Ekologija in medvrstni odnosi v naravi

Deli s prijatelji

V pogovornem jeziku je ekologija povezana z ukvarjanjem s smetmi, s pridelavo zelenjave in sadja in trajnostnim razvojem. V znanosti pa je ekologija veda, ki proučuje odnose med organizmi in njihovim okoljem. Ukvarja se s tem, v kakšnem okolju posamezna vrsta živi, torej ali je vodna vrsta, toploljubna vrsta (takšna, ki potrebuje za življenje višje temperature), je vezana na kamnine z veliko vsebnostjo kalcija, potrebuje veliko vlage ali pa jo prisotnost stalne vlage moti itd. Ekologija nam pomaga razložiti razširjenost posameznih organizmov in ob okoljskih spremembah predvideti, kam se bo vrsta širila oziroma umikala.

Fizikalne in kemične značilnosti okolja pa niso edino, kar vpliva na prisotnost organizmov. Del okolja vsakega živega bitja so tudi drugi organizmi, ki si z njim delijo prostor, tako predstavniki iste vrste kot tudi vseh preostalih vrst, zato se pomemben del ekologije ukvarja tudi z odnosi med osebki in vrstami. Najbolj znan je medvrstni odnos plenilec–plen, a obstajajo še drugi. Po tem, ali so ti odnosi za organizem dobri ali slabi, jih lahko označimo s plus, minus ali nevtralno. Odnos plenilec–plen je pozitiven za plenilca in negativen za plen.

V skupino odnosov plus-minus spada tudi odnos parazit–gostitelj, ki je pozitiven za parazita in negativen za gostitelja. Odnos plus-plus je znan kot mutualizem, v njem pa pridobita obe v odnos vključeni vrsti. Z ekološkega vidika je tak primer odnos med človekom in domačimi živalmi. Kljub pogosto močno podrejenemu položaju in slabim življenjskim razmeram domačih živali, so se te v primerjavi z nekdanjimi divjimi populacijami po številu močno okrepile, zato je tak odnos mogoče označiti kot pozitiven tudi z njihove strani.

Najbolj skrajen primer mutualizma je simbioza, pri kateri vsaj ena vrsta brez druge sploh ne more preživeti. Primer takega odnosa so lišaji, organizmi, sestavljeni iz alg in gliv. Odnosi med vrstami so lahko tudi nevtralni. Tako polh in deževnik, ki živita v istem gozdu, ne vplivata neposredno drug na drugega. Nevtralen pa je lahko tudi odnos samo ene vpletene vrste, zato je odnos med dvema vrstama lahko tudi plus-nevtralen, kar pomeni, da ima ena vrsta na drugo pozitiven učinek, ta druga pa na prvo nima vpliva. Zgled takega odnosa sta taščica in divji prašič – taščica, ki divjemu prašiču sledi po gozdu, ima od njega korist, saj prašič z ritjem po zemlji razkriva nevretenčarje, taščičin plen. Divji prašič pa od taščice nima prav veliko.

Pomemben odnos, tudi s stališča človeka, je kompeticija, tekmovanje za vire, pri čemer je pogosto ena vrsta boljša od druge (pogost pojav pri človeku), zato lahko šibkejša vrsta iz okolja tudi izgine ali pa spremeni svojo ekološko nišo, to je skupek vseh značilnosti vrste v okolju (nabor hrane, toleranca na temperaturo, vlago …). Niše posameznih vrst se lahko prekrivajo, a na istem prostoru nima noben par vrst čisto enake niše, saj bi tako prišlo do izključevanja vrst. Na tej točki je dobro poudariti, da je narava neizmerno bolj zapletena, kot si lahko predstavljamo, saj lahko vrste vplivajo druga na drugo tudi preko tretje vrste, čemur pravimo prikrita kompeticija. Tak zgled je odnos med tujerodnim fazanom in domorodno jerebico, vrstama, ki živita predvsem v kmetijski krajini po nižinah in sta obe na seznamu lovne divjadi.

Obe vrsti lovci vlagajo v okolje, kljub temu pa je jerebica iz Slovenije praktično izginila, medtem ko je fazan še vedno prisoten, a še vedno odvisen od vlaganja. Eden izmed razlogov za upad števila jerebic je ob spreminjanju kmetijske prakse (izginjanje primernega habitata), vnosu pesticidov (manj hrane) in povečanju števila talnih plenilcev tudi prikrita kompeticija s fazanom. Pri obeh vrstah se pojavlja vrsta gliste, ki na fazana nima velikega vpliva, jerebico pa ob okužbi oslabi in s tem poveča njeno smrtnost. Fazan in glista sta se namreč skupaj razvijala (koevolucija), zato je fazan nanjo prilagojen, za jerebico pa je glista nov tujeroden organizem, na katerega ni prilagojena. A ta prikrita kompeticija je samo eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na upad števila jerebic pri nas.

Odnosi, ki se pojavljajo v naravi, s stališča narave niso ne dobri ne slabi – plenilec sicer upleni svoj plen in na uplenjeni osebek vpliva izrazito negativno, a ker pleni določen tip osebkov, predvsem bolne, počasnejše, stare, poškodovane ali obnemogle, s tem to vrsto tudi krepi in preprečuje izbruhe bolezni, ki v večini primerov pokončajo več osebkov, kot bi jih uplenili plenilci. Plenjenje ima tako tudi pozitiven učinek.

 

Torej odnosi kljub negativnim in pozitivnim vplivom niso ne dobri ne slabi, kot take jih opredeli samo človek. Kajti človek ima lahko zelo poseben odnos z drugimi bitji, odnos, ki presega strogo ekološke definicije. Ker mu je razvoj možganov, govora in jezika omogočil tudi opisovanje posameznih vrst, je z opisi prišlo tudi do kategoriziranja. In tako je volk zloben, čebela delavna, osel trmast in orel mogočen. A to so le oznake in imajo pogosto več opraviti z ljudmi kot z živalmi. Več o tem pa v prispevku Odnos med človekom in naravo.