Osnove pasjega bontona

Avtor članka: Petra Mohar

Ljudje znamo zelo hitro našteti pravila lepega vedenja, ki bi jih morali upoštevati vsi psi, predvsem pa tisti v mestnem okolju. Večina pa je presenečena, ko slišijo, da obstaja tudi pasji bonton. Da, tudi psi poznajo pravila lepega vedenja in za dober odnos z njimi je treba ta pravila tudi upoštevati. Prav nepojmljivo je, kako zelo potrpežljivi so psi z nami, tudi če ta pravila vsak dan kršimo, dan za dnem, in to celo tista najbolj osnovna. V nasprotju s psi pa ljudje pogosto nimamo prav nobenega potrpljenja za njihove kršitve naših pravil.

Tri osnovna pravila pasjega bontona, ki bi se jih morali držati vsi, vključno z majhnimi otroki, če so v stiku s psom, pa čeprav domačim:

1. Psu se približujemo v polkrogu

Največja napaka, ki jo delamo ljudje, je, da se psu približujemo naravnost. To ni samo nadvse nevljudno, je za psa tudi precej grozeče.

In zato nekateri psi odreagirajo obrambno, potem pa so hitro označeni za agresivne, pa čeprav nam tako samo sporočajo, da smo prestopili mejo vljudnosti.

Ko želimo ljudje prijazno pozdraviti ali sprejeti v družbo prihajajočega človeka, se mu približamo naravnost, ga gledamo v oči, se nasmehnemo in iztegnemo roko v pozdrav. Umikanje pogleda in obračanje stran je nevljudno. Pri psih pa je zaželeno ravno tako vedenje.

Če opazujete dva odrasla, mirna, vljudna psa pri medsebojnem spoznavanju, boste videli, da se približujeta drug drugemu v nekakšnem loku, pri tem pogosto upočasnita hojo in umikata pogled. Ko sta prepričana, da je bližina za oba udobna, iztegneta vrat in se na kratko, tiho povohata.

Priporočamo tudi: Osnove pasje komunikacije

V pasjem razumevanju sveta veljajo enaka pravila za srečevanje z vsemi živimi bitji in neživimi stvarmi (zlasti s tistimi sumljivimi), torej veljajo enaka pravila tudi pri srečevanju z nami, ljudmi. In tako delamo, če stopimo naravnost proti psu, če ga glasno ogovarjamo in se smejimo, če se sklonimo čezenj in če proti njemu stegnemo roko, da bi ga pobožali, ravno nasprotno temu, kar je za psa normalno.

Obnašamo se pravzaprav skrajno nevljudno, v očeh nekaterih psov celo strašljivo, in vsi psi nas na to vedno znova opozarjajo. Nekateri nežno, z obračanjem glave vstran, z umikanjem pogleda, oblizovanjem ali zehanjem ali pa z izogibanjem.

Ljudje pa opazimo težavo pogosto šele, ko postanejo njihova opozorila močnejša – ko pride do lajanja, renčanja ali na koncu celo ugriza.

2. Pogleda ne usmerjamo naravnost v psa

Za ljudi je pogled v oči izraz iskrenosti in izkazovanje pozornosti, kljub temu pa nam je neprijetno, če nas kdo predolgo opazuje ali če celo strmi v nas. Ob opazovanju se enako počutijo tudi psi, a zanje je nevljudno že najkrajše zadrževanje pogleda na njih. Zato pa ima toliko psov težave tudi pri učenju šolske pozornosti, ko se od njih zahteva, da svojega vodnika gledajo v oči. A če hočete, da bi bil pes na vas pozoren, ni prav nobene potrebe, da vas gleda v obraz ali celo v oči. Da vas je pes sposoben spremljati in da ve, kaj želite od njega, je dovolj, da vas le ošvrkne s pogledom.

Drugi, nadvse pomemben pomen umikanja pogleda pa je eden prvih in najpomembnejših miritvenih signalov, ki jih psi pokažejo v zanje neprijetni situaciji. Poglejte samo fotografije svojih psov – za pse je objektiv nekaj grozečega, neprijetnega in jih spravlja v stres. Zato se ob naših poskusih fotografiranja običajno obrnejo stran oziroma vsaj odvrnejo pogled, da je mogoče videti njihovo očesno belino. Če se boste naučili ta njihov znak v različnih situacijah opaziti in ga boste tudi upoštevali, vam bo vaš pes neskončno hvaležen in vajin odnos bo takoj za odtenek boljši.

Če pes (po)gleda stran, pomeni, da si z nami ta trenutek ne želi stika. Zato v takem primeru počepnemo in se tudi mi obrnemo stran in nekaj časa mirno čakamo, da pes preuči situacijo in ugotovi, da je varna. Če se nam še vedno noče približati, ga ne silimo v stik, ampak ga pustimo pri miru.

3. Čim manj se sklanjamo nad psa

Ker smo ljudje višji od naših štirinožnih prijateljev, je naš stik s psom običajno videti tako, da se čezenj sklonimo, iztegnemo roko in ga pobožamo po najvišjem delu telesa – glavi. Vsa ta dejanja pa so v pasjih pravilih lepega vedenja prepovedana. Pravilen stik pa je, da počakamo, da pes pokaže zanimanje za nas (in prej ali slej ga, saj so psi radovedni in imajo ljudi radi), postavimo se bočno nanj (in se tako tudi sklonimo, če je treba), po potrebi počepnemo in pustimo, da nas pes prevoha.

Pri tem se izogibamo pogledu naravnost v njegove oči, smo tiho ali pa mu le po tiho prigovarjamo. Če si bo pes po pozdravu še vedno želel stika z nami, se ga narahlo dotaknemo po prsih ali boku, izogibamo pa se božanju po glavi in hrbtu. To pa ne velja samo za spoznavanje z neznanim psom, ampak bo tako vedenje cenil tudi vaš pes.

Če bi se tega držali vsi, bi bilo precej manj tako imenovanih vedenjskih težav naših kosmatincev, precej manj ugrizov, psi bi bili srečnejši, bolj zadovoljni in samozavestni, njihovi skrbniki pa prav tako, in svet bi bil mnogo lepši.

Poskusite ta pravila upoštevati najprej pri svojem psu, nato jih poskusite upoštevati še pri drugih psih, in ko vam preidejo v navado in boste že občutili rezultate, širite to znanje naprej.

Približevanje v polkrogu, umikanje pogleda in izogibanje sklanjanju nad psa so tri preprosta pravila, ki bi morala postati naša navada.