Objavljeno: 19. decembra, 20218.1 min read

Temeljna oskrba činčil

Kot otrok sem bila pogosto na obisku pri družinskih prijateljih, ki so imeli v kleti v kletkah veliko činčil. Seveda sem takrat občudovala njihovo mehko dlako, simpatične tačke …, ker se nisem zavedala, za kakšen namen so činčile tam. Včasih so jih namreč gojili zaradi njihovega krzna, kar pa je od leta 2013 v Sloveniji, na srečo, prepovedano.

Činčile so sesalci, ki spadajo v red glodavcev. Izvirajo iz Južne Amerike, iz gorovja Andov. Včasih so živele po vsem območju Andov in okoliških gora, dandanes pa v naravi živijo le še na severu Čila in spadajo med ogrožene vrste.

Prilagojene so življenju v hladnem podnebju, saj živijo na 3000 do 5000 metrih nadmorske višine. Bivališča imajo v skalnih razpokah in v brlogih pod zemljo. V preteklosti so jih lovili zaradi kožuha in mesa, medtem ko so jih pričeli v ujetništvu gojiti z namenom pridobivanja krzna leta 1923.

Činčile so v naravi prilagojene življenju v skalnih razpokah in brlogih na 3000-5000 metrih.

HRANA

Spadajo med rastlinojede živali, ki se v divjini prehranjujejo s suhim rastlinjem. V ujetništvu zato glavni vir hrane predstavlja kvalitetno seno, ki mora biti v primerni količini na voljo ves čas. Tako kot kuncem in večini drugim glodavcem tudi činčilam zobje izraščajo celo življenje, zato si jih morajo ves čas obrabljati s primerno prehrano (seno ter trava). Če dieta ni primerna, se to lahko odraža v resnih stomatoloških zapletih.

Dnevno jim lahko ponudimo 1–2 žlički briketov, ki temeljijo na vlakninah in ne vsebujejo žitaric. Pri hranjenju s peleti opazimo, da jih činčile primejo v sprednje tačke in jih pomalicajo. Večinoma jedo ponoči, saj so nočne živali.

S posladki, kot so sadje, žita, korenine rastlin …, moramo biti pazljivi. Lahko dobijo le majhne količine, izogibati se je potrebno oreščkom, saj so prebogati z maščobami. Neprimerna hrana vodi v debelost.

Tudi pri činčilah poznamo cekotrofe, to so iztrebki 1. generacije, bogati s proteini, ki jih činčile takoj zaužijejo in so pomemben del njene prehrane, saj na ta način varčuje z beljakovinami. Vsak dan moramo spremljati, da činčila je in da so njeni iztrebki prave konsistence.

Če se način prehranjevanja spremeni ali se iztrebki zmanjšajo oz. jih celo ni, je to urgentno stanje, ki potrebuje takojšnjo veterinarsko oskrbo.

Oreščkom se je potrebno izogibati, saj so polni maščob in lahko vodijo v debelost.

PRIMEREN BIVALNI PROSTOR IN GIBANJE

Činčile so gibčne in aktivne živali, imajo mišičaste noge, s katerimi skačejo ter se vzpenjajo. Temu primerno mora biti tudi njihovo bivalno okolje. Ustrezajo jim hladnejše okolijske temperature, od 15 do 25 stopinj, saj imajo topel kožuh, primeren za bivanje v visokem, gorskem okolju. Vroče in vlažno okolje lahko vodi v razvoj veterinarskih težav.

Idealno je, da ima na voljo veliko, varno sobo, v kateri ima prostor za hranjenje, posodo z vodo, seno, posodo z briketirano hrano, razna skrivališča in tunele, hišico za spanje, posodo s peskom za kopanje ter igrače (žogice, tunele …, spletene iz lesa). Pomembno je, da umaknemo vse, kar bi lahko bilo za činčilo nevarno, če to zgrize. Velika nevarnost so električni kabli, ki so lahko za radovedno činčilo tudi usodni.

PRIPOROČAMO TUDI BRANJE PRISPEVKA: Veterinarska oskrba činčil

Če bo činčila preživela večino svojega časa v kletki, mora biti le-ta dovolj velika, da lahko teka in skače, tako v dolžino kot v višino. Kletka naj bo iz kovine, saj lahko plastiko pregrizejo. Podlaga ne smejo biti kovinske rešetke, saj imajo  občutljive blazinice. Na tleh lahko imajo pelete, žagovino, posip iz celuloze ali drug naravni posip, vedno pa preverite, da je primeren tudi za činčile. V kletko lahko namestimo razne veje, za plezanje ali glodanje, ki pa ne smejo biti hrastove ali kostanjeve, saj vsebujeta tanin, ki lahko v prevelikih količinah inhibira absorpcijo pomembnih mineralov. Vse, kar ima činčila v kletki, mora biti varno tudi, če poje – činčile namreč spoznavajo stvari tako, da jih poglodajo.

Posoda s peskom za kopanje mora biti dnevno na voljo, saj s tem ohranjajo dlako v dobrem stanju. Priporočljivo je, da jo ponudimo enkrat dnevno, za približno pol ure, potem pa jo umaknemo. Če je posoda v kletki ves čas, jo pričnejo uporabljati kot stranišče.

Posoda s peskom za kopanje mora biti dnevno na voljo, saj s tem ohranjajo dlako v dobrem stanju. Priporočljivo je, da jo ponudimo enkrat dnevno, za približno pol ure, potem pa jo umaknemo. Če je posoda v kletki ves čas, jo pričnejo uporabljati kot stranišče.

  • Če je v skupini več živali, moramo omogočiti dovolj skrivališč in ležišč za vse.

  • Vsak dan ji moramo omogočiti tudi izhod iz kletke v varno okolje, da ima na razpolago dovolj prostora.

  • Kletko očistimo 2–3-krat na teden, vsak mesec pa jo generalno očistimo in razkužimo.

Činčila naj bo nameščena v tihem, mirnem okolju, kjer druge živali nimajo dostopa, še posebej ne psi, mačke, dihurji … Činčile so v naravi plen, zato jim že vonj plenilcev lahko predstavlja stres.

Rade imajo rutino, neznani zvoki in aktivnosti so prav tako stresni dejavnik. Potrebujejo 12 ur teme, saj so nočne živali in so takrat najbolj družabne, se prehranjujejo.

Ziggy je zadržan, starejši samček, ki ima rad svoj mir. In njegova skrbnica to upošteva.

DRUŽBA

Činčile so družabne živali, zato potrebujejo družbo vsaj ene činčile, razen če drugače svetuje veterinar ali strokovnjak. Lahko so v paru (nujno preprečimo parjenje – poskrbimo za kastracijo samčka) ali v skupini, kjer so vsi predstavniki istega spola.

V naravi živijo vedno v večjih skupinah tudi zato, ker so plen, saj ima takšno življenje kar nekaj prednosti, recimo, omogoča jim ohranjanje toplote pozimi in opozarjanje pred plenilci, če so ti v bližini. Če ima družbo še ene činčile, s katero se dobro razume, ni nikoli osamljena. Činčile se medsebojno umivajo in negujejo, se stiskajo med spanjem ter počivanjem.

Činčile so družabne živali, zelo priporočljivo je, da imajo vedno družbo vsaj ene druge činčile.

Pazljivi moramo biti pri spoznavanju novih činčil, saj so lahko ob vnašanju novih članov agresivne. Najprej naj bodo nekaj dni v bližini drug drugega, toliko da se vohajo in zaznajo novega prijatelja. Potem pa šele pričnemo s fizičnim spoznavanjem.

Tudi pri navajanju na človeški dotik moramo delovati previdno in počasi. Če činčila ni bila že od mladosti v stiku s človekom, je težavno navajanje v kasnejši, odrasli dobi, zato je tako pomembno, od kje dobimo činčilo – najboljši vir je dober, odgovoren vzreditelj. Spoznavanje s človekom je najlažje preko majhnih priboljškov, da se činčila navadi na nas.

HOME
ŽIVALSKI SOPOTNIKI
MALI SESALCI IN EKSOTIČNE ŽIVALI

Avtor: Urška Petek, veterinarka

O MENI
Razpoke in mehanske poškodbe kopit
Nosorogi 2. del