Eva Tasič

Vse se je začelo z majhno črno mačjo kepico, ki smo jo našli, ko sem bila še otrok, in je zaradi neustreznih razmer (beri: skoraj nikoli nas ni bilo doma) nismo mogli obdržati. No, verjetno se je začelo že veliko prej, z vzgojo in načinom življenja v naši družini ter s hišnimi kunci, ki so vse moje otroštvo skakljali po naši dnevni sobi. A moj prvi močnejši spomin, povezan z živalmi, je tista mala črna kepica, ki je nisem smela/mogla obdržati in sva jo z mamo odpeljali v zavetišče. Če kdo zdaj pogleda našo družinsko živalsko bilanco, se verjetno vpraša, kaj se nam je zgodilo v teh letih od tiste prve mačke do danes, da smo od hišnih kuncev v dnevni sobi v mestu prišli do kmetije, polne različnih živali, ki zdaj v dobršni meri usmerjajo naše življenje.

Ko se pogovarjam s svojimi strankami, je marsikdo presenečen, ko povem, da sem odraščala v mestu. Da do 12. leta nisem imela konkretnih stikov s konji in da sem tudi druge živali (z izjemo že omenjenih kuncev) srečevala zgolj na daleč oziroma pri sošolcih in prijateljih, ki so imeli doma psa ali mačko. Moje otroštvo je bilo zapisano športu in šoli, vse do 12. leta, ko sem se »ujela« na konje, na njihov vonj, gibanje, jahanje, na praktično vse v zvezi z njimi. Čisto prvega stika s konji pa se spominjam pravzaprav še pred tem – na otroškem jezikovnem taboru smo šli tudi jahat. Se pa ne spominjam jahanja, pač pa prvega dotika konjskega nosu, tistega najmehkejšega predela tik nad zgornjo ustnico, med nosnicama. Še danes mi roke kdaj zaidejo tja in takrat se vedno vrnem v čas, ko sem konje šele začela spoznavati. Mislim, da vsi, ki se vsakodnevno poklicno ukvarjamo z njimi, potrebujemo vsake toliko to osvežitev spomina, da ne pozabimo, kakšen privilegij imamo s tem, da lahko delamo z živalmi in živimo sanje, ki smo jih sanjali kot otroci.

Od tega prvega stika pred dobrimi 20 leti so konji počasi, a vztrajno postajali vedno večji del mojega življenja. Od takrat so bile konjem namenjene vse moje počitnice, v tujini pa sem si kupovala revije o konjih tudi v jezikih, ki jih nisem razumela, samo da sem jih lahko prelistavala in bila tako del konjskega sveta. Vso srednjo šolo sem se ob koncih tedna z vlakom in avtobusom vozila na kmetijo v Mislinjski dolini, kjer sem lahko delala z islandskimi konji, tam pa sem preživela tudi praktično cele počitnice. V srednji šoli je marsikateri dijak spoznaval čare nočnega življenja, mene pa to ni pretirano zanimalo, saj bi vsaka taka zabava pomenila izgubo dneva s konji. Raje sem v petek takoj po pouku sedla na vlak ali avtobus in se odpeljala na Koroško, tam pa tudi ob prostih dnevih brez težav zgodaj vstajala, da sem le lahko ves dan preživela med živalmi. V tistem času sem se preizkusila tudi v treniranju islandskih konj in delu z mladimi konji in se udeležila tudi nekaj tekmovanj v jahanju islandskih konj. Rada sem trenirala, največji izziv pa je bil zame, konja pripeljati do točke, ko lahko maksimalno izkoristi svoj potencial in ko postaneta jahač in konj eno.

Sem pa vedno najraje delala z malo posebnimi konji, s takimi, ki niso bili najbolj preprosti, in si se moral kar konkretno potruditi, da si z njimi razvil dober odnos. Ena takih je bila kobila Vin fra Skardi, ki je zdaj, pri 28 letih, še vedno moja največja konjska ljubezen in za katero lahko brez pretiravanja rečem, da je ena glavnih krivcev za mojo izbiro poklicne poti. Njej sta se pridružila še njena hči Venus in kastrat Bobi. Ta konjski trio je zdaj pomemben del našega živalskega kraljestva. Sčasoma pa se je iz te ljubezni začela postopoma oblikovati moja poklicna pot in od sanj o poklicni jahačici sem počasi prešla na željo, da bi postala veterinarka. In ta želja se mi je po nekaj letih dela in študija tudi uresničila. Ob čudovitem študentskem življenju, ki me je obdalo z nepozabnimi kolegi in mi dalo ogromno znanja in izkušenj, pa se mi je med študijem zgodila še ena velika prelomnica – posvojila sem psičko Winnie in s tem vstopila še v pasji svet. Tako sem poleg konjskih »učiteljev« dobila še pasjo »učiteljico«, ki me je s svojo vztrajnostjo in potrpežljivostjo ogromno naučila o psih in o delu z njimi, pa tudi o naravi in o meni sami. Zdaj je stara 12 let, še vedno me spremlja, kjer se le da, in je zame še naprej neizčrpen vir informacij in navdiha.

Tudi zaradi vseh živali, ki me v življenju spremljajo, pa sem ob študiju veterine iskala še dodatna znanja, ki bi mi pomagala, da bi lahko pri zdravljenju živali nanje gledala bolj celostno. Tako sem opravila tudi izobraževanje za kiropraktika za živali, zdaj pa zaključujem še študij za certificiranega rehabilitatorja za konje. Po koncu študija sem tudi veliko potovala – pol leta sem preživela v Južni Afriki, kjer sem prostovoljno delala v sirotišnici za nosoroge, nekaj mesecev pa sem potovala še po Ameriki, Veliki Britaniji in drugih evropskih državah, kjer sem obiskovala različne klinike za konje in tako na vsakem koraku črpala informacije, ki jih zdaj s pridom izkoriščam. V Sloveniji sem najprej nekaj časa delala kot veterinarka za konje, nato pa sem v Belgiji opravila enoletno pripravništvo na kliniki za konje De Bosdreef. Trenutno poučujem na Gimnaziji in veterinarski šoli BIC v Ljubljani, in sicer učim praktični pouk bodoče veterinarske tehnike, v popoldanskem času pa opravljam dejavnost veterinarske kiropraktike za vse živali in rehabilitacije konj. S tema dejavnostma lahko povezujem svoji veliki strasti – proučevanje obnašanja živali in lajšanje bolečin. V tej luči pa se mi zdi bistvenega pomena tudi izobraževanje skrbnikov živali, saj lahko le tako dosežemo, da bo dobro poskrbljeno za vse živali, tudi za tiste, ki jih terapevti in veterinarji nikoli ne bomo dobili v obravnavo. Zdaj se posvečam tudi raziskovanju, kako živali zaznavajo bolečine, in načinov, kako jo lahko lajšamo, predvsem ko gre za kronične bolečine in težave, s katerimi se spopadajo v glavnem naši starejši ljubljenčki. Sicer zelo spoštujem športne konje in pse in rada delam z živalmi vseh starostnih skupin, toda moja največja strast je delo s starejšimi živalmi, ne glede na živalsko vrsto. S težkim srcem namreč spremljam ta nepravični tek časa, hitrost staranja živali, ki so zame kar naši družinski člani, in vem, kako zelo rad bi vsak lastnik, četudi samo za nekaj trenutkov, ustavil čas in jih tako ohranil vsaj malo mlajše. In tako me resnično veseli, če lahko s svojim znanjem in delom vsaj malo pripomorem, da so naši ljubljenčki še nekaj časa bolj poskočni in energični in z manj bolečinami.

Moje pridobivanje kompetenc:

  • Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2009–2016
  • Veterinarka prostovoljka v sirotišnici za nosoroge v Južni Afriki (TRO, OP), 2016
  • Učenje na različnih klinikah za konje: De Morette (BE), Liphook (VB), The Donkey Sanctuary (VB), Equine Sports Medicine and Surgery (TX, ZDA), Rocky Mountain Equine Hospital (WY, ZDA), Veterinarska fakulteta Univerze na Dunaju (AT)
  • Backbone Academy – veterinarska kiropraktika, 2017
  • Terenska veterinarka za konje v Sloveniji, Vet BM, 2017–2018
  • Pripravništvo na kliniki za konje v Belgiji, De Bosdreef, 2018–2019
  • Certifikat za rehabilitatorja za konje, CERP, Univerza v Tennesseeju (ZDA)

Registrirana sem kot KiroVet, Veterinarska rehabilitacija in kiropraktika, Eva Tasič s. p. Poleg zgoraj naštetih znanj in izkušenj se ves čas še dodatno izobražujem in učim na področjih zdravljenja poškodb, rehabilitacije, manualnih terapij in komplementarnih zdravljenj v veterini. Posebno pozornost posvečam prepoznavanju in zdravljenju bolečine in preventivnim ukrepom za preprečitev nastanka poškodb. Poudarek dajem celostnemu pristopu k zdravljenju in sodelujem s strokovnjaki z različnih področij.