji, katere bistven del je tudi razvijanje empatije, se zagotovo lahko izognemo pretirani škodi, saj bomo večinoma še pravočasno prepoznali, da delujemo v napačno smer. Globoko poslušanje, ki potuje skozi telo, nam omogoča prepoznavanje in razumevanje, preko katerega razvijamo občutljivost za govorico drugega.

Skozi naravno komunikacijo razvijamo občutljivost za drugega in postavljanja meja.

V sodobnem času se je razvilo tako imenovano naravno konjarstvo, ki naj bi črpalo znanje iz opazovanja in razumevanja konjeve narave. Tudi stari mojstri so seveda črpali iz teh virov, vendar naj bi šlo pri naravnem konjarstvu predvsem za sisteme dela s konjem, ki naj bi bili bolj „živi“ in ne tako mehanični kot nekateri klasični, akademski pristopi. Na primer, pri naravnem konjarstvu se pri ujahavanju konja začne z delom na tleh skozi različne „igre“ z enostavno oglavko in vrvjo.

Pri klasičnem pristopu pa se ponavadi začne z lonžiranjem in vpenjanjem konja v stranske vajeti, ki ga silijo v določeno želeno držo. Tu so še razlike, kot uporaba ali ne brzde za jahanje in podobni tehnični detajli, ki pa so velikokrat le izraz določene mode.

 Pri vsakem pristopu, naravnem ali klasičnem, je pomembno predvsem to, s kakšno stopnjo občutljivosti ravnamo in v kakšnem stanju duha delujemo s konjem. Vsak od pristopov je lahko škodljiv in nasilen, če konja ne poslušamo in pri tem ne upoštevamo njegovih individualnih potreb oziroma meja.

Prav tako kot brzda v konjevem gobcu je lahko škodljiva ostra vrv, napeta čez konjev gobec, če je človekova roka, ki drži vajet, trda. Zato ni tako pomembno, kakšen način ali stil dela izberemo, temveč predvsem to, da se poučimo o temeljih narave konja, ki so enaki, ne glede na to, iz katere tradicije izhajamo.

Neja Magdalenc: Konja nikoli ne smemo siliti v njemu nenaravne drže, ne glede na sistem, ki ga izberemo.

Veliko izkušenih trenerjev, ki žanjejo slavo z doseganjem velikih rezultatov na različnih tekmovanjih, si ne zasluži, da jih prosimo za pomoč, kaj šele, da jim zaupamo svojega konja. Neverjetno veliko dragih tekmovalnih konj, ki naj bi se zanje vrhunsko skrbelo, izredno trpi. Konji so po naravi takšne živali, ki v duhu preživetja skrivajo bolečino in izredno dobro kompenzirajo različne psihične ter fizične težave. Konj mora v nas prepoznati zaupanja vrednega vodjo in dober trener bo znal vodstveni položaj vzpostaviti popolnoma brez sile, torej skozi naravno komunikacijo.

Če je potrebno v odnosu s konjem uporabljati silo, pomeni, da med konjem in človekom ni razumevanja in spoštovanja. Ko se s konjem dela na silo in se slepo sledi neki ideji treninga, delujemo (za konja) nenaravno. Na dolgi rok takšen odnos ni samo škodljiv, temveč je lahko tudi zelo nevaren. Mi sami nosimo odgovornost za to, kakšen odnos želimo razvijati s konjem, in skozi pravilen trud, ki podpira razvoj naravne komunikacije, lahko za svojega konja postanemo (naj)boljši mojstri, veliko boljši od marsikaterega profesionalnega trenerja.

Če je potrebno v odnosu s konjem uporabljati silo, pomeni, da med konjem in človekom ni razumevanja in spoštovanja. Ko se s konjem dela na silo in se slepo sledi neki ideji treninga, delujemo (za konja) nenaravno.

Kategorije

Sorodni članki

O avtorju/ici
neva-magdlaenc

Neja Magdalenc

Akademska kiparka in inštruktorica