Listni odpad

Avtor članka: Dejan Bordjan
Deli s prijatelji

Za mnoge je jesen najlepši del leta. Takrat se drevesa odenejo v izjemno pisano paleto toplih barv, ki nas ponese nazaj v poletje. Ob primernih vremenskih pogojih so gozdovi paša za oči, ki prekrije deželo in se spreminja iz dneva v dan. A tej igri barv sledi za mnoge ljudi nadloga. Listje se spremeni iz zelene, preko rumene v rjavo in odpade. Niso ravno prijetnih barv in še uničujejo videz lepo urejenega dvorišča. Za nameček pa izgleda, kot da se nam narava posmehuje, saj zjutraj pograbimo ali spihamo listje na kup, popoldan pa je že spet vse nastlano. Po naseljih se veliko napora vlaga v odstranjevanje te neprijetnosti. Torej, čemu ta nadloga služi in kakšne posledice ima?

Obramba in preventiva…

Listje lahko odpade v katerem koli delu leta, a največ ga odpade v zgolj enem ali dveh tednih konec rastne sezone. V drugih delih leta listje odpada zaradi bolezni, poškodb ali vremenskih pojavov. Kadar plenilci, kot so stenice, hrošči ali kobilice, napadejo list, ga lahko rastlina odvrže. Torej lahko rastlina v obrambi žrtvuje list, da reši rastlino.

V jeseni rastlina na podlagi krajšanja dneva in nižanja temperatur prične vsrkavati hranila iz listov ter jih shranjevati v korenine. V listih ostane samo ogrodje in snovi, ki jih je ne more ponovno uporabiti. Tako rastlina poskrbi, da z listnim odpadom izgubi minimalno količino energije in hranil.V tem delu leta rastlina odvrže liste, zaradi ustavitve lastne tovarne. Čeprav se dnevi krajšajo in sonce izgublja na moči, je največja težava, ki rastline pesti pozimi, pomanjkanje vode.

Sliši se absurdno ob vsej vodi, ki vse naokoli leži v obliki snega in ledu, a rastline ne zmorejo vsrkavati zamrznjene vode ter je transportirati po žilah. Ker je rastlinska tovarna v listu odvisna od stalnega dotoka vode, prekinitev dotoka že samo za kratek čas pomeni ne samo ustavitev proizvodnje, ampak tudi propad tovarne. Ker tak list odmre, rastlina izgubi vse, kar je bilo takrat v listu in utrpi veliko škodo. Da bi se rastline temu izognile in ohranile čim več uporabnih snovi, odigrajo programirano smrt lista ter se tako izognejo tegobam zime.

Podobne probleme imajo tudi rastline sušnih predelov, le da tam dejansko zmanjka vode. Tako imamo po več delih sveta listopadne gozdove tudi v vedno toplem tropskem pasu, npr.: monsunski gozdovi v Indiji.

Ko naravna reciklaža odpove

Človek še zdaleč ni izumil recikliranja, se pa z njim v zadnjem času veliko ukvarja. V naravi je reciklaža nujna, saj se brez nje prekine kroženje snovi in sistemi se porušijo. To se je v zgodovini zgodilo že nekajkrat. Eno izmed petih izumiranj se je zgodilo v devonu oz. na prehodu iz devona v karbon, ki je znan po nastanku glavnine premoga, ki je gnal industrijsko revolucijo in je še danes kamen klimatske spotike. V času devona so rastline premostile problem opore in višinskega transporta snovi.

To je omogočilo hitro razrast prvih velikih gozdov. Ker si znanstveniki niso na jasnem, kaj točno je gnalo devonsko izumiranje, bi izumiranje lahko bilo tudi posledica nastanka gozdov. Rastline so premagale problem v opori s tvorbo močnih vezivnih molekul, predvsem celuloze in lignina. Ta pa sta še danes neprebavljiva za večino organizmov. Ker so rastline lahko zrastle do takrat nepredstavljivih velikosti, je po njihovi smrti tla prekrivala ogromna plast debel. Ker ni bilo organizma, ki bi ga razgrajeval, niso razpadala, pač pa so oglenela. Podobnost z današnjim časom in s plastiko je lahko zgolj naključna. Ker je tako v tej biomasi ostalo zaklenjenega ogromno ogljika, se je ozračje pričelo ohlajati, kar je sprožilo posledice, ki so s planeta izbrisale tudi ene bolj uspešnih bitij v zgodovini Zemlje, trilobite. V prid temu govori tudi dolžina izumiranja, ki je trajala osupljivih 25 milijonov let.

Priporočamo tudi: Zimsko spanje

Veriga, ki je v bistvu ogromen splet

Danes je v naravno reciklažo vpetih neštevno število vrst, ki nas po številu močno prekašajo. V gozdovih so ti reciklatorji nujni, saj vračajo hranila nazaj v obtok in tako odpadlo listje spreminjajo v naravno gnojilo. Hkrati pa so hrana za druge organizme in izjemna zalogovnica ogljika, ki lahko celo prekaša tisto v drevesih.

Eden najpomembnejših gradnikov našega gozda so glive. Mi jih nabiramo za okusne jedi, v naravi pa so ključen člen v razgradnji celuloze in lignina. Pri razgradnji pa jim pomagajo še deževniki, gliste, skakači, dvojnonoge, pršice, bakterije … Gre za milijone organizmov, ki so hrana naslednjim nivojem v prehranskem spletu, ki so spet dalje hrana.

V preteklih stoletjih so ljudje ugotovili, da sta listje in praprot odlična za steljo v hlevih, ki kasneje odlično pognoji polja. Tako se je v stoletjih iz gozdov izvozilo ogromno organskega materiala, ki je sicer gnojil polja, vendar zelo siromašil gozdove. Ponekod po nižinah so kljub opustitvi prakse taki gozdovi še vedno prisotni, kot npr.: belokranjski brezovi steljniki. V Ljubljanski kotlini pa danes v takih gozdovih prevladuje rdeči bor in so med gozdarji znani kot zelo neproduktivni. Brez naravnega gnojila je gozd manj zdrav in z manj življenja.

Ko se boste naslednjič borili s kupi odpadlega listja, pomislite, kako dragoceno snov imate pod svojimi grabljami. Listje na kompostu ali pa vkopavano v vrtu, bo močno obogatilo prst. Za razliko od hlevskega gnoja bo ta način gnojenja močno obogatil organizme v tleh, kar bo naredilo tla bogatejša in bolj zdrava. Bolj zdrava pa bo tam tudi pridelana hrana. Pa še malo planeta boste rešili.