Papige so po vsem svetu in tudi pri nas zelo priljubljene hišne živali. In čeprav v mnogih organizacijah, ki se ukvarjajo z dobrobitjo lastniških ptic, menijo, da ptic sploh ne bi smeli imeti v ujetništvu, se hkrati trudijo javnost ozaveščati o tem, kaj pomeni imeti papigo doma, kaj ta potrebuje, kako ji narediti življenje v ujetništvu čim bolj kakovostno, saj se zavedajo, da število ptic med hišnimi ljubljenčki narašča. Življenjska doba papig je dolga, saj lahko nekatere dočakajo celo 50 do 70 let, v neprimernem okolju pa lahko razvijejo navade, ki so za lastnika moteče, za psihično stanje ptice pa celo nevarne.
Za razliko od nekaterih drugih domačih živali, na primer od psa in mačke, papige niso resnično udomačene, zato je res zelo pomembno zadovoljevanje njihovih temeljnih potreb, kot so hrana in voda, primerna kletka in okolje, družba in veterinarska oskrba.
HRANA IN VODA
Kaj lahko katera papiga je, moramo preveriti, saj je za različne vrste primerna različna hrana. Papige so lahko, če je bilo njihovo uvajanje v prehrano nepravilno, izbirčni jedci. Vse prepogosto je njihova osnovna prehrana semenska mešanica, to pa je lahko za žival na dolgi rok tudi usodno, saj vsebuje ta mešanica preveč maščob.
V prehrani papig imajo pomembno mesto sadje, zelenjava, žita in briketi, medtem ko je lahko nekatera človeška hrana zanje zelo nevarna (čokolada, avokado, močno začinjene jedi, kofein, sladkor, sol, ocvrte jedi, rabarbara, sadne koščice), zato moramo paziti, da tega ne zaužijejo.
KLETKA IN OKOLJE
Idealno bivališče za papige naj bi bilo takšne velikosti in s toliko obogatitvami, da se papiga sploh ne bi zavedala, da je v ujetništvu, a je to v skoraj vseh primerih, ko živijo papige pri skrbnikih, žal nemogoče. Splošno prepričanje skrbnikov papig pa je praviloma še vedno, da je kletka dovolj velika, če lahko papiga v njej razprostre peruti. To temelji na ugotovitvi, da se papige v takem okolju razmnožujejo. A preživetje v določenem okolju še ne pomeni, da je življenje v njem tudi kakovostno. Glede papig se je treba zavedati, da so to ptice, ki preletijo v naravi tudi večje razdalje, zato naj bo kletka zanje čim večja, velika, kolikor je le mogoče, ptici pa moramo zagotoviti tudi letenje, in to v varnem okolju, to je v notranji ali zunanji letalnici oz. varni sobi, prostoru z zakritimi okni in drugimi steklenimi površinami, kjer ni potencialnih plenilcev, ventilatorjev in drugih nevarnih predmetov. Letanje je za te ptice pomembno tudi z zdravstvenega vidika, saj ima pozitiven vpliv na kardiovaskularni sistem.
Nekateri skrbniki se odločajo za skrajšanje letalnih peres papigam in to zagovarjajo kot koristno z vidika preprečevanja pobega in s tem zmanjšanja možnosti nastanka poškodb. Pozitivna stran te metode je, da se pticam, ko peresa spet zrastejo, spet povrne možnost letenja. V Sloveniji je metoda dovoljena. Druga metoda, ki pa je v Sloveniji prepovedana, pa je kirurška, in sicer se ptici odstrani del krila in operira kito, ki je pomembna za iztegnitev peruti, tako da peruti sploh ne more več iztegniti.
Vse več behavioristov in veterinarjev pa kakršno koli onemogočanje letenja odsvetuje, priporočajo pa razmislek, ali smo papigi sploh sposobni zagotoviti kakovostno življenje v ujetništvu brez fizičnih korekcij, to je pohabljanja.
V raziskavi iz leta 2001 so ugotavljali vpliv onemogočanja letenja na dobrobit papig. Ugotovili so, da lahko papiga, ki ni več sposobna letenja, izraža naravno vedenje na druge načine – s plezanjem, raziskovanjem, socializacijo z ljudmi.
Kot drugo alternativo pa so predpostavili (anatomsko) sicer omogočeno letenje, a je papiga ves čas v kletki, s čimer pa je kakovost njenega življenja bistveno zmanjšana.
KAKŠNA JE DOBRA KLETKA?
- Čim večja, da lahko v njej vzletijo oz. da lahko del kletke preletijo; s takšno steno kletke, da lahko po njej plezajo; paziti pa moramo tudi na širino rešetk – če so prečke preveč narazen, lahko pride do zagozditve glave.
- Iz nerjavečega jekla in pravokotne oblike – okrogle kletke lahko pri papigah povzročajo stres.
- Vsakih nekaj dni mora biti očiščena z mokro krpo in enkrat mesečno tudi s čistilom. Po tleh naj bo časopisni papir oz. papirnate brisače, in to bele barve, da lahko opazujemo barvo iztrebkov.
- Vsebuje naj gredi različnih oblik; za to so najprimernejše drevesne veje oz. gredi različnih širin, izogibati pa se je treba plastičnim, ker lahko te povzročijo nastanek žuljev. Nameščene naj bodo tako, da papiga doseže vse želene dele kletke, a se ob sedenju na njih z repom ne dotika stene kletke.
- Trše površine za brušenje kljuna – za manjše papige je to lahko sipina kost, za večje pa posebne veje.
- Igrače– ogledalca, vrvi, lestve, kroglice, zvončke, tunele, škatle za raziskovanje – to obogati njihovo življenjsko okolje in omogoči, da se papiga zamoti z aktivnostmi.
- Posoda za kopel – nekatere papige obožujejo kopanje, zato je prav, da imajo to možnost. Primerne so posebne posode z mlačno vodo, nekatere vrste papig pa obožujejo peščeno kopel.
Kletka naj bo v prostoru, kjer preživi skrbnik največ časa, ne sme pa biti izpostavljena delovanju klimatske naprave, prepihu ali grelnim telesom.
Zagotoviti jim moramo zadostno izpostavljenost UVA- in UVB-žarkom, to je vsaj štiri ure na dan, in zadostno tvorbo vitamina D, pomembnega za absorpcijo vitamina A, ki ima pomembno vlogo v ohranjanju zdravega dihalnega sistema.
V prostoru, v katerem papiga živi, morata biti primerna temperatura (brez velikih nihanj) in kakovosten zrak, kajti papige so zaradi hitrega metabolizma zelo občutljive na inhalacijo toksinov (cigaretni dim, teflon, različna čistila, spreji).
Papige potrebujejo dnevno vsaj dvanajst ur spanja v mirnem temnem prostoru
DRUŽBA
Papige so zelo družabne ptice. V naravi živijo večinoma v velikih jatah, v katerih preletijo v iskanju primerne hrane dnevno več kilometrov. Jate lahko združujejo več sto, celo tisoč predstavnikov vrste. Zanje je zato življenjsko pomembno vzdrževanje socialnih vezi; raziskovalci so ugotovili, da namenijo v naravi iskanju hrane in čiščenju partnerja kar do 90 odstotkov časa.
Za večino papig se priporoča, da imajo družbo še ene papige iste vrste, da niso same. Pomanjkanje socialnega stika z vrstniki privede do dolgočasenja, vedenjskih težav in stresa, to pa vodi v samopoškodovanje.
Pogosto sta papigam odvzeti dve obliki njihovega naravnega vedenja – letenje in družba vrstnikov –, to pa lahko vodi v izražanje nenormalnega vedenja in stereotipije (po SSKJ je stereotipija nesmotrno, togo, ponavljajoče se vedenje ali doživljanje), zato je od skrbnikov odvisno, koliko se bodo potrudili, da bodo imele papige res kakovostno življenje. Papige imajo izjemne kognitivne sposobnosti in jih v smislu inteligence in socialnih potreb uvrščamo ob bok primatom in človeškim malčkom.
VETERINARSKA OSKRBA
Papige so zelo specifične živali, zato potrebujejo obravnavo pri veterinarju specialistu. Zdravstvene težave jim namreč povzroča kar nekaj virusnih, bakterijskih, glivičnih in zajedavskih okužb ter presnovnih motenj, najpogostejši vzrok smrti pa je pri njih okužba z virusi. Kako opazimo, da se papiga ne počuti dobro? Pojavijo se lahko bruhanje, driska, spremembe v operjenosti, hujšanje, vnetje oči, spremembe v strukturi in videzu kljuna, motnje v izleganju jajc, tresenje in krči; papige so mirnejše, depresivne, dihajo lahko z odprtim kljunom.
Bolno ptico čim prej osamimo, kar je pomembno tako z vidika preprečevanja prenosa bolezni na druge ptice kot zato, ker bolno ptico v naravi, kot nevarnost za jato, druge ptice pogosto napadajo in jo izločijo. Nekatere bolezni papig so lahko tudi prenosljive na človeka. Če opazite, da se vaša papiga ne počuti dobro, obiščite specialista, da jo bo pregledal in ji predpisal ustrezno terapijo.
Papige so zelo raznolika skupin ptic, od manjših agapornisov, preko skobčevk, nimf in eklektusov, do večjih sivih papig in ar; skupina z različnimi potrebami – tako glede velikosti kletke kot glede prehrane in družabnosti ter življenjske dobe. Zato je za to, da sprejmemo papigo v svoj dom, resnično pomembno, da se odločimo na podlagi pogovorov z vzreditelji in drugimi skrbniki papig in po tehtnem premisleku. Navsezadnje je to odločitev za nekaj desetletij.
