Psi in otroci

Avtor članka: Petra Mohar

Psi in otroci so lahko najboljši prijatelji. Odraščanje s štirinožnim prijateljem lahko otroka nauči odgovornosti in obveznosti, ki jo prinaša skrb za bitje, skoraj popolnoma odvisno od človeka in njegove volje. Medtem ko pomagajo skrbeti za kosmatinca, se otroci učijo tudi empatije in sočutja. Naučijo se primernega odnosa in komunikacije s psi ter drugimi živalmi. Vse pa mora seveda potekati pod skrbnim nadzorom staršev.

Prihod novega člana

Izjemno pomembni so predvsem prvi trenutki, dnevi in tedni spoznavanja. Ne glede na to, ali se je družini na novo pridružil pasji mladiček ali dojenček, je pri njunem spoznavanju in druženju nujen neprestan nadzor. Psa in otroka nikoli ne puščamo sama! Tudi če bomo samo za minutko odsotni, ju raje ločimo ali enega od njiju vzamemo s seboj.

Če smo v dom pripeljali novega psa, ga moramo dobro spoznati, preden mu omogočimo neposreden stik z otrokom. Nekaj dni ali nekaj tednov po prihodu psa v naš dom ni dovolj. Nekaj tednov v novem domu zanj pomeni, da je ravno začel prepoznavati, da bodo ti ljudje od zdaj naprej njegova družina. Pes je šele začel spoznavati vonjave in zvoke v novem domu, počasi se navaja tudi na dnevno rutino. Šele po nekaj tednih se pes toliko sprosti, da si upa pokazati vse svoje čare in ga šele takrat lahko resnično začnemo spoznavati.

Skrb za psa vključuje vsakodnevne naloge, kot so hranjenje, sprehodi in čiščenje, kar otrokom pomaga razvijati občutek odgovornosti.

Tudi če je pes še mladiček, se mora najprej navaditi na novo okolje in njegove zakonitosti. Naučiti se mora, kako deluje njegova družina, kdo so njegovi prijatelji in komu lahko zaupa. Odraščanje zanj ne pomeni samo rasti telesa, ampak tudi razvoj odnosov, samozavesti, zaupanja in sposobnosti uravnavanja lastnih čustev ter vedenj. Mladički še ne znajo ali ne upajo jasno sporočiti, kadar jim je nekaj neprijetno ali celo, kadar jih kaj zaboli. Zato lahko nenamerno grobo ravnanje otroka pusti dolgotrajne posledice, ki se bodo izrazile šele, ko bo pes dovolj velik in močan, da se bo takemu ravnanju uprl.

Psi in otroci se komunikacije šele učijo

Psi niso igrače in nikakor niso varuške. Čeprav so nekateri psi čudoviti z otroci, je vloga varuške izjemno naporna in večina psov tej vlogi ni dorasla. Psi tako kot otroci ne vedo, kako se z določenimi situacijami spopasti oziroma kaj v določenem primeru narediti. Živahno vedenje in nekoordinirano gibanje majhnih otrok jih včasih zmede ali prestraši. Negotovost vodi v živčnost in ta v znižano toleranco, znižana toleranca pa vodi v pretirano odzivnost ali (z drugimi besedami) reaktivnost.

Majhni otroci se šele učijo pravil in zakonitosti v svojem svetu. Učijo se prepoznavati lastne občutke in presojati počutje drugih. Empatija (sposobnost vživetja v občutke drugih) se šele razvija. Ravno tako se šele učijo naše, človeške komunikacije, zato pogosto napačno presodijo, kaj jim živali sporočajo. Raziskava, ki so jo izvedli na Univerzi Lincoln, je pokazala, da so otroci, stari 4 leta, v 54 % napačno presodili čustveno stanje psov, 6-letni otroci v 42 %, 8 let stari v 35 % in 10-letni otroci v 27 % primerov. Do poznih najstniških let tudi niso sposobni dolgoročnega razmišljanja ali predvidevanja vpliva svojih dejanj na okolico.

Zato ni dovolj, da dogajanje samo nadzorujemo. Namen pristotnosti odrasle osebe ni biti priča ugrizu, pač pa je usmerjanje dogajanja tako, da do nevarnosti ne pride. Odrasli moramo prepoznavati pasjo komunikacijo in predvidevati, kako bosta otrok in pes v vsakem naslednjem trenutku reagirala. Odrasli smo tam zato, da preprečimo nesporazume in da otroku ter psu pomagamo rešiti morebitno neprijetno situacijo.

Postavljanje pravil in omejitev

Tako pes kot otrok morata poznati meje sprejemljivega obnašanja. Oba se morata počutiti varna in oba morata imeti možnost, da se umakneta. Prav tako imata oba pravico do igranja in testiranja meja (v določenem prostoru in času) ter pravico do mirnega počitka oziroma spanca. Žal njune potrebe dostikrat niso usklajene, zato čas, ko bi počival pes, ne ustreza vedno času, ko bi počival otrok.

Številne raziskave so pokazale, da prisotnost psov lahko pomaga otrokom pri soočanju s stresom, tesnobo in depresijo. Terapevtski psi se uporabljajo tudi pri delu z otroki s posebnimi potrebami.

Odgovornost staršev je, da otroka naučijo na njemu razumljiv način, naj se psu ne približuje med hranjenjem, spanjem, počivanjem, ko se skriva pod posteljo, mizo ali stolom, ko je bolan ali poškodovan ali ko se poskuša umakniti. Pojasniti mu morajo, da je lahko izkazovanje naklonjenosti z objemanjem, stiskanjem ali božanjem za pse neprijetno ter včasih celo za otroka nevarno. Psa pa morajo vzgojiti tako, da bo poznal omejitve, da bo razumel, da se lahko iz situacije umakne in da lahko odraslim zaupa, da bodo poskrbeli tudi za njegovo dobro počutje.

Odgovornost odraslih

Vloga odraslih v interakciji med psom in otrokom je, da prepoznavajo potrebe, počutje in komunikacijo tako otroka kot psa. Naloga odraslih je, da presojajo učinkovitost sporazumevanja med psom in otrokom in da posežejo vmes, takoj ko le-to ni uspešno. Odrasli so odgovorni za postavljanje jasnih meja in primerno druženje ali igro. Odrasli povedo, kdaj je bilo dovolj in kdaj sta oba, tako pes kot otrok, preveč utrujena ali napeta za nadaljno interakcijo. Odrasli morajo v popolnosti, celoti in brezpogojno prevzeti vso odgovornost za dogajanje med otrokom in psom. 

Seveda to ni enostavno in seveda je naporno! Mlajši kot je pes in mlajši kot je otrok, težje je. Vendar sta tako pes kot otrok popolnoma odvisna od nas, odraslih. Njuno druženje je naša odločitev. Mi smo tisti, ki moramo zagotoviti varnost in dobro počutje vseh vpletenih.

Okvir

Odraščanje s psom lahko otroku pomaga razvijati občutek za odgovornost, skrb, empatijo in sočutje.
Če v dom pripeljemo novega psa, potrebujemo vsaj nekaj tednov, preden ga spoznamo tako dobro, da mu lahko dovolimo neposredno interakcijo z otrokom.
Če se naši držini pridruži dojenček, moramo psu dati čas, da se navadi na vonj, zvok in način gibanja novega bitjeca, kar je za nekatere pse lahko strašljivo.
Majhni otroci še nimajo razvitega občutka za živali in ne razumejo govorice psov, zato lahko nenamerno naredijo dolgotrajno škodo.
Odgovornost odraslih je, da prepoznavajo potrebe, počutje in komunikacijo tako otroka kot psa, presojajo učinkovitost sporazumevanja med njima in da posežejo vmes takoj, ko le-to ni uspešno.