Presečišče med tradicijo in novimi spoznanji, drugi del

Ko je bil človek še bolj povezan z naravnimi cikli in je bilo hkrati od njih in od konja odvisno njegovo preživetje, je za konje tudi bolj skrbel, da so lahko ob delu z ljudmi preživeli tudi različno zahtevne razmere v naravnem okolju. Prav zato lahko opazimo, da so »stare« pasme konj še vedno veliko bolj neodvisne od človeka in da so tudi bolj zdrave kot »sodobne«, specifično usmerjene pasme večinoma športnih konj, ki že kažejo določene gensko pogojene bolezni. Usmerjena reja, pri kateri je človek slepo vzrejal konje le v določeni smeri z upoštevanjem le določene usmritve, na primer so bili njegov cilj izrazitost gibanja nog, velikost, lepota ipd., je namreč terjala svoj davek.

Pri pasmah toplokrvnih športnih konj opazimo različne deformacije, ki konje dejansko ovirajo pri preživetju oziroma jim povzročajo različne težave, pogosto povezane z bolečinami. Konji imajo težave s prebavili, kopiti, zobovjem, vratnimi vretenci in pri njih opažamo celo pomanjkanje določenih instinktov oziroma vedenj, ki bi lahko bila ključna za njihovo preživetje.

Vse to je posledica človekove nepozornosti pri selekciji na podlagi določenih prioritet izključno zaradi lastne koristi. Na dolgi rok pa pomeni takšno razmišljanje in delovanje degradacijo, ki ne koristi nikomur, tudi človeku ne. V naravi narekuje lepoto funkcija in ne obratno.

PRIPOROČAMO TUDI BRANJE PRISPEVKA: Naravna oskrba konj kot presečiše dveh svetov

In kakor smo vzredili različne pasme konj, da so bili kar najprimernejši za določeno človeško uporabo, smo iznašli tudi glede na njihove potrebe različne načine oskrbe.

Oskrba je od nekdaj povezana z načinom človekovega bivanja in delovanja in s konjevo zmogljivostjo, zato je še vedno precej odvisna tudi od pasme, ker pa so vsem konjem skupne osnovne lastnosti vrste, moramo te upoštevati tudi pri oskrbi, ne glede na pasmo.

Razumeti je treba, da ni vse, kar se je počelo skozi dolgo zgodovino človeštva, v enaki meri še vedno uporabno, to pa ravno zato, ker sta se človeška družba in vloga konja v njej izredno spremenila. Konj sicer še vedno ostaja pomemben del naše družbe, vendar še zdaleč ne zadovoljuje enakih potreb, kot jih je nekoč, in tako tudi ne opravlja več tako težaškega dela.

Neja Magdalenc-presečišče med tradicijo 2. del-lipicanec

Lipicanec spada med zelo stare pasme konj, ki so zelo cenjene zaradi svojega elegantnega gibanja, vzdržljivosti in močnega značaja.

Še najbolj aktivni so konji, ki tekmujejo v vrhunskem športu, in morda tisti, ki delajo na rančih v Severni in Južni Ameriki, v šolah jahanja ali kakšnih popularnih turističnih aktivnostih. Dejansko se vedno bolj krepi trend konja kot domače živali, s katero preživljamo prosti čas in se z jahanjem ali vožnjo vpreg ukvarjamo rekreativno.

Zato se ti konji gibajo precej manj, kot so se nekoč in kot bi se, če bi živeli v divjini, in tako je treba ponovno premisliti, kakšno oskrbo naj konjem ponudimo, da bo ustrezala tako njihovim potrebam kot tudi današnjim razmeram oziroma človekovim zahtevam. V zadnjih desetletjih je močno napredovala tudi znanost in ljudje lahko s prefinjenimi aparaturami empirično zmerimo in dokažemo marsikaj, česar v preteklosti nismo mogli, poleg tega pa so informacije široko dostopne na spletu in lahko konja tudi tako spoznavamo drugače, kot nam ga predstavlja tradicija.

Neja Magdalenc-presečišče med tradicijo 2.del-delovni konj

Kako je človek za konja skrbel se je vedno navezovalo na določeno človekovo dejavnost, glede na okolje in način bivanja.

Eden primerov razvoja takšnega razumevanja in s tem nujnega izboljšanja kakovosti življenja konja in dela z njim je postopno opuščanje stare tradicije podkovskega kovanja. Železna podkev je v preteklosti postala simbol konja in marsikdo prej kot besedo kopito spozna besedo podkev. Če pogledamo v zgodovino, kdaj je človek izumil podkev oziroma kovanje, lahko ugotovimo, da je bila ta ideja plod potrebe takratnega časa.

Njihova nastanitev je bila velikokrat daleč od zanje idealne, saj so bili zaprti v manjših prostorih (npr. v gradovih), tam pa so velikokrat stali v lastnih iztrebkih in bili zaradi splošnega pomanjkanja tudi skromno in napačno hranjeni. To je lahko močno vplivalo na kakovost rasti kopit in kopitne roževine, zato so se morali ljudje znajti in konjem kopita nekako zaščititi pred pretirano obrabo.

Podkovsko kovaštvo se je razvilo v srednjem veku, ko človek še ni poznal toliko različnih materialov, kot jih danes, ko so konji pomenili prestiž in so bili nepogrešljivi, hkrati pa so opravljali izredno težaško delo, oskrba in nastanitev pa je bila daleč od vrsti primerne.

ŌKAMI TRGOVINA – KRMNI DODATKI ZA KONJE

Zdaj je znano, da sta pretirana obraba in slaba kakovost roževine posledica neustreznega zdravja konj, to pa je rezultat slabe oskrbe in/ali genske pomanjkljivosti. Priznati moramo, da je bil izum kovanja izredno pomemben, saj še danes velja za eno najbolj preprostih in učinkovitih zaščit konjskih kopit. A obstajajo tudi spoznanja, da železne podkve konjem tudi zelo škodujejo. Razvili smo namreč razumevanje kopitnega mehanizma in z njim povezanih organskih mehanizmov. Po drugi strani pa obstaja danes ogromno plastičnih materialov, ki omogočajo drugačen nanos zaščite na kopito, kot je pribijanje železa z žeblji skozi delikatno kopitno steno.

Razvili smo tudi boljše razumevanje biomehanike konja in njegovih prehranskih potreb. In ker konji ne garajo več tako, kot so nekoč, jih ni več treba zapirati v hleve, to pa omogoča konju tudi bolj vsestransko zdravo, čredno življenje. Enako kot lahko z novimi spoznanji in tehnologijami izboljšamo naše življenje, nam tudi za konje ni več treba skrbeti tako, kot so to počeli nekoč.

Neja Magdalenc-presečišče med tradicijo 2.del-opustitev kovanja

Ščitenje konjevih kopit s pomočjo železne podkve je bilo predvidoma izumljeno v srednjem veku in predstvalja rešitev, ki kompenzira konjevo zdravje.

Marsikaj iz tradicije ima seveda še vedno veliko vrednost, če pa tradicijo združimo z novimi znanji, ki so v sodobnem času široko razpoložljiva, lahko s tem močno izboljšamo kakovost konjevega življenja, pa tudi kakovost našega dela in odnosa s konjem.

HOME
NAZAJ NA “ŽIVALSKI SOPOTNIKI”
NAZAJ NA “KONJI”

Avtor: Neja Magdalenc, akademska kiparka in inštruktorica

O MENI

Delite ŌKAMI članek 🐾

Presečišče med tradicijo in novimi spoznanji, prvi del
Zakaj so konji tako neverjetni atleti

*Spletne vsebine ŌKAMI so avtorsko zaščitene po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah. Več si preberite tu.