Objavljeno: 19. decembra, 20217.8 min read

Nosorogi  v Afriki

V prejšnjem prispevku sem pisala o nosorogih na splošno in o njihovi bitki za obstanek. V tem prispevku pa bi vam jih rada približala bolj, kot jih lahko približa ogled dokumentarnega filma na televiziji. Kako izgledajo, kako se obnašajo, kako poteka njihov razvoj in življenje v naravi ter kako izgleda skrb za mladiče, ki pristanejo v sirotišnici.

Beli in črni

Nosorogi so ogromni. Samci belega nosoroga lahko tehtajo tudi nekaj ton in so drugi največji kopenski sesalci na svetu, takoj za sloni. Vrsti nosorogov, ki ju lahko srečamo v Afriki sta beli in črni. Ime sicer zavaja, saj so po barvi skoraj enaki – temno sivi. Ime beli (»white«) nosorog izhaja iz afrikanskega poimenovanja zanje, iz besede »weit«, ki pomeni širok. Beli oziroma širokousti nosorogi se namreč primarno prehranjujejo s pašo in temu so prilagojena njihova široka štirikotna usta.

Iz lokalnega poimenovanja »weit« je prešlo v angleško poimenovanje »white«, ki ga uporabljamo tudi v slovenščini – beli nosorog. In če so beli, morajo biti seveda tudi črni nosorogi. Črni nosorogi so njihovi manjši sorodniki, zadržujejo se bolj v grmovju, za razliko od belih nosorogov so bolj samotarji in primarno se prehranjujejo z obiranjem grmovja. Temu imajo tudi prilagojena usta, ki so ožja, z zašiljeno zgornjo ustnico.

Beli nosorog je v resnici širokousti nosorog.

Na safari izletu je velika verjetnost, da bomo srečali bele nosoroge, saj jih je največ, njihov način življenja pa tudi omogoča, da jih lažje srečamo v divjini. Pogosto se zadržujejo v skupinah na odprtih področjih, poraslih s travo.

Črni nosorogi so bolj sramežljivi, jih je manj in večino časa preživijo v grmovju, zato jih bomo redkeje srečali. V vročem delu dneva je največja verjetnost, da jih bomo srečali kje v senci, radi pa se tudi valjajo v blatni kopeli, ki služi hlajenju telesa in tudi zaščiti pred insekti.

Črni nosorog ima ozka usta z zašiljeno zgornjo ustnico.

Nosorogi so lihoprsti kopitarji in hodijo po treh prstih. Na koncu prstov imajo noht, stopala pa so mehka in prekrita z debelo kožo, ki pokriva tudi preostanek telesa ter jih dobro ščiti pred trnjem in paraziti. Na glavi imajo dva rogova, največji je spodnji, ki skozi leta zraste na impresivno velikost, lahko tudi na več kot 1 meter!

Nosorogi uporabljajo rogove za različne namene, lahko za boj z drugimi nosorogi, za zaščito in obrambo, lahko pa tudi za lomljenje vej ter kopanje lukenj v iskanju vode. Kljub temu da je pri mladičih zasnova roga majhna, se že zelo hitro naučijo uporabnosti tega naglavnega okrasja, najbolje se tega naučijo skozi igro s sovrstniki, pri sirotah pa so tega testiranja pogosto deležni skrbniki.

Hodijo po treh prstih, podplat je močen in debel, hkrati pa zgrajen iz mehke blazinice, ki blaži udarce med gibanjem.

Nosorogi so rastlinojedi in imajo zelo podobno zgradbo prebavil, kot jo imajo konji, zato jih lahko pestijo tudi podobne težave. Žal niso odporni na kolike, ki so sploh pogoste pri osirotelih mladičih. Spolno zrelost dosežejo pri 4, 5 letih, samci tudi kasneje. Brejost traja okoli 16 mesecev, mladič pa potem še vsaj 2 leti ostane z mamo. V tem času mu mama nudi oporo – nosorogi namreč nujno potrebujejo telesni stik, mladič pa se v teh dveh letih nauči tudi vsega, kar potrebuje za samostojno življenje.

Zaradi svoje ogromne velikost, moči in dobre oboroženosti nosorogi v naravi nimajo resnih naravnih sovražnikov. Levi so lahko nevarni predvsem za šibke ali osirotele mladiče, redkeje pa se spravijo na odrasle živali. Največji sovražniki nosorogov so ljudje, saj se nosorogi v vseh letih evolucije in prilagoditvah, ki so jih naredili, niso uspeli prilagoditi na puške ter drugo strelno orožje. Njihov drugi naravni sovražnik pa je spreminjajoče se podnebje, daljša in hujša sušna obdobja ter posledično pomanjkanje hrane in vode v afriški savani.

PRIPOROČAMO TUDI BRANJE PRISPEVKA: Nosorogi 1. del

Kaj pa sirote?

Ko divji lovci ustrelijo samico, poleg razdejanja, ki ga pustijo, pogosto ostane tudi mladič. Mladič, ki še ni bil sposoben osamosvojitve, tudi še ni sposoben, da bi sam preživel v naravi in lahko hitro postane žrtev plenilcev. Za te osirotele mladiče poskrbijo različne organizacije, ki jih zdravstveno oskrbijo, dohranjujejo z mlekom in poskrbijo, da so kar se le da sposobni za samostojno življenje. Kaj se torej zgodi s takšnim mladičem? Ko se takšnega mladiča najde, se ga z uspavalom odlovi in primerno zaščitenega transportira v sirotišnico.

V prvih nekaj dneh je pomembno, da se kar se da omeji stres, ki so mu izpostavljeni in da se jih čim prej navadi na novo hrano. V ta namen imajo prvih nekaj dni čez oči nameščeno prevezo, v ušesih pa vato, saj je v nasprotnem primeru za mladiče, ki niso vajeni ljudi, lahko preveč novih občutkov, zaradi stresa zavračajo hrano in se lahko tudi poškodujejo. V prvih dneh je najbolj pomembno, da se jih stabilizira. Mladiči namreč pogosto nekaj časa sami tavajo po divjini, preden so najdeni in prepeljani v sirotišnico. V tem času hitro pride do dehidracije, izčrpanosti in različnih poškodb, ki jih je treba čim prej sanirati.

Mladiči so posredne žrtve krivolova. Marsikateri mladič je poškodovan že med lovom, bolezni in poškodbe pa jih doletijo tudi kasneje, ko sami tavajo po divjini. Na fotografiji je Thula, mladička, ki ji je viher prestrelila krogla, ki je ubila njeno mamo. V dobrem tednu tavanja po divjini je zaradi dehidracije utrpela tudi poškodbe oči. Družbo ji dela Nenkani.

Naslednji korak je navajanje na mleko in na pitje iz flaše, ki lahko pri najbolj trmastih traja tudi nekaj dni. Od starosti mladiča je odvisno, če se jih v tem času začne navajati tudi na trdo hrano in kdaj se jih bo začelo združevati z ostalimi sirotami. Pri najmlajših jim ponoči in čez dan prvih nekaj dni do tednov družbo delajo skrbniki, ki z njimi spijo, jih hranijo ter vodijo na sprehode.

Takoj ko so dovolj stari, pa se jih postopoma začne navajati na družbo sovrstnikov in bližino človeka, se čim prej zamenja za bližino nosorogov. Sprehodi s skrbniki se spremenijo v skupinske pohode nosorogov po grmovju in sčasoma, ko se dovolj razvijejo ter odrastejo, se jih preseli v varovane rezervate, kjer se s pomočjo različnih organizacij, prostovoljcev in predanih ljudi poskuša ohranjati vsaj nekaj afriške divjine.

PRIPOROČAMO TUDI BRANJE PRISPEVKA: Osli

HOME
ŽIVALSKI SOPOTNIKI
DIVJE ŽIVALI

Avtor: Eva Tasič, veterinarka

O MENI
Temeljna oskrba činčil
Kopitna gniloba