Le kdo še ni slišal za pogine čebeljih družin? Za krivce so bili razglašeni tako nevarni virusi kot pršice, pesticidi in nestabilno vreme. V enem svojih prispevkov pa sem omenil, da imamo v Sloveniji poleg medonosne čebele še več tisoč drugih vrst opraševalcev, ki skupaj opravijo zahtevno delo prenašanja genov med cvetovi.
Medonosne čebele so le najbolj viden in podrobno spremljan del opraševalcev, v težavah pa so, kot kaže, praktično vsi opraševalci, saj so del globalnega upadanja vrstne pestrosti. Vrste izginjajo danes hitreje kot kdaj prej v zgodovini Zemlje, z izjemo petih velikih izumiranj v geološki preteklosti. Pravijo celo, da smo priča šestemu množičnemu izumiranju, opraševalci pa pri tem niso nobena izjema. Od polovice prejšnjega stoletja do danes naj bi bili izgubili že več kot polovico populacij divjih živali.
Izumiranje…
Zaradi človekovih dejavnosti so v preteklosti izginjale predvsem večje živali, kot so tur (prednik domačega goveda), tarpan (prednik domačih konj), dodo (največja, neleteča vrsta goloba) in velika njorka. Ko so znanstveniki spoznali, da lahko vrste izumrejo, so to povezovali z njihovo neprilagodljivostjo in neumnostjo. Zato pa je bil velik šok, ko je zelo hitro izumrla v svojem času verjetno najštevilnejša vrsta ptice na planetu, golob selec.
Jate teh ptic, ki so se spreletavale po vzhodnih in osrednjih delih ZDA, so štele milijone osebkov, celotna populacija pa je bila ocenjena na nekaj sto milijonov do več kot milijardo osebkov. Impresivna številka, še posebej, če pomislimo, da se med Evropo in Afriko seli vsako leto »le« dobri dve milijardi ptic. Golob selec je izumrl, in to zelo hitro, le nekaj deset let po tem, ko so opazili, da se njihovo število zmanjšuje.
Kljub vsem do sedaj izumrlim organizmom (ki jih ni malo) pa si marsikdo ni mogel niti predstavljati, da bi lahko bile v težavah tudi žuželke, kot vrstno daleč najštevilnejša skupina na Zemlji in po biomasi za kar nekajkrat prekašajo človeka. V zadnjih letih so mnogi raziskovalci neodvisno ugotovili prav to, žuželke izginjajo! V Nemčiji so ugotovili, da je biomasa žuželk pri njih upadla za več kot 75 odstotkov glede na pretekla desetletja, globalno pa za več kot četrtino.
Še bolj zaskrbljujoče je, da so omenjeno raziskavo opravili v zavarovanih območjih. Če ste malo pozorni, ste lahko tudi sami opazili, da se je z žuželkami nekaj zgodilo. Nekoč je pomenila vožnja v poletni noči po avtocesti, da smo imeli vetrobransko steklo polno nadležnih pack, ki jih je bilo težko sprati. Vse te packe so bile leteče žuželke, ki smo jih v nepreglednem številu zbili z avtomobilom. V zadnjih letih pa na podobni vožnji po isti cesti kot pred leti skoraj nisem »pobral« žuželke. In ker so mnoge žuželke tudi opraševalci, so torej seveda v težavah tudi opraševalci, s tem pa tudi rastline, saj je lahko njihovo razmnoževanje zaradi tega močno omejeno.
Izginjanje žuželk
Pa poglejmo, kaj bi lahko bili razlogi za velik upad števila žuželk. Med možnimi krivci so raziskovalci navedli spreminjanje podnebja, izgubo življenjskega okolja, množično uporabo biocidov, svetlobno onesnaženje, tujerodne vrste in še kaj.
Ker pa je v naravi le redko en sam razlog za upad ali celo izginotje posamezne vrste, delujejo verjetno vsi ti dejavniki skupaj in so na različnih delih planeta različno pomembni.
Povečana smrtnost
V zadnjih desetletjih smo močno povečali smrtnost žuželk in s tem korenito spremenili naravne ekosisteme. Pa poglejmo ti dve skupini razlogov. V prvi skupini razlogov imajo svoje mesto različni biocidi, svetlobno onesnaževanje in tudi že omenjena vozila. Mnogi biocidi so bili razviti, da bi se ljudje rešili »škodljivcev« iz skupine žuželk. Ker pa so ti pogosto izrazito netarčni, so pobili ogromne količine žuželk in med njimi tudi medonosne čebele. Po drugi svetovni vojni je globalna poraba biocidov tako rekoč eksplodirala, po letu 2007 pa je poraba neonicotinoidov, ki jih še posebej močno povezujejo z izginjanjem žuželk, naraščala skoraj eksponentno.
Problem biocidov pa je še to, da ostanejo v okolju zelo dolgo, saj se razgrajujejo zelo počasi ali pa sploh ne. Tako so v okolju še danes prisotni biocidi, ki smo jih brez regulative vnašali v okolje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tu se kopičijo (bioakumulacija) in postajajo samo še bolj smrtnosnosni. To pa nas lahko skrbi, saj so biocidi našli pot tudi v pitno vodo (na Ljubljanskem barju in Dravskem polju). Globalno oddamo v okolje vsako leto okoli dva milijona ton biocidov! Slovenija je vnesla v okolje po osamosvojitvi od 944 do 1573 ton biocidov letno, in to čeprav je pri nas obdelovalne zemlje le okoli tretjina celotne površine. Predstavljajmo si, kaj bi pomenila uporaba biocidov, če bi se borili z njimi tudi proti lubadarju v gozdovih.
Že v začetku je prinesla elektrika, ki jo danes vsesplošno uporabljamo, veliko spremembo – omogočila je med drugim osvetlitev temnega dela dneva. To počnemo danes tako učinkovito, da so poseljeni deli kopnega iz vesolja vidni tudi ponoči, osvetljena površina pa se vsako leto poveča za dva odstotka. Danes imamo tudi v Sloveniji osvetljene vsaj glavne ceste v vseh naseljih, vedno pogosteje pa so osvetljene tudi posamezne hiše.
Tako smo noč spremenili v mrežo osvetljenih območij, to pa je za nočno aktivne žuželke pogubno. Organizmi, ki so aktivni ponoči, so se namreč razvili v odsotnosti umetnih svetil, zato ta nanje zelo vplivajo, saj nekatere vrste uporabljajo svetlobo za privabljanje partnerjev (kresničke), nekatere uporabljajo svetlobno sevanje za iskanje hrane (komarji) oziroma odsev lunine svetlobe na vodni gladini za iskanje primernih območij za razmnoževanje (enodnevnice in druge vodne vrste).
Največja skupina žuželk (vključno z nočnimi metulji – pomembnimi opraševalci) pa uporablja lunino svetlobo za orientiranje v prostoru. In ker so luči svetlejše od lune, zmotijo naravno vedenje nočnih žuželk. Žuželke lahko namreč celo noč letijo proti luni, pa je ne dosežejo, prav to pa je bistvena razlika med umetno in lunino svetlobo.
Vir umetne svetlobe, svetila, namreč za razliko od lune zlahka dosežejo in potem celo noč krožijo okoli njih in se ujamejo. Okoli tretjina žuželk, ki jih pritegne svetloba luči, do jutra tam tudi pogine, mnoge od izčrpanosti, preostale poberejo plenilci. Znani so primeri z začetka osvetljevanja cerkva v Sloveniji, ko je umetna svetloba v prvih toplih poletnih nočeh privabila toliko nočnih metuljev, da so bile zunanje stene pokrite z njimi. Večino so jih potem čez dan pogubili plenilci. Danes je kaj takega že redkost!
Nezanemarljiv pri povečanju smrtnosti je tudi promet. V Nemčiji ocenjujejo, da samo pri njih na ta način letno izgubijo 100 milijard osebkov. Avtomobilski žarometi namreč privlačijo žuželke tako kot vse vrste luči, potem pa jih vozila zbijejo.
Mnoge vodne vrste žuželk pa privlači tudi površina cest (še posebej mokra), zato zbijemo največ žuželk v bližini mokrišč. In kjer ceste sekajo z žuželkami bogate habitate (gozdovi med Vrhniko in Postojno), kjer žuželke letajo iz ene krpe habitata v drugo, jih zaradi velike frekvence vozil na teh cestah veliko ne pride čez to oviro.
Spreminjanje življenjskih okolij
Vsaka vrsta bitij, še tako odpornih, lahko prenese samo določeno stopnjo smrtnosti. Ko to stopnjo enkrat doseže, se populacija sesuje. Ob občutno povečanem umiranju, omenjenem zgoraj, pa zadevo dodatno poslabšuje po skoraj celotnem planetu močno spreminjanje naravnih ekosistemov, posledica česar je občutno manj možnosti za razmnoževanje za mnogo vrst. Kaj pa so za opraševalce ključne spremembe v ekosistemih? Velik del sveta je pozidan, take nenaravne, gole površine pa omogočajo preživetje le redkim vrstam.
V naseljih sicer najdemo tudi večje travnate površine, a te zaradi rednega vzdrževanja (zelo pogosta košnja) pogosto ne premorejo kaj več kot nekaj marjetic in so s tem za opraševalce in tudi mnoge druge žuželke podobne puščavi. Tudi na obdelovalnih površinah zunaj naselij pa danes ni dosti bolje – pašniki so intenzivno popaseni in premorejo le malo cvetov, polja so namenjena le nekaj kulturam, prisotnost »nepovabljenih« žuželk na njih pa se v veliki meri »kaznuje«. Zaradi čiščenja semen in splošne uporabe herbicidov je plevela (mak, plavica, kokalj …) občutno manj kot v preteklosti.
Travniki, ki so lahko vrstno tudi izredno pestri, so vedno manj podobni nekdanjim »rožnikom« in vedno bolj le sestojem nekaj vrst trav. V želji po večjem pridelku sena in silaže se namreč uporabljajo velike količine gnojil, to pa pospešuje rast samo nekaterih vrst trav in s tem omogoča pogostejšo košnjo. Vrste pa s takih travnikov izginjajo tudi zato, ker ima marsikatera daljši razmnoževalni cikel, tako da ta v času med dvema košnjama nikakor ne more biti zaključen.
Tako izginjanje vrst pa vodi v močno vrstno osiromašenje. Pospešena rast in pogostejša košnja pa imata še eno posledico. Tak travnik lahko sicer proizvede tudi ogromno nektarja (regrat), a je ta pogosto na voljo le zelo kratek čas, po košnji pa te hrane naenkrat za daljši čas ni več. Tak travnik lahko izkoristijo samo zelo prilagodljive mobilne vrste žuželk.
Kar dobrih 60 odstotkov površine Slovenije pokriva gozd, ki je še vedno vrstno zelo pester, a se tudi tam že kažejo določene posledice človekovega delovanja. Najštevilnejše vrste dreves pri nas so večinoma vetrocvetke in so tako za opraševalce neuporabne. K temu pa je vsaj deloma pripomogel tudi človek, z odstranjevanjem »neuporabnih« vrst (lipa, mokovec, jerebika …) in sajenjem komercialno pomembnih vrst (smreka, duglazija, zeleni bor).
Pomemben vir nektarja so vrste, ki se pojavljajo na gozdnem robu in na zaraščajočih se presvetlitvah (jase, poseke), pomen teh območij pa močno zmanjšujeta ohranjanje ostrega gozdnega roba in pogozdovanje takih presvetlitev. Kljub vsemu pa lahko gozdove pri nas še vedno upravičeno štejemo med bolj naravna okolja z večjo pestrostjo.
Podnebne spremembe
Da pa ne bi bilo samo to, nam je uspelo povzročiti tudi spreminjanje podnebja, zaradi česar so mnogi opraševalci v težavah. Spreminjanje podnebja lahko vpliva neposredno, s pogostejšimi sušami, obilnejšimi nalivi, večjimi poplavami ali močnejšim vetrom, vsi ti pojavi pa povečujejo tudi smrtnost žuželk.
Spremenjeno podnebje lahko spremeni razmerje med plenom in plenilci in tudi med konkurenčnimi vrstami. Vrste, ki so prilagojene na hladnejše razmere, se zaradi segrevanja ozračja pomikajo proti višjim legam in proti severu, hkrati pa višanje temperature pospeši razvoj rastlin (hitrejše olistanje, krajše obdobje cvetenja), temu pa mnoge vrste žuželk in njihovih plenilcev, ptic, ne uspe slediti.
Perspektiva
Za mnogo vrst je takih neposrednih »napadov« nanje preveč, in počasi drsijo proti izumrtju. Svetla stran problema pa je bistveno večje zavedanje o njem, močna zakonodajna regulativa, ki najbolj problematične biocide že prepoveduje (ni pa jih tudi izkoreninila), zavarovana območja narave in namenjanje več finančnih sredstev za ohranjanje narave.
Posamezniki pa lahko k temu prispevamo tako, da pustimo na tratah in vrtovih cveteti cvetlice, da sadimo medonosne rastline in da postavljamo žuželčje hotele. Če bomo želeli ohraniti opraševalce in njihovo pomembno vlogo v naravi, jim bomo morali namreč zagotoviti več življenjskega prostora in jih začeti manj dosledno pokončevati.
