O meni

Sem veterinarka, ki je svojo ljubezen in poslanstvo našla med najmanjšimi živalskimi vrstami, ki nam delajo družbo kot hišni ljubljenčki. Začelo se je pravzaprav že zelo zgodaj, ko sem pri petih, morda šestih letih dobila svojo prvo zlato ribico Piko, majhno »nadomestilo« za psa, za katerega sem leta neumorno prosila svoje starše in vedno znova naletela na gluha ušesa in na tisti »ko boš velika«. . Pika je kmalu dobila družbo drugih ribic, meni pa so se čez nekaj let  pridružili še morski prašički; najprej samček Miki, kasneje pa  dve samički, sestrici Miki (z imeni pač nisem bila najbolj izviren otrok) in Mimi. Z njima ob strani sem zaključila osnovno šolo in gimnazijo, skupaj smo preživele skoraj 10 let, kar je, kot opažam ob delu z eksoti, izredno častitljiva starost za morske prašičke. Odločitev, da se po končani gimnaziji odločim za študij veterine, je bila preprosta.

Sledil je univerzitetni študij veterine na ljubljanski Veterinarski fakulteti (VF), takrat je v moje življenje prišla tudi prva degujčica, London, in že takrat sem vedela, da je medicina eksotičnih živali področje, ki se mu želim posvetiti v nadaljnji karieri. Tekom študija sem praktično znanje nabirala s prostovoljnim delom v različnih veterinarskih ambulantah, tako v Sloveniji, kot drugje po Evropi. Pod okvirom Inštituta za ptice, male sesalce in plazilce VF sem napisala raziskovalno nalogo na temo leptospiroze pri belih dihurjih, za katero sem prejela Prešernovo nagrado fakultete. Študij pa sem zaključila še s praktičnim usposabljanjem (t.i. externship) na Pariški veterinarski fakulteti v Franciji, na oddelku za ptice, male sesalce in plazilce.

Po končani fakulteti sem se zaposlila v Veterini Zamba v Celju, nato pa me je po dobrih dveh letih pot zanesla nazaj v Ljubljano, na Veterinarsko kliniko Zajc & Co, kjer sem trenutno zaposlena. Ker menim, da znanja ni nikoli dovolj, se skušam ob delu udeleževati različnih strokovnih predavanj, še vedno tesno sodelujem s kolegi iz tujine, občasno pišem poljudno-znanstvene prispevke za različne revije ter znanstvene članke. Preizkusila sem se tudi kot predavateljica na strokovnih srečanjih veterinarjev.

Danes mi družbo delajo tri degujčice; triletna Arwen ter leto mlajši sestrici Galadriel in Luthien. Po dobrem letu se je naši kosmati družinici pridružil še mali angleški hrt Tabasco, pes, ki sem ga čakala več kot 20 let. Si želim še več živali? Seveda! Ampak za ostale bo še napočil pravi čas. Zdaj si želim za svoje štiri kosmatince poskrbeti tako, kot si zaslužijo in jih razvajati na polno.  Moj plan za naprej je tako preprost in pravzaprav enak tistemu, ki sem ga imela že v otroštvu – pomagati živalim po svojih najboljših močeh. Kam me bo pot veterinarke (od)peljala, bomo pa še videli.

Pomembnejša izobraževanja:

  • Veterinarska fakultata (2012–2019)

  • Slovenski veterinarski kongres (2016)

  • 1th Scientific and professional meeting on reptiles »REPTILIA« (2018

    • Externship (L’Ecole Nationale Veterinarie d’Alford, NAC) (2019)
  • Slovenski veterinarski kongres (2019)

  • Yaboumba kongres (2020)

  • Veterinarski posvet: Triaža v kardiologiji malih živali in osnovni diagnostični pristopi (2021)

  • Fear Free Veterinary certification Program (Avian) (2022)

  • ESAVS: Small mammals I. (2022)

Teja Rosa, dr. vet. med.
Teja Rosa, dr. vet. med.
Teja Rosa, dr. vet. med.