Nekateri še vedno vztrajajo pri trditvi, da psi ne občutijo čustev, predvsem ne tako kot ljudje, in da je kakršnokoli drugačno prepričanje antropomorfizem (tj. pripisovanje človeskih lastnosti psom oziroma živalim). Za tiste izmed nas, ki verjamemo v evolucijo, je tak pogled na svet nerazumljiv, saj so se čustva, tako kot vse ostale lastnosti, ki jih imamo živa bitja, nekje morala začeti, da so se lahko razvila do palete čustev in občutkov, ki jih imamo ljudje.
Čustva imajo evolucijski pomen. So edino orodje narave, da nas nauči, kako v okolju čim bolje preživeti. So informacije o dražljajih iz zunanjega (fizičnega ali družbenega) ali notranjega (telesnega) okolja, na katere se lahko na podlagi čustev in izkušenj primerno odzovemo. Ljudje jih pogosto zakompliciramo z dramatiziranjem, obsojanjem ali zatiranjem določenih čustev.
V tem smislu jih živali občutijo veliko bolj preprosto in čisto. Seveda je za pse in vse živali, ki živijo z ljudmi, preprosto pridobivanje informacij iz čustev nekoliko bolj zapleteno, ker so tako povezani z nami, da mi vplivamo nanje, se vmešavamo v njihove naravne odzive in oblikujemo.
Odziv na čustva je v živalskem svetu precej univerzalen in podzavesten:
Pozitivna čustva, kot sta veselje in sreča, običajno niso težko razumljiva in vemo tudi, kaj nam sporočajo. Kaj pa čustva, ki jih označujemo kot negativna?
Strah
Je izjemno pomembno, močno in primarno čustvo, katerega sporočilo je, da obstaja morebitna zunanja grožnja našemu obstoju in dobrobiti. Ocena stanja pomeni določitev tiste, točno določene grožnje, določitev, ali je resnična ali samo mogoča. Če je resnična, sledi primeren odziv (kaj naj naredim, da bom varen).
Če ne sledimo procesu in čustva zanemarimo (npr. psa kljub njegovemu strahu pred psi ne umaknemo iz situacije, pač pa ga silimo v stike z drugimi psi), se občutek strahu stopnjuje. Stopnjuje se v nesigurnost, tesnobo, paniko in kaos.
Jeza
To je čustvo, ki nam da vedeti, da je bila naša fizična ali čustvena meja prekoračena. Lahko se je zavedamo ali ne, lahko je prekoračena namerno (npr. vsiljevanje svoje volje) ali ne (npr. nesporazum v komunikaciji). Ocena stanja pomeni določiti, kaj nas ogroža in kako jasno je naša meja postavljena. Če naše meje niso jasne ali jih nismo jasno izrazili, jih moramo bolj jasno pokazati (npr. če ne maramo objemanja, moramo to jasno sporočiti drugim, saj je za nekatere to znak naklonjenosti). Če je bila meja jasna, jo moramo ponovno vzpostaviti in pri njej vztrajati.
Če jezo zanemarimo ali zatremo, se lahko razvije v razdražljivost, bes, preusmerjeno jezo (se znesemo nad nekoga ali nekaj drugega) ali pa se prikrije z videzom nezainteresiranosti in apatije. V našem, človeskem svetu se jeza pogosto prikrije z žalostjo in obratno.
Tesnoba in razdražljivost
Tesnoba in razdražljivost se pojavita takrat, kadar smo zmedeni, ker se dražljaji pojavljajo neskladno in nedoločljivo. Pri psih se pogosto pojavlja v situacijah, ko jim želimo prekriti naša resnična čustva (npr. se pretvarjamo, da smo veseli, čeprav nas je strah in smo nesigurni). Ker so psi tako zelo povezani z nami, zaznajo, zavohajo in začutijo naša prava čustva, ki pa niso skladna z našo telesno govorico. To jih zmede. Ocena stanja pomeni določitev izvora ali resničnega čustva v interakciji z drugim.
Če je situacija za psa (ali nas) nerešljiva, ne moremo določiti izvora zmede, tesnoba in razdražljivost vodita v nezaupanje in bes.
Frustracija
To čustvo nam sporoča, da karkoli delamo, ni uspešno. Na frustracijo pogosto naletimo pri šolanju psov. Ker nismo dovolj jasni, pes ne izvaja naloge na način, ki ga mi pričakujemo. Mi postajamo vedno bolj frustrirani, ker nas pes ”ne posluša”. Naš pes pa postaja vedno bolj frustriran, ker kljub njegovemu trudu, njegov skrbnik še vedno ni zadovoljen. Ocenjevanje situacije pomeni določitev blokade, preverjanje korakov, poenostavljanje in nato iskanje drugačnih rešitev. Po domače povedano – izogibajmo se ponavljanju iste napake.
Če kar naprej ponavljamo isto napako, vztrajamo in silimo psa v isto situacijo, se frustracija lahko razvije v bes ali priučeno nemoč (apatijo).
Tako čustva, ki jih razumemo kot pozitivna, kot tista, ki jih razumemo kot negativna, so nagonski odziv in jih ne moremo nadzorovati. Psa ne moremo prisiliti ali prepričati, da se ne bo bal glasnega kamiona. Zato je kaznovanje ali nagrajevanje s priboljški v tistem trenutku nesmiselno. Delno lahko nadzorujemo odziv na čustva (vedenje). Če naš pes glasno laja in se zaganja v bližajoči se kamion, s kaznovanjem sicer lahko zatremo reakcijo, vendar bo v psu še vedno divjal strah. Svojo reakcijo bo lahko nadzoroval toliko časa, dokler strah ne bo premočen.
Vsa čustva, vključno s strahom, jezo in frustracijo, so razumna in smiselna, če vemo, kaj z njimi početi in če znamo situacijo zaključiti. Tako se lahko usmerimo v reševanje problemov in sčasoma pridobimo sposobnost mirnega in zbranega vodenja, kar naši psi od nas pričakujejo in potrebujejo.
