Kunec ali zajec? Kot veterinarko me vedno zmoti, ko mi stranke rečejo, da bi naročili na pregled svojega zajčka. Vztrajno jih popravljam in spreminjam zajce v kunce, pa se nekateri še vedno ne pustijo prepričati. Zato najprej nekaj osnovnih podatkov, zakaj kunci niso zajci.
Kunec in zajec sta dve različni živalski vrsti, čeprav iz istega reda in družine. Hišni kunci so izključno domače živali in pri nas, v Sloveniji, ne živijo v naravi. Zajci pa niso udomačeni in jih je v ujetništvu prepovedano zadrževati
Glavne razlike med tema dvema vrstama so v številu legel v enem letu in številu mladičev v leglu, v tem, da so pri kuncih mladički ob kotitvi goli, slepi in gluhi, pri zajcih pa odlakani ter vidijo in slišijo. Kunčja mati zgradi gnezdo in ga zavaruje, zajklja pa skoti mladičke na prostem. Ker je razlika med njimi tudi v številu kromosomov, se ne morejo pariti med seboj. Kunci imajo rove pod zemljo, zajci živijo na travnikih in poljih. Po videzu pa jih lahko ločimo po dolžini ušes – kunci imajo kratka ušesa, ki so lahko pokončna ali klapava, zajci pa dolga, pokončna ušesa.
Med osnovne potrebe kuncev bi uvrstila hrano in vodo, primeren bivalni prostor in gibanje, družbo in občutek varnosti, veterinarsko oskrbo ter zmožnost izkazovanja naravnega vedenja.
HRANA
Kunci spadajo med lagomorfe, njihova posebnost je celoten prebavni sistem. V ustih imajo dva para dolgih sekalcev, ki stalno rastejo, za večjima zgornjima sekalcema pa še par manjših pasekalcev. V zadnjem delu ustne votline imajo še kočnike, ki prav tako neprestano izraščajo. Pri kuncu ne smejo biti prebavila nikoli prazna, zato pravimo, da je zanje lahko usodno, če 24 ur nič ne zaužijejo. Njihova posebnost je tudi to, da imajo dve vrsti iztrebkov in da kunci svoje iztrebke ti. prve generacije, mehke cekotrofe, ki vsebujejo visok odstotek vlage in so bogati z beljakovinami in vitamini B, kar zaužijejo, neposredno iz anusa.
Kunci so izključno rastlinojedi. V naravi so precej izbirčni in se prehranjujejo z mladimi rastlinami, ki imajo visoko vsebnost hranilnih snovi. V ujetništvu pa večinoma nimajo ravno najprimernejše hrane in razmer, zato so pogosto predebeli. Njihova prehrana naj bo sestavljena večinoma iz rastlin z visoko vsebnostjo surovih vlaknin in nizko vsebnostjo beljakovin in lahko prebavljivih ogljikovih hidratov. Glavnino hrane, pribl. 85 odstotkov, ki naj jo ima kunec na voljo ves čas, mora predstavljati kvalitetno seno, lahko tudi sveža trava, vendar moramo paziti, da je kunec na travo navajen oz. da ga nanjo navajamo zelo postopoma. Kot dodatek lahko dobivajo kvalitetne pelete, semenskim mešanicam pa se izogibamo.
Ves čas morajo imeti na voljo tudi svežo vodo, posodo za vodo pa ob zamenjavi vode vsaj enkrat na dan očistimo. Posode so primernejše od napajalnikov.
Dnevno lahko dobivajo tudi svežo zelenjavo, ki pa mora biti čista (oprana in dobro osušena). Primerna je tako listnata kot plodovna zelenjava, s tem da moramo biti pri listnati previdni pri vrstah z večjo vsebnostjo oksalne kisline, to je pri peteršilju, špinači, pesnih listih, brstičnem ohrovtu; tega naj ne dobivajo vsak dan.
Zelenjava z nizko vsebnostjo oksalne kisline, ki jo lahko dobijo vsak dan, pa je: rukola, listi korenja in kumar, različne vrste solate (radič, cikorija, endivija, berivka), regrat, ohrovt, janež, trpotec, stebelna zelena. Kunci lahko jedo tudi zelišča, kot so meta, bazilika, koriander, koper, kamilica, rožmarin, sivka. Primerna plodovna zelenjava, vendar ne več kot 10 odstotkov celotnega dnevnega obroka, je korenje, brokoli, zelena, paprika, zelje, bučke. Kot posladek pa lahko dobijo tudi dobro oprano sadje: jabolka, hruške, breskve, slive, marelice, ribez … Dobijo lahko tudi leskove in gabrove veje ter veje pečkatega sadnega drevja (jablane, hruške).
Že na začetku je bilo omenjeno, da kuncem zobje ves čas rastejo, zato je nujno, da si jih obrabljajo, to pa zagotovimo s primerno prehrano. Trava in seno sta dovolj groba, da ju mora kunec dobro žvečiti, s tem pa si zagotovi enakomerno obrabo vseh zobnih ploskev. Zato je res zelo pomembno, da ima seno na voljo ves čas v izobilju, v toplejših mesecih pa lahko dodajamo tudi svežo travo.
Čeprav drugo skupino višjih rastlin imenujemo žužkocvetke, je to ime zavajajoče, saj opravljajo vlogo opraševalca, kot že rečeno, tudi druge skupine živali. Predvsem v tropskem podnebju so zelo pomembni opraševalci tudi netopirji. Za posamezne skupine rastlin, tudi za komercialno pomembne, so netopirji lahko celo ključni opraševalci; oprašujejo več kot 500 vrst rastlin, med drugim tudi nam znane in zanimive banane, mango in duriam.
Pomembno vlogo pri opraševanju rastlin, spet predvsem v tropskem podnebju, opravljajo tudi ptice, in sicer so med bolj znanimi kolibriji. V manjši meri pa so v nekaterih regijah pomembni opraševalci tudi manjši sesalci, kot so glodavci, rovke in nekateri manjši vrečarji. Ti so pomembni opraševalci protej, ki so znane predvsem v cvetličarstvu. Ker pa potrebujejo te skupine dostop do cvetov vse leto, so vezane predvsem na stalno topla območja, izjema so že omenjeni kolibriji, ki se vsako leto selijo iz tropskih delov Amerik vse do Aljaske.
PRIMEREN BIVALNI PROSTOR IN GIBANJE
Za kunca je primerno bivalno okolje prostor velikosti pribl. 3 x 2 x 1 meter, tako je že na prvi pogled očitno, da kletka zanj ni primerna, saj je to premajhen prostor, ki mu ne omogoča gibanja in naravnega vedenja, to pa vodi v zdravstvene in vedenjske težave. Idealno je, če ima na voljo (manjšo) sobo, kater tla smo zavarovali s kakšno preprogo ali primerno drugo nedrsečo podlago, ki jo je preprosto čistiti. V sobi mora imeti vsaj eno stranišče, še bolje dve, podlaga v stranišču so lahko leseni peleti. Priporočljivo je, da imajo v stranišču tudi nekaj sena, saj stranišče tako hitreje osvojijo, hkrati pa med opravljanjem potrebe pogosto tudi kakšno bilko zaužijejo. Imeti morajo tudi skrivališče – najboljša je lesena koča z več vhodi in izhodi –, mehko ležišče in nekaj zanje primernih igrač. Če je kuncev več, mora imeti vsak na voljo svoje skrivališče.
Prostor mora biti primerne temperature – kunci najbolje prenašajo temperature do 20 stopinj Celzija, nad 25 pa je zanje že prevroče. V njihovem dosegu ne sme biti električnih žic in sobnih rastlin, tudi zato, ker so lahko zanje tudi strupene, in vsega, kar bi lahko z glodanjem uničili. Kunci obožujejo tek in skakanje, saj bi tudi v naravi tekali več ur na dan. Prav zato je pomembno, da imajo na voljo ali dovolj veliko sobo ali možnost varnega izpusta na travo.
IZKAZOVANJE NARAVNEGA VEDENJA
Kunci bi v naravi počeli marsikaj – tekali bi, skakali, kopali rove, iskali hrano, se skrivali in družili z drugimi kunci. Zato se moramo potruditi, da jim tudi doma damo čim več priložnosti, da bodo počeli to, kar je zanje naravno vedenje. Zelo radi se igrajo s kroglami, spletenimi iz vrbovih vej, napolnjenimi s senom. Nam se lahko sicer zdi, da to kroglo zgolj mečejo okrog, a zanje je to igra in s tem koristno preživljanje časa.
Obožujejo tudi tunele in različne škatle, ki so zanje skrivališče. Tunele lahko kupite v specializiranih trgovinah, lahko pa jih naredite tudi sami – v škatlo izrežete dve luknji (eno za vhod in eno za izhod, saj se počutijo varneje v skrivališčih, kjer imajo več možnosti za pobeg) in tunel je pripravljen. Kunci tak tunel oz. škatlo pogosto preuredijo po svoje, a to ni nobena težava, saj ga lahko, ko ga uničijo, preprosto zamenjajmo z novim. V naravi kunci pogosto kopljejo rove, zato jim moramo tako kopanje omogočiti tudi mi. Če imamo možnost za varen izpust, je to super rešitev, vendar moramo paziti, da si ne izkopljejo poti na svobodo. Če jih imamo ves čas v stanovanju, pa je rešitev za to velika plastična posoda, recimo posoda za kunčje stranišče, napolnjena z zemljo. To vsebino redno menjavamo.
V naravi zapolni večino kunčjega vsakdana iskanje hrane, medtem ko jo dobijo v ujetništvu po navadi v celoti servirano v posodi ali dveh. To lahko spremenimo tako, da jim hrano skrijemo – v že omenjene krogle iz vej, v prazne rolice od wc-papirja, v papirnate vrečke, v tunele –, da jo morajo iskati in se zanjo malo potruditi.
Med seno jim lahko zmešamo tudi posušena zelišča, obrok popestrimo z narezanimi vejami, v večjo plastično posodo lahko prenesemo nekaj trave z zemljo in kuncu tako omogočimo, da ima na voljo tudi svežo travo, ki jo mora sam odgrizniti (ne da mu jo mi natrgamo in mu jo nastavimo v posodo za hrano). Ker so kunci v naravi vedno plen, imajo zelo radi dvignjen prostor, s katerega lahko opazujejo okolico. Zato naj imajo v svojem domu vedno tudi kos lesa ali škatlo, na katero lahko skočijo, da imajo tako svoj dom pod nadzorom.
VETERINARSKA OSKRBA
Kunci so specifične, občutljive živali, zato moramo biti zelo pozorni na vse spremembe v njihovem obnašanju, saj so lahko te posledica zdravstvenih težav. Bolezenske znake po navadi skrivajo in jih pokažejo šele, ko je stanje že zelo resno. Če izgubijo apetit, nehajo iztrebljati oz. se spremeni velikost njihovih iztrebkov (postanejo majhni in suhi), če je spremenjena barva urina, se ves čas zadržujejo na istem mestu, »škripajo« z zobmi – je to znak za alarm in čimprejšnji obisk, v roku 24 ur, pri veterinarju. Med zelo pogoste težave spadajo težave z zobmi, ki lahko vodijo v neješčnost in nastanek ognojkov, pogosta je tudi prebavna staza, ko postane prebava iz različnih razlogov (zapora črevesja, prevelika količina zaužitih dlak med umivanjem, napihnjenost …) zelo upočasnjena ali se v celoti ustavi, kar pa je lahko tudi usodno.
Zelo pomembno je tudi, da poskrbimo za sterilizacijo kunčic, saj se pri nesteriliziranih pogosto pojavijo tumorji na maternici, kar je zelo nevarno, saj radi metastazirajo v druge organe. Pojavi se lahko tudi navidezna brejost, ki lahko vodi v vnetja. Pri samcih pa je kastracija priporočljiva bolj iz vedenjskih razlogov, saj so nekastrirani samci precej teritorialni, to pomeni, da z urinom označujejo svoj dom, kar je za večino skrbnikov moteče. Ko postanejo spolno zreli, pa lahko svoj teritorij tudi pretirano branijo in postanejo agresivni celo do skrbnikov.
Kunca vsaj enkrat letno peljemo na veterino, kjer se ga pregleda, stehta in oceni stanje njegovih zob in ustne votline. Pomembno je tudi, da obiskujemo veterinarja, ki se veliko ukvarja s kunci, saj so to specifične živali in potrebujejo posebno oskrbo.
Določene težave lahko preprečimo s primerno nego, zato skrbimo za njihovo redno česanje in krajšanje krempljev. Očesni izcedek pri kuncih lahko kaže na težave z zobmi, stresanje z glavo na pretirano nastajanje ušesnega masla ali vnetje – v tem primeru je potreben obisk veterinarja. Dnevno preverjamo, da nimajo umazanega zadka, saj lahko postane to predvsem v poletnih mesecih odlično gojišče za mušje ličinke.
Pazimo tudi, da ima kunec primerno telesno težo, kajti debelost lahko vodi v težave z blazinicami, v nastanek pododermatitisa, kar je zelo boleče, če je zelo napredovalo, pa lahko vodi v tako poslabšanje kakovosti življenja, da moramo razmisliti o uspavanju živali. Predebeli kunci tudi ne morejo skrbeti za higieno, se ne čistijo in ne uživajo svojih cekotrofov, to pa lahko vodi v sindrom lepljivega zadka.
DRUŽBA IN OBČUTEK VARNOSTI
Kunci niso samotarji, saj živijo v naravi vedno v skupinah, zato je nujno, da imajo družbo tudi v ujetništvu. Če so sami, jim je dolgčas, postanejo pasivni, lahko celo agresivni. Tega se žal čisto premalo zavedamo in jim ne omogočimo družbe. Zavedati pa se moramo, da je naš kunec, tudi če bi se mi z njim družili tri ure na dan, še vedno več kot 20 ur na dan sam. Če pa ima družbo še enega kunca, s katerim se dobro razume, ni nikoli osamljen. Kunci se medsebojno umivajo in negujejo, se stiskajo med spanjem in počivanjem.
V naravi živijo vedno v večjih skupinah tudi zato, ker so plen, saj ima takšno življenje kar nekaj prednosti, recimo, omogoča jim ohranjanje toplote pozimi in opozarjanje pred plenilci, če so ti v bližini. Če pa je kunec sam, je lahko zaradi tega tudi nemiren, saj mora ves čas sam opazovati okolico in se tako zelo redko zares sprosti. Raziskave so pokazale, da pomeni kuncu družba drugega kunca toliko kot hrana.
Osamljeni kunci postanejo pasivni ali celo agresivni, a ko jim iščete primerno družbo, je zelo pomembno upoštevanje nagona. Kunci, ki živijo skupaj, naj bodo sterilizirani in kastrirani, za njihovo medsebojno spoznavanje pa si vedno vzamemo čas. Kunci so namreč precej teritorialne živali, zato združevanje ni vedno preprosto, se je pa za to vredno potruditi.
