Kategorije: Mali sesalci in eksotične živali, Oskrba, URŠKA PETEK, VrsteObjavljeno: 29. marca, 202212,4 min read

Vodne želve

Vodne želve so priljubljeni hišni ljubljenčki, saj so zanimive in prikupne živali, večina ljudi jih vidi kot manj zahtevne za nego, zato se prej odločijo za želvo kot recimo za psa ali mačko. Ko govorimo o vodnih želvah in njihovi oskrbi, imamo v mislih sladkovodne želve, saj morske želve niso primerne za hišne ljubljenčke.

Edina avtohtona želva celinskih voda v Sloveniji je močvirska sklednica, ki pa jo v zadnjih letih precej ogroža izsuševanje mokrišč, ki so njeno naravno okolje, in vnašanje invazivnih želv v naravo, rumenovratk ter rdečevratk. Te želve prihajajo iz južnih delov Združenih držav Amerike in s severnega dela Mehike.

Na ravni Evropske Unije je bil julija 2016 sprejet seznam invazivnih tujerodnih vrst,  za katere veljajo najstrožji ukrepi: prepoved prodaje, vnosa v Evropsko Unijo, razmnoževanja, gojenja, prevažanja, nakupovanja, uporabe, izmenjave, posedovanja ali izpusta v okolje. Na ta seznam sodi tudi okrasna gizdavka z vsemi podvrstami, torej tudi rdečevratka in rumenovratka.

Urška Petek - Vodne želve - močvirska sklednica

Edina slovenska avtohtona vodna želva je močvirska sklednica.

Po podatkih Svetovne zveze za varstvo narave spada rdečevratka med sto najbolj invazivnih živalskih vrst na svetu. Zaradi njihove dolge življenjske dobe (do 70 let v ujetništvu ob primernih pogojih in hrani) jih še vedno najdemo v številnih slovenskih domovih.

V trgovini ali pri rejcu so bile  majhne, nekaj cm velike želve, ob tem pa se je premalo ljudi zavedalo, da lahko odrasli predstavniki dosežejo do 35 cm v dolžino (samice so večje, samci zrastejo do 28 cm). Življenjska doba je v ujetništvu krajša kot v naravi, od 25 do 70 let, medtem ko lahko v naravi dočakajo tudi sto let.

PRIPOROČAMO TUDI BRANJE PRISPEVKA: Kopenske želve

Urška Petek - Vodne želve - pogost prizor ob ribnikih

Takšni prizori so žal prepogosti v Sloveniji – rdečevratke in rumenovratke, ki so jih v lokalne ribnike in jezera spustili neodogovrni ljudje.

Ker v naravi živijo v vodah počasi tekočih rek, mokriščih ali jezerih, se moramo potruditi, da jim tudi doma uredimo čim bolj podoben prostor. Zakonsko so predpisani minimalni pogoji velikosti akvaterarija za želve v ujetništvu, in sicer dolžino terarija izračunamo tako, da dolžino oklepa največjega osebka pomnožimo s 5, širina pa znaša polovico dolžine. Če je želv v skupini več, se za tretjo in četrto želvo površina poveča za 10 %, od pete želve pa za 20 %.  Globino vode določimo tako, da širino oklepa pomnožimo z 2.

Za ohranjanje čiste vode namestimo vodni filter. Želve kot vsi plazilci potrebujejo vir toplote, ki omogoča normalno življenje, hranjenje in premikanje, zato jim nad vodo namestimo grelno žarnico, dvignjeno toliko, da se je želva ne more dotakniti. Voda mora biti primerne temperature, to je od 22 do 25 stopinj Celzija. Kopenski del so lahko večji kamni ali korenine.

Zakonsko so predpisani minimalni pogoji velikosti akvaterarija za želve v ujetništvu, in sicer dolžino terarija izračunamo tako, da dolžino oklepa največjega osebka pomnožimo s 5, širina pa znaša polovico dolžine. Če je želv v skupini več, se za tretjo in četrto želvo površina poveča za 10 %, od pete želve pa za 20 %. 

Rumenovratke in rdečevratke so vsejede želve, najpogosteje se jih hrani z že pripravljeno hrano za želve. Pri mladih želvah mora biti obrok sestavljen iz pretežno živalskega izvora (65–75 %), preostanek pa je rastlinskega izvora. Z odraščanjem in s staranjem delež rastlinske hrane narašča. V naravi se hranijo predvsem z žuželkami, vodnimi polžki, deževniki, rakci, mrtvimi ribami, s paglavci …, od rastlinske hrane pa rade posežejo po algah, listih, steblih, koreninah rastlin (vodne lilije, vodna leča, hijacinte, ločke), sadju in semenih.

Pri želvah v ujetništvu moramo zato poskrbeti za čim bolj raznoliko prehrano, ne samo za briketirano hrano iz trgovine. Želve lahko jedo posušene postranice (raki), kobilice, mokarji, ličinke komarjev, polže, deževnike, mišje mladiče, meso toplokrvnih živali, radič, regrat, vodna leča. Mlade želvice naj imajo dostop do hrane večkrat dnevno, odrasle en- do dvakrat. Hranimo postopoma, da hrana ne ostaja v terariju – če je v nekaj minutah ne poje, jo odstranimo.

Pri želvah v ujetništvu moramo zato poskrbeti za čim bolj raznoliko prehrano, ne samo za briketirano hrano iz trgovine. Želve lahko jedo posušene postranice (raki), kobilice, mokarji, ličinke komarjev, polže, deževnike, mišje mladiče, meso toplokrvnih živali, radič, regrat, vodna leča.

Ko pes prostovoljno in z veseljem potiska gobček v nagobčnik, zadržimo priboljšek za nekaj trenutkov, da pes obmiruje z gobčkom v njem.

Čas nagrajevanja počasi podaljšujemo, kar pomeni, da mora pes vedno dlje obdržati gobček v nagobčniku.

Kaj pa se zgodi z želvami pozimi?

Hibernacija je stanje, ko organizem miruje, značilno za hladnejše obdobje, prične se z zniževanjem temperatur in s krajšanjem dolžine dneva. Živali v tem času prenehajo s prehranjevanjem, so vse manj aktivne, izločijo preostanke hrane iz prebavil. Ko nastopi temperatura nekaj stopinj nad lediščem, se prične hibernacija. V tem času se jim močno zniža frekvenca dihanja in bitje srca, prav tako se upočasni metabolizem ter vsi procesi v organizmu.

Pred prezimovanjem se svetuje, da se pregleda iztrebke na morebitne zajedavce, ki lahko med prezimovanjem želvi škodujejo.  Pomembno je, da hibernirajo le zdrave živali, ki so v dobri kondiciji. Priporoča se, da pričnejo s prezimovanjem v obdobju od druge polovice novembra do prve polovice decembra. Želve, ki živijo v jezerih in ribnikih, se ob prenizkih temperaturah spustijo na dno, zakopljejo v listje, v kakšno luknjo v zemlji ter tam obmirujejo. Želve, ki jih imamo v ujetništvu, pa za hibernacijo preselimo v notranje prostore. Ribniki, ki jih imamo doma, za hibernacijo niso primerni, saj so v večini premajhni in lahko zmrznejo v celoti – to pa je za želvo smrtno nevarno!

Urška Petek - Vodne želve - rdečevratke

Za rdečevratke je značilna rdeča pega ob strani vratu, po kateri se tudi imenuje.

Za hibernacijo pripravimo posodo z vodo, v temnem in zračnem prostoru, kjer se temperature gibljejo med 1 ter 7 stopinjami. Vsaj deset dni pred prezimovanjem jih ne hranimo, namestimo jih v posodo z vodo, ki ima od 16 do 18 stopinj, nato pa postopoma nižamo temperaturo do največ 7 stopinj. Primerna je steklena ali plastična posoda, v kateri je vlažna zemlja ali listje, paziti moramo, da se ne pojavi plesen. Za hibernacijo je primerna tudi plitva voda.  Želva mora imeti med hibernacijo mir, zato jo namestimo v mirno okolje.

Z daljšanjem dneva se dviga temperatura in takrat se pričnejo želve prebujati, pri nas je to marca ali aprila. Zbujene želve ogrevamo postopoma, nekaj dni traja, da jih lahko damo na normalno temperaturo  – vsak dan jo prestavimo v prostor, kjer je temperatura za nekaj stopinj višja. Ko so zunanje temperature primerne, jo damo v akvaterarij z normalnimi pogoji. Vodo in hrano jim ponudimo že prvi dan, ko zaključijo s prezimovanjem.

PRIPOROČAMO TUDI BRANJE PRISPEVKA: Kuščarji

Pri rokovanju moramo biti pazljivi – če niso navajene na človeka ali se počutijo ogrožene, lahko močno ugriznejo.

Bolezni

Če je v akvariju več želv skupaj, se lahko pojavijo poškodbe na repu, nogah in glavi. V tem primeru moramo obiskati veterinarja, hkrati pa razmisliti o primernosti terarija oziroma združljivosti želv v njem.

Želve so zelo specifične živali in vedno potrebujejo obravnavo pri veterinarju specialistu.

Abscesi na glavi oziroma težave z oklepom (gnitje) se lahko pojavijo zaradi slabe kvalitete vode. Nujen je obisk veterinarja in izboljšana skrb za akvarij.

Metabolna bolezen kosti se najpogosteje pojavi pri mladih, odraščajočih želvah, ki imajo neprimerno prehrano in napačen oziroma neprimeren vir svetlobe oziroma režim osvetljevanja. Nastane zaradi pomanjkanja kalcija, nepravilnega razmerja med kalcijem in fosforjem ter pomanjkanja vitamina D3. Kalcij je nujno potreben za pravilno rast kosti, delovanje mišic, strjevanje krvi.

Če je nivo kalcija zelo nizek, lahko povzroči tudi odpoved srca. Pri želvah opazimo spremembe v oklepu, lahko so prisotni tudi krči, slabotnost, apatičnost, zaprtje, neješčnost in zlomi kosti. Po posvetu z veterinarjem je potrebno urediti pogoje, v katerih želva živi, v hudih primerih pa je potrebna terapija z dodajanjem kalcija.

ŌKAMI TRGOVINA – KNJIGARNA

Plazilci so pogosto vir okužb z bakterijo salmonello, saj je ta bakterija normalen del črevesne flore. Pri zdravih živalih ne povzroča težav, lahko pa prizadene imunsko oslabljene živali, prav tako je lahko vir okužbe za ljudi. Zato je potrebna skrb za higieno rok vedno po rokovanju z želvami, prav tako skrbimo za dezinfekcijo opreme in primero odstranjevanje iztrebkov.

Želve so bile včasih precej priljubljeni ljubljenčki, vendar so bile pogosto kupljene brez premisleka in poznavanja, kaj ta vrsta potrebuje. Zato so se jih ljudje naveličali oziroma ugotovili, da nimajo primernih pogojev za njihovo oskrbo in so jih preprosto izpustili v naravo. Invazivne živalske vrste, kamor spadata obe, tako rdečevratka kot rumenovratka, pa ogrožajo našo avtohtono močvirsko sklednico.

Urška Petek - Vodne želve - rdečevratke in rumenovratke so invazivna vrsta

Rdečevratke so invazivna vrsta, ki ogroža slovensko avtohtono vrstvo močvirsko sklednico.

Močvirska sklednica je bolj plaha in se ob interakciji z invazivnimi vrstami želv vedno umakne, s tem troši življenjsko energijo ter izgublja življenjski prostor in mesta za gnezdenje. Zato je rumenovratke in rdečevratke strogo prepovedano vnašati v naravo, saj s tem ogrozimo že tako krhek ekosistem ter porušimo naravno ravnovesje.

NAZAJ NA VSTOPNO STRAN
NAZAJ NA “ŽIVALSKI SOPOTNIKI”
NAZAJ NA “MALI SESALCI IN EKSOTI”

Avtor: Urška Petek, veterinarka

O MENI

Delite ŌKAMI članek 🐾

Poletni ekcem ali muharica
Možnost izbire

*Spletne vsebine ŌKAMI so avtorsko zaščitene po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah. Več si preberite tu.