Urška Petek, veterinarka

Moja zgodba se začne kar tipično za večino veterinarjev, to je »že od malega sem vedela, da bom veterinarka«. Najprej sem sicer govorila, da bom »poklicna čohalka živali«, potem pa je bila vendarle razsodnejša izbira veterina. V otroštvu so mi doma delale družbo vse mogoče manjše živali, od hrčkov, mišk, puščavskih skakačev, želv, rib, kanarčkov, do paglavcev in pupkov, ker zaradi življenja v bloku menda nismo smeli imeti psa. Če je bilo le mogoče, sem čas preživljala v naravi in tam nosila vodo v posušene luže, da se žabji mrest ne bi posušil, in hranila prostoživeče mačke pred blokom, obiskovala poletne jahalne tabore in najrajši hodila na obiske tja, kjer so imeli živali. Ko sem malce odrasla in se je (končno) pojavila možnost imeti psa, pa je k meni prišel mešanec Flip, ki sem ga spoznala na stojnici lokalnega zavetišča na Obali.

Potem so prišla študentska leta, moj odhod v Ljubljano in začetki prostovoljnega udejstvovanja. V oči so mi padli hrti, tisti čudni, ploščati suhi psi, ki se jim v tujini menda ne godi najbolje. Po naključju sem z ekipo društva HRTJI SVET Slovenije odšla v špansko zavetišče Scooby in se na tistem enotedenskem prostovoljnem delu, ob katerem sem spoznavala hrte, z njimi okužila. Kmalu nato je k meni prišel hrtji začasnik greyhound Wally iz Irske, ki se je (spet po naključju J) potem za stalno naselil v moji študentski sobi. Od takrat sem se vsako leto vračala v špansko zavetišče in namenjala zelo veliko časa ozaveščanju slovenske javnosti o tem, kaj se dogaja s španskimi in angleškimi hrti, in iskanju odgovornih posvojiteljev zanje.

Med študijem sem ugotovila tudi to, da če živali zdraviš, ne moreš hkrati podpirati njihovega izkoriščanja, in sem po dolgih letih vegetarijanstva sprejela čisto veganski način življenja. Leta študija so kar prehitro minevala, vedno bolj pa sem občudovala majhno ekipo prostovoljcev, ki je hodila sterilizirat, kastrirat in veterinarsko oskrbovat nikogaršnje živali na Balkanu. Povezala sem se z veterinarko Nušo Schumet, jo vprašala, ali bi se jim lahko kdaj pridružila, in od takrat do koronskega leta 2020 sem večino ”dopustniških” dni preživela v Bosni, Srbiji, na Kosovu, Cipru in v Španiji, kjer smo skrbeli za živali, ki so potrebovale veterinarsko pomoč, brez prostovoljcev pa je ne bi dobile. Pri tem sem ogromno pridobila, od kirurškega znanja do tega, da sem se naučila delati v skoraj nemogočih razmerah, ko sta vedno najboljša rešitev improvizacija in skupinsko delo.

Ker so hrti skoraj idealni krvodajalci, sem postala aktivnejša tudi na področju ozaveščanja skrbnikov psov in mačk o pomembnosti krvodajalstva pri živalih in od decembra 2018 pomagam pri delovanju edine take spletne krvodajalske baze pri nas, poimenovane Tačka daruje. V zadnjem letu študija sem šla za en mesec na prakso v Izrael, na veterinarsko kliniko, kjer sem na internem in kirurškem oddelku spoznavala, kaj vse je mogoče doseči z znanjem in dovolj denarja, večino absolventskega leta pa sem pomagala v Šolski veterinarski ambulanti v sklopu BIC Ljubljana in tudi tu pridobivala praktične izkušnje.

Študij sem zaključila poleti leta 2017 in že kmalu začela delati v Šolski veterinarski ambulanti in še vedno delam kot veterinarka in učiteljica praktičnega pouka, saj v ambulanti izvajamo tudi praktični pouk za dijake, ki se izobražujejo za poklic veterinarskega tehnika. Večina naših pacientov so psi in mačke, zelo pogosto pa sprejmemo tudi t. i. »eksotične živali« – glodavce, lagomorfe (kunce) in plazilce. Redno se udeležujem različnih strokovnih usposabljanj, zanimata me predvsem interna medicina in kirurgija.

Ker poskušamo dijakom poleg veterinarskega znanja privzgojiti tudi čut za odgovornost za živali, družne in prostoživeče, so pri nas pogosto v oskrbi tudi mačji mladiči, ki so se znašli prepuščeni sami sebi zaradi neodgovornosti ljudi, pomagamo pa, recimo, tudi golobom, ki so vse prepogosto žrtve človeškega nasilja in ignorance. Dijake ob tem učimo tudi pravilnega pristopa k živalim različnih živalskih vrst.

V prostem času uživam v hribih, v naravi, v času selitve do ribnikov prenašam žabe čez cesto, da jih ne povozijo avtomobili … Vedno se trudim, da bi bil svet z mojo pomočjo vsaj malce boljši.

 

 

Reference:

  • Veterinarska fakulteta v Ljubljani, 2010–2017
  • Enomesečna praksa na kliniki šole The Koret School of Veterinary Medicine, Izrael, 2017
  • Prostovoljno delo v društvu HRTJI SVET Slovenije: 2013–
  • Prostovoljno delo v Zavodu SVSP, 2015–
  • Tačka daruje, 2018–
  • Konferenca Greyhounds around the Globe, Dublin 2019
  • Kirurški tečaj: kirurgija mehkih tkiv, ESAVS, 1. stopnja, 2021