Ljudje smo povezani s psi dlje kot s katerokoli drugo udomačeno živalsko vrsto, v tisočletnem prilagajanju na življenje v naši skupnosti pa so psi razvili nekaj izrednih sposobnosti, ki jih njihovi divji sorodniki nimajo. Psi imajo sposobnost slediti našemu nakazovanju s prstom ali pogledom, za razliko od volkov iščejo pri svojem skrbniku oporo in navodila, pogosto vzpostavljajo z ljudmi očesni stik in za sporazumevanje uporabljajo različne vrste laježa, ki ga prepoznajo tako drugi psi kot tudi ljudje.
Če želimo pse resnično razumeti, moramo poznati tudi njihovo zgodovino od njihovih divjih prednikov do danes. Z opazovanjem vedenja divjih sorodnikov naših psov lahko razložimo določena vedenja psov, njihov izvor in kontekst, hkrati pa se moramo zavedati tudi pomembnih razlik med njimi. To, kako je potekala evolucija psa, kdaj in kako se je začelo njihovo udomačevanje, kakšne spremembe je prinesel razvoj, je v strokovnih krogih še vedno stvar raziskav in obširnih debat.
Izsledki teh raziskav in podatki, pridobljeni s prepletanjem arheoloških in genetskih raziskav, pa nakazujejo, da je do prvih značilnih sprememb v smeri udomačevanja prišlo pred približno 30.000 leti, medtem ko iz arheoloških najdb, starih tudi do 300.000 let, sklepamo, da se je sodelovanje med človekom in prednikom naših psov začelo že mnogo prej.
Tisti, ki so si upali priti bliže, so imeli več možnosti, da so na enostaven način prišli do hrane. In ker so ljudje v njih začeli prepoznavati koristnega zaveznika, se je v nekem trenutku zgodil preskok – plenilski tekmec se je razvil v zvestega prijatelja.
Po najbolj sprejeti hipotezi se je domači pes razvil v tisočletja dolgem procesu udomačevanja sivega volka. Sodelovanje med človekom in volkom naj bi se po tej hipotezi začelo, ko so oportunistični volkovi brskali za ostanki hrane, ki so jih odvrgli naši predniki v bližini svojih bivališč.
Zagovorniki te hipoteze štejejo domačega psa za podvrsto sivega volka, to pa je za nekatere ljudi dovolj, da obravnavajo psa v svojem domu kot popadljivega plenilca, s katerim je sobivanje mogoče le tako, da si ga agresivno podrejajo in mu vsak dan znova kažejo, da je njegovo mesto na dnu hierarhične lestvice.
Genetsko enakost psa in volka postavi v pravo luč podatek, da se, na primer, ljudje in šimpanzi v svoji genetski zasnovi prav tako zelo malo razlikujemo, le za odstotek in dve desetinki, kar pomeni, da smo ljudje v resnici 98,8-odstotno šimpanza.
Kljub tako mali razliki pa dvomim, da je kdo izmed nas sposoben skakanja z veje na vejo, kot to brez težav počnejo šimpanzi, ali da bi se komu izmed nas zdelo primerno vedenje, če bi si v pozdrav medsebojno drgnili intimne dele telesa.
Razlike med vrstami v naravi pa niso omejene le na odstotek raznolikosti v dednem zapisu, enako pomembne so tudi ekološke in vedenjske razlike. Med psi in volkovi so te tako pomembne, da med njimi brez človekovega posredovanja praktično ne prihaja do križanja.
To pa še ne pomeni, da med psom in volkom ni mogoče potegniti tudi vzporednic. Seveda imata mnogo skupnega, predvsem v zgradbi, fizičnih in zaznavnih sposobnostih ter osnovnih potrebah, pomembne razlike pa so predvsem v vedenju in odnosu do človeka.
Druga hipoteza, ki opisuje enak proces udomačevanja z izkoriščanjem odpadkov pri človeških naseljih za vir hrane, predpostavlja, da so neposredni predniki domačega psa divji psi, katerih danes živeča predstavnika sta avstralski dingo in gvinejski pojoči pes.
Ta hipoteza predpostavlja, da se je naš domači pes razvil iz prototipa divjega psa srednje velikosti, ki se je prehranjeval z mrhovino, odpadki ljudi in malimi živalmi in je imel veliko prožnejšo socialno organizacijo, kot jo imajo volkovi.
Ne glede na to, katera hipoteza je komu bliže, je največja verjetnost, da sta se volk ali divji pes naselila v bližini človeških bivališč, ker so ga tja privabili odpadki, ki so bili zanj vir hrane. Enako ekološko nišo izkoriščajo tudi danes mnoge vrste divjih živali. Imenujemo jih sinantropne vrste, saj prostovoljno živijo v naši bližini.
Med najbolj pogostimi so različne vrste ptic (vrabci, sinice, vrane, srake) in malih sesalcev (podgane, miši, ježi, kune), vidimo pa tudi večje vrste, kot sta lisica in poljski zajec. Prednika domačega psa, živečega na obrobju njihovih naselbin, so ljudje na začetku verjetno tolerirali kot učinkovitega čistilca odpadkov, uničevalca škodljivcev, kot so podgane in miši, ter kot učinkovit sistem za opozarjanje na nevarnost, kasneje pa so prepoznali tudi druge prednosti, ki jih prinaša življenje s psom.
V tisočletjih skupnega življenja in s spremembo načina življenja so začeli ljudje posegati tudi v razmnoževanje določenih skupin psov, in razvili so se tipi psov, na katerih danes slonijo skupine pasem. Pasme so sodobna domislica, saj so ljudje še pred nekaj stoletji pse cenili in delili predvsem na podlagi njihovih sposobnosti za opravljanje določenih nalog.
Čeprav je še vedno mnogo vprašanj odprtih, pa je vedno bolj jasno, da imajo psi s človekom globoko, edinstveno povezavo, kakršne nima nobena druga živalska vrsta. S procesom udomačevanja smo izkoristili socialne veščine prednika psa in pse usmerili v sodelovanje še z drugo vrsto – z nami. Tako se je razvil domači pes, prilagojen človeški družbi, in s sposobnostmi, ki mu omogočajo izjemno vključenost v naše življenje.
