Kopenske želve

Prva asociacija, ki jo dobimo, ko pomislimo na želve, je verjetno počasnost in dolgoživost. In predvsem slednja lastnost je pomembna, če razmišljamo o tem, da bi v naš dom sprejeli kopensko želvo. Živijo namreč dolgo, precej dlje kot večina drugih živali, ki nam lahko delajo družbo. Pričakovana življenjska doba je namreč tudi do 100 let. In toliko časa, kot bo želva živela, moramo zanjo tudi skrbeti.

Kaj vse potrebuje kopenska želva? V Sloveniji so najpogostejše predstavnice iz vrst grške kornjače, ostrogaste želve in leopardje želve. Ker je grška kornjača najpogostejši predstavnik, se bomo glede oskrbe najbolj posvetili prav njenim potrebam.

Urška Petek - kopenske želve - grška kornjača v naravnem okolju v Črni Gori. Foto: Melani Skornšek

Grška kornjača v naravnem okolju v Črni Gori. Foto: Melani Skornšek

Hrana in voda…

Vse zgoraj naštete želve so strogi rastlinojedci. Večina obroka, približno 70 %, mora biti sestavljena iz visoko vlakninaste hrane, kamor sodijo trava, zelišča in dišavnice. Manjši del obroka je sestavljen iz zelenjave (primerne vrste so bučke, paprika, radič in motovilec, navadna solata ni primerna, prav tako ne paradižnik), zelo majhen, a pomemben del predstavljajo vitamini in minerali. Sadje ne sodi v prehrano želv, saj vsebuje preveliko količino sladkorja.

Kaj je torej primerna hrana za kopenske želve?  

Osnova naj bo trava, lahko tudi dodatek sena. Primerne druge rastline, zelišča in dišavnice so: trpotec, marjetica, majaron, mak, cvetovi vrtnic, glavinec, regrat, melisa, origano, materina dušica, listje vinske trte, navadni potrošnik, kopriva, njivski slak, nebinovke, rukola, cvetovi magnolij, ognjič, murvini listi, cvetovi in listi akacij, rožlin, kapucinke, bučni cvetovi, mladi liti in cvetovi sadnega drevja, občasno fižolovi listi … Kadar nabiramo rastline, moramo biti prepričani, da niso škropljene ali kako drugače obdelane.

Urška Petek - kopenske želve - zelišča popestrijo jedilnik

Zelišča so super popestritev jedilnika vaše želve.

Kot vir mineralov, predvsem kalcija, ponudimo sipino kost, mozgovno kost, ki je očiščena mesa ali polžjo hišico. Posebej pomemben je stalen vir kalcija za mlade želvice in  samice v času pred in med izleganjem jajc, za pravilno rast in tvorbo jajc.

Z grizenjem kosti si želve obrabljajo in pravilno oblikujejo čeljust. Ves čas morajo imeti na voljo pitno vodo.

PRIPOROČAMO TUDI BRANJE PRISPEVKA: Temeljna oskrba papig

Bivališče

Z zakonom je predvidena velikost ograde za grške kornjače, velikosti 12 cm, vsaj 0,5 m2. Po priporočilih, ki sledijo smernicam za dobrobit kopenskih želv, se za grške kornjače (za eno odraslo želvo) priporoča približno pet kvadratnih metrov velika ograda, za vsako dodatno želvo pa dodaten kvadratni meter. Primerne življenjske temperature so med 18 in 26 ˚C, potrebujejo 12-urno osvetlitev z UVA in UVB svetlobo, imeti morajo tudi mesto z vročo točko, kjer je temperatura 35 -40 ˚C.

V ogradi naj bodo zasajene rastline, ki bodo želvi nudile skrivališče, debla, korenine, kamenje. Posoda za vodo mora biti tako velika, da lahko gre želva v celoti vanjo, vendar mora biti gladina vode tako nizka, da se ne utopi. Če je v ogradi samička, potem mora biti nujno urejeno mesto za odlaganje jajc – na najbolj sončnem mestu pripravite kup rahle zemlje, najbolje, da je mešanica zemlje in peska.

Pri zunanjih ogradah je zelo pomembno, da so živali zaščitene pred potencialnimi plenilci. Za želve so lahko nevarne vrane, kune, psi – plenilci, ki lahko žival poškodujejo ali jo celo odnesejo iz ograde. Prav tako posebno pozornost namenimo ograji – naj bo takšna, da želve ne vidijo skoznjo in da je ne zmorejo preplezati, upoštevaje dejstvo, da so želve odlične plezalke.

Za kopenske želve je najprimernejše bivališče ograjen prostor na travni podlagi, s primernimi mesti za sončenje in zaščito pred soncem ter dežjem in napajališčem. Na prostem so lahko želve pri nas, odvisno od tega, v katerem delu Slovenije živimo, in sicer od aprila do sredine oktobra.

Terarij je primeren samo za prehodno obdobje, za čas pred ali po prezimovanju oz. v primerih, ko je želva bolna, da ne more prezimovati. Podlaga mora biti zemlja, lahko je terarijska ali z vrta (vendar mora biti negnojena in neškropljena), globoka med 5 in 10 cm, da se lahko želva zakoplje. Pomembno je tudi, da je podlaga zmerno vlažna, saj neprimerna vlažnost vodi v nepravilen razvoj oklepa.

V terariju naj bodo tudi razna skrivališča, primerne za to so lahko tudi korenine, veje ali glinena posoda. Nujno je potrebno poskrbeti za osvetlitev s primerno UVA in UVB svetlobo. Priporočljivo je, da spodnji del terarija ni steklen, ampak je takšen, da skozenj ne vidijo – če vidijo, ves čas poskušajo priti skozi ali ograjo, če je žičnata, preplezati, kar jih spravlja v stres.

Urška Petek - kopenske želve - razgibano domovanje

Primerno zunanje bivališčke za kopenske želve. Avtorica: Vesna Malek

Prezimovanje ali hibernacija

Hibernacija je stanje, ko organizem miruje, značilno je za hladnejše obdobje in se  začne z zniževanjem temperatur in krajšanjem dneva. Živali v tem času prenehajo s prehranjevanjem, so vse manj aktivne in izločijo preostanke hrane iz prebavil. Ko nastopi temperatura nekaj stopinj nad lediščem, se zakopljejo v zemljo in hibernirajo 5-6 mesecev. V tem času se jim močno zniža frekvenca dihanja in bitje srca, prav tako se upočasni metabolizem in vsi procesi v organizmu.

Hibernacija je stanje, ko organizem miruje, značilno je za hladnejše obdobje in se  začne z zniževanjem temperatur in krajšanjem dneva. Živali v tem času prenehajo s prehranjevanjem, so vse manj aktivne in izločijo preostanke hrane iz prebavil. Ko nastopi temperatura nekaj stopinj nad lediščem, se zakopljejo v zemljo in hibernirajo 5-6 mesecev. V tem času se jim močno zniža frekvenca dihanja in bitje srca, prav tako se upočasni metabolizem in vsi procesi v organizmu.

ŌKAMI TRGOVINA – KNJIGARNA

Pred prezimovanjem se svetuje, da se pregledajo iztrebki na morebitne zajedavce, ki lahko med prezimovanjem škodujejo želvi. Pomembno je, da hibernirajo le zdrave živali, ki so v dobri kondiciji. Priporoča se, da začnejo s prezimovanjem v obdobju od druge polovice novembra do prve polovice decembra. Pred prezimovanjem moramo postopoma nižati temperaturo želvinega bivališča.

S postopnim padanjem temperature se niža tudi aktivnost prehranjevanja želv, cilj je, da začno želve same zavračati hrano, 14 dni pred začetkom hiberniranja naj ne bi več jedle. Svetuje se, da se v času priprav na prezimovanje želve nekaj dni zapored okopa v nizki, mlačni vodi, da izpraznijo črevesje. Primerno mesto za prezimovanje mora biti s temperaturami med 0 in 10 ˚C, idealno je okrog 5 ˚C. Prezimujejo lahko v zunaj pripravljeni jami, kleti ali hladilniku. Želve nikoli ne zakopljemo mi, vedno se mora sama zakopati, saj lahko le tako ustvari primerne pogoje za dihanje med prezimovanjem.

PRIPOROČAMO TUDI BRANJE PRISPEVKA: Kuščarji

Na dnu zaboja mora biti vlažna zemlja (tekom prezimovanja jo redno vlažimo), na zemljo damo listje, najprimernejše je hrastovo ali bukovo. Med prezimovanjem morajo imeti želve mir, morajo biti v okolju, kjer ni hrupa, raznih vibracij. Njihovih zabojev ne premikamo, prav tako želve ne jemljemo iz zaboja, saj jim vse to povzroča stres.

Z daljšanjem dneva se dviga temperatura in takrat se začnejo želve prebujati, pri nas je to marca ali aprila. Zbujene želve ogrevamo postopoma, traja nekaj dni, da jih lahko damo na normalno temperaturo – vsak dan jo prestavimo v prostor, kjer je temperatura za nekaj stopinj višja. Ko so zunanje temperature primerne, jo damo v zunanjo ogrado. Vodo in hrano jim ponudimo že prvi dan, ko zaključijo s prezimovanjem.

Mnogokrat slišimo nasvete, da naj mladički oz. mlade želve prva leta ne prezimujejo. To izhaja iz tega, da je skrbnike strah, da bi želvica poginila, vendar vemo, da želve v naravi prezimujejo že prvo zimo. Šibki mladiči ali mladiči s prirojenimi okvarami tega pogosto res ne preživijo, ampak v ujetništvu velika večina mladičev, ki so primerno oskrbljeni in živijo v pravih pogojih, preživi. Če želve ne prezimujejo, se jim to kmalu pozna na zdravju – organizem in metabolizem želv je prilagojen na prezimovanje. Če ne hibernirajo, se oklep prehitro razvija in raste, kar lahko vodi v nepopravljive deformacije oklepa.

Urška Petek - kopenske želve - dolgoročna skrb za želve

Skrb za želvice iz vidika prezimovanja je razumljiva, a če upoštevamo, da v naravi mladiči prezimujejo že od samega začetka, lahko v ujetništvu pogoje za preživetje naredimo veliko varnejše.

Želve so zelo specifične živali in vedno potrebujejo obravnavo pri veterinarju specialistu. Pogosto se pojavijo poškodbe oklepa zaradi napada oz. ugriza psa, kljuvanja sive vrane ali ureznine s kosilnico. Potrebno je oskrbeti rane, pri večjih poškodbah se lahko opravi rekonstrukcija oklepa.

Želve so zelo specifične živali in vedno potrebujejo obravnavo pri veterinarju specialistu.

Pogosto se pojavijo poškodbe oklepa zaradi napada oz. ugriza psa, kljuvanja sive vrane ali ureznine s kosilnico. Potrebno je oskrbeti rane, pri večjih poškodbah se lahko opravi rekonstrukcija oklepa.

Nezmožnost izleganja jajc se lahko pojavi zaradi neprimerne oskrbe (neprimerna oskrba s svetlobo, neprimerna temperatura, neprimerno mesto za odlaganje jajc, neprimerna oskrba in dehidracija) ali slabo fizično stanje živali, obstrukcija reprodukcijske poti (poškodbe, abscesi, novotvorbe).

Nezmožnost izleganja jajc se lahko pojavi zaradi neprimerne oskrbe (neprimerna oskrba s svetlobo, neprimerna temperatura, neprimerno mesto za odlaganje jajc, neprimerna oskrba in dehidracija) ali slabo fizično stanje živali, obstrukcija reprodukcijske poti (poškodbe, abscesi, novotvorbe).

Metabolna bolezen kosti se najpogosteje pojavi pri mladih, odraščajočih želvah, ki imajo neprimerno prehrano in napačen oz. neprimeren vir svetlobe oz. režim osvetljevanja. Nastane zaradi pomanjkanja kalcija, nepravilnega razmerja med kalcijem in fosforjem ter pomanjkanjem vitamina D3. Kalcij je nujno potreben za pravilno rast kosti, delovanje mišic in strjevanje krvi. Če je nivo kalcija zelo nizek, lahko povzroči odpoved srca. Pri želvah opazimo spremembe v oklepu, lahko so prisotni tudi krči, slabotnost, apatičnost, zaprtje, neješčnost in zlomi kosti. Po posvetu z veterinarjem je potrebno urediti pogoje, v katerih želva živi, v hudih primerih je potrebna terapija z dodajanjem kalcija.

Plazilci so pogosto vir okužb z bakterijo Salmonello, saj je ta bakterija normalen del črevesne flore. Pri zdravih živalih ne povzroča težav, vendar lahko prizadene imunsko oslabljene živali, prav tako je lahko vir okužbe za ljudi. Zato je potrebna skrb za higieno rok vedno po rokovanju z želvami, prav tako skrbimo za dezinfekcijo opreme in primernim odstranjevanjem iztrebkov.

Urška Petek - kopenske želve - z nami lahko preživijo celo življenje

Želve z nami lahko preživijo celo življenje.

Zelo pomembno je, da se pred nakupom dobro podučite o vsem, kar prinaša skrb za kopensko želvo, in da najdete odgovornega rejca želv. Zaradi vse manjšega števila grških kornjač v naravi – vzrok za upad je kršenje življenjskega prostora in jemanje želv iz narave, bdi nad mednarodno trgovino konvencija CITES. Vsi lastniki teh želv morajo v 30 dneh od pridobitve pisno obvestiti Agencijo Republike Slovenije za okolje, vsaka žival mora biti označena s trajno in prepoznavno oznako.

NAZAJ NA VSTOPNO STRAN
NAZAJ NA “ŽIVALSKI SOPOTNIKI”
NAZAJ NA “MALI SESALCI IN EKSOTIČNE ŽIVALI”

Avtor: Urška Petek, veterinarka

O MENI

Delite ŌKAMI članek 🐾

Pomen interaktivnega hranjenja
Kaj potrebujejo mladički?

*Spletne vsebine ŌKAMI so avtorsko zaščitene po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah. Več si preberite tu.