Vsako živo bitje, tudi pes, ima osnovne potrebe, ki morajo biti zadovoljene, če hočemo, da je zdrav in srečen. In ker so psi v celoti odvisni od nas, je njihovo dobro počutje odvisno od tega, kako jim bomo mi to zagotavljali. Ob tem si lahko prikličemo v spomin piramido, ki predstavlja hierarhijo potreb po Maslowu in v kateri so potrebe razdeljene na osnovne oz. nižje (te so pomembne predvsem za preživetje) in višje (potrebe po osebnostni rasti). Če osnovne potrebe niso zadovoljene, potreb na višji ravni niti ne začutimo, zato te sploh ne morejo biti zadovoljene. Torej, če nimamo zadovoljenih čisto fizioloških potreb, tudi psiholoških potreb sploh ne moremo uresničevati.
Med osnovne potrebe psov bi uvrstila naslednje: hrana, voda, možnost uriniranja/blatenja, družba in občutek varnosti, veterinarska oskrba, gibanje, spanje in oprema.
Hrana
Da prazna vreča ne stoji pokonci, vemo vsi. A zelo pomembna je tudi vsebina vreče. Pri izbiri hrane se držimo osnovnega pravila, da je hrana tem boljša, čim manj je procesirana. Po tej lestvici je na vrhu surova hrana, sledi kuhana, nato mokra hrana v konzervi in briketi. Pri manj procesirani hrani (surovi in toplotno obdelani) moramo poskrbeti, da je resnično uravnotežena in da dobi pes vse potrebne hranilne snovi, ki pa morajo biti tudi v pravem razmerju glede na starost, aktivnost in zdravstveno stanje živali.
Kupljena hrana (mokra iz konzerv in briketi) pa naj bo vedno kakovostna, zato jo iščimo le v specializiranih trgovinah. Odsvetovano je, psa hraniti s hrano, ki smo jo pripravili zase, kajti praviloma je taka hrana preveč začinjena, predvsem pa za pse preslana, in jim lahko povzroči zdravstvene težave. Poleg tega so lahko nekatere sestavine take hrane za psa strupene, na primer grozdje, temna čokolada, makadamija, brezov sladkor ksilitol, čebula, česen …
Bistvenega pomena je, da je hrana uravnotežena in popolna, da zadosti vsem potrebam psa glede na njegovo starost in da najdemo hrano, ki našemu psu ustreza, saj ni pravila, da bo neka hrana, če ustreza sosedovemu psu, ustrezala tudi našemu.
Pozorni moramo biti tudi na primerno količino hrane. Tudi pri psih je namreč vse pogostejša težava debelost, ta pa lahko vodi v nastanek težav s sklepi, pospeši lahko pojav težav z delovanjem srca in nastanek sladkorne bolezni. Ne smemo pozabiti na priboljške za pse – privoščimo jim predvsem tiste žvečljive, s katerimi si čistijo zobe, hkrati pa lahko tako žvečenje nanje deluje pomirjujoče…
Mladički naj jedo večkrat na dan (do šestega meseca starosti naj bi dobivali hrano petkrat na dan), do zaključka rasti jih hranimo trikrat na dan, odrasle pse pa le enkrat do dvakrat na dan.
Na kratko predstavimo še značilnosti posamezne vrste prehrane:
Voda
Psi morajo imeti vodo na voljo ves čas, saj je voda sestavni del celic in je zato nujno potrebna za življenje. Dnevno je treba vodo menjavati in posodo za vodo ob tem očistiti, voda pa ne sme biti izpostavljena ne vročini ne mrazu. Pes naj bi dnevno popil od 20 do 70 mililitrov vode na kilogram telesne teže. Če je zaužije manj, lahko to vodi v dehidracijo.
Kdaj pa lahko popije manj vode, kot je normalno?
- Manj vode bo popil, ko je hranjen z mokro (konzervirano) ali doma pripravljeno hrano, saj je v taki hrani delež vode veliko večji kot v briketih.
- Manj vode pa bo popil tudi ob prisotnosti bolezni ali bolečine.
Če pa popije na dan več kot 100 mililitrov vode na kilogram telesne teže, pije preveč. Vzrokov je lahko veliko, zato je v takem primeru nujen obisk pri veterinarju, da se izključi možnost bolezni, kot sta npr. odpoved ledvic in sladkorna bolezen.
Nebolezenski vzroki pa so:
- vročina oz. intenzivna rekreacija, torej višja temperatura okolja ali večja športna aktivnost in
- stres, kar nekateri opisujejo tudi kot iskanje pozornosti, gre pa za to, da lahko večje spremembe v pasji rutini (npr. pojav novorojenčka in druge velike spremembe) vodijo tudi v povečano pitje vode.
Možnost izločanja
Na to morda sploh ne pomislimo, a za pse je zelo pomembno, da imajo možnost uriniranja in blatenja večkrat na dan. Sami vemo, kako hudo je, če bi morali na stranišče, pa te možnosti nimamo. Pri psih je enako, zato morajo imeti možnost, da gredo ven opravit potrebo vsaj od 3- do 5-krat na dan. Kako pogosto potrebujejo tak izhod, je odvisno od njihove starosti, pasme, velikosti, zdravstvenega stanja in vrste hrane, ki jo dobivajo.
Nekateri psi zdržijo dolgo (10–12 ur) in nimajo želje, iti ven tolikokrat na dan. A zavedati se moramo, da lahko vodi to, če premalokrat urinirajo, tudi v vnetja urinarnega trakta, sečnega mehurja in ledvic. Pasji mladički pa lahko urinirajo tudi vsako uro, zato morajo imeti ali izhod na travo ali na tleh nastavljene vpojne podlage. Odrasli psi zdržijo brez uriniranja povprečno od 5 do 8 ur, starejši psi pa od 4 do 6 ur. Če torej opazite prepogosto ali oteženo uriniranje, je to znak za alarm in je potreben obisk pri veterinarju.
Družba
Psi so družabna bitja, to imajo »zapisano v genih«. To vidimo pri vseh kanidih, k njim pa spada tudi pes. Uspešnejše so namreč tiste živali, ki lovijo plen skupaj, zato pa so take tudi bolj družabne. Mnogo teorij izhaja prav iz predpostavke, da je glavno vodilo za socializacijo kanidov skupni lov. Ena izmed teorij o udomačitvi psov je, da so se začeli človeškim bivališčem, ko so se ljudje ustalili in zaživeli na enem območju, volkovi približevati ali pa so celo živeli v njihovi bližini, da so imeli tako lažji dostop do hrane, to je do ostankov človeške prehrane.
In po drugi teoriji so ljudje načrtno izbirali za svoje družabnike prijazne, družabne volčje mladičke, po drugi pa so se volkovi sami začeli približevati ljudem in se tako sami udomačili. Na podlagi slednjega torej niso ljudje izbrali primernih volkov, temveč so se manj agresivni in manj plašni izmed njih začeli sami približevati ljudem.
V dobrih deset tisoč letih skupnega življenja so se temu seveda prilagodili tako ljudje kot psi, raziskave pa so pokazale, da so psi postali slabši sodelavci pri delu v svoji vrsti, okrepila pa se je njihova povezanost z ljudmi. V eni od raziskav so primerjali reševanje problemov – kako se jih lotevajo volkovi in kako psi. Volkovi so preizkusili veliko različnih pristopov, in če se je pojavila težava, so jo rešili s telesno močjo, psi pa so se ob prvih znakih težav za pomoč obrnili na človeka.
Za psa je zato izolacija zelo huda obsodba, pa naj bo to na verigi, v pesjaku, v hišnem boksu, torej povsod, od koder lahko le pasivno opazuje okolico. Psi si namreč zaslužijo in tudi potrebujejo veliko več, potrebujejo družbo.
Pomanjkanje pasje družbe pa lahko pri njih privede do pojava težav, kot je ti. reaktivnost, pri čemer se frustracija zaradi nezmožnosti druženja kaže z zaganjanjem v druge pse, lajanjem in renčanjem. Ker so psi socialne živali, vodi osamitev poleg tega tudi v stres in depresijo, zato je življenje na verigi ali v boksu zanje popolnoma neprimerno.
Psu je treba čim večkrat omogočiti druženja z umirjenimi, stabilnimi psi, da se skupaj sprehajajo in vohajo po okolici. Enako pomemben del socialnega življenja psov je tudi igra, in to v obdobju odraščanja in tudi kasneje. Psi se odločijo za igro, ko so sproščeni in se počutijo varne. Med igro lahko renčijo, skačejo drug po drugemu in se med sabo grizejo, vendar njihov namen med igro seveda ni poškodovati pasjega prijatelja, temveč se zgolj igrati.
Veterinarska oskrba
Zdravje in dobro počutje sta neločljivo povezana, bolezen in bolečina pa se pogosto odražata tudi v vedenju. Pomembno je, da pri svojem psu skrbimo za preventivo – za zdravo prehrano, primerno gibanje ter zaščito pred zajedavci in bakterijskimi in virusnimi okužbami. Pomembno je tudi, da z odraslim psom enkrat letno obiščemo veterinarja, da se opravi splošni klinični pregled, ki vsebuje tudi pregled krvi, saj lahko tako hitreje odkrijemo morebitno bolezen. Pri starejših psih pa priporočamo takšne preglede vsakih šest mesecev. Večini psov je treba redno, to je vsak dan, čistiti zobe, da preprečimo nalaganje zobnega kamna in s tem parodontalno bolezen. Na mesec ali dva pa se priporoča tudi striženje krempljev, če si jih pes ne obrabi dovolj že sam
Če svojega psa dobro poznamo, hitro opazimo vsa odstopanja, naj bo to zmanjšan apetit, povečano pitje vode, prevelika mirnost ali neobičajna razdražljivost, uriniranje/blatenje na nenavadnih mestih – vse to so lahko znaki zdravstvenih težav, zato se ob takih opažanjih priporoča obisk pri veterinarju. Priporočljivo pa je tudi, da si vse take spremembe zapisujemo v dnevnik ali na koledar, da bomo lažje spremljali, kaj se dogaja, in o tem čim bolj natančno poročali veterinarju.
Nekaj osnovnih značilnosti zdravega psa: so živahni, radovedni in ješči, imajo rožnate sluznice in nimajo očesnega in nosnega izcedka, njihov kožuh se sveti in niso občutljivi na dotike. Za pse je normalna telesna temperatura malce višja od naše, do 39 stopinj Celzija, če pa se nam zdijo prevroči, je vzrok morda povišana telesna temperatura, ki kaže, da se v organizmu nekaj dogaja.
Gibanje
Količina in intenzivnost gibanja sta sicer odvisni od starosti in pasme psa, vsekakor pa je nujno, da psu gibanje omogočamo. Prekomerna aktivnost je lahko škodljiva predvsem za mladiče. Dokler niso psi popolnoma odrasli (manjše pasme dosežejo odraslo velikost pri 6–12 mesecih, velike pasme pri 12–24 mesecih), lahko neprimerna aktivnost vodi v težave s kostmi ali mišicami, celo do zlomov in sklepnih obolenj in težav v odrasli dobi.
Za mladičke se priporoča, da so na sprehodih aktivni v svojem tempu, torej da raziskujejo in vohajo, kolikor si želijo, ne da bi hodili strogo na povodcu, ob nas. Pomembno je tudi, da spoznavajo različne površine in premagujejo ovire, saj s tem razvijajo dobro koordinacijo in propriocepcijo. Priporočljivo pa je tudi, da se izogibamo metanju različnih predmetov, grobi igri z drugimi psi, skakanju z različnih površin in hoji po drsečih površinah ter ponavljajočim se gibom.
Ko odrastejo, se lahko začnemo ob umirjenih sprehodih, ki naj bodo osnova, posvečati še kakšnim pasjim športnim aktivnostim, kot so igra s pasjimi prijatelji v varnem okolju, delo z nosom, sledenje, plavanje …, ter seveda miselnim aktivnostim, kar je vse pomembno za dobro počutje psov. Izogibamo pa se aktivnostim, ki zahtevajo ponavljajoče se in sunkovite gibe, saj lahko to privede do poškodb oz. obrabe sklepov.
Pri odraslih psih svetujemo tudi občasen obisk fizioterapevta ali kiropraktika, ki bo psa pregledal in preveril, ali so pri njem kakšne težave, ki se lahko na stara leta intenzivneje izrazijo oz. poslabšajo. Preventiva je namreč vedno boljša kot kurativa.
Pri starejših psih je pomembno, da ostanejo čim dalj v dobri kondiciji; vzdržujemo jo z rednimi sprehodi, (vedno) prilagojenimi pasjemu tempu, s plavanjem, nadzorovano igro in miselnimi aktivnostmi. Starčkom pa čim večkrat privoščimo tudi masažo in z njimi izvajamo vaje za krepitev določenih mišičnih skupin.
Spanje
Za dobro počutje je nadvse pomembno tudi spanje, saj je organizem zmožen, da si med spanjem odpočije in okreva, premalo spanja pa lahko vodi v oslabljen imunski sistem in s tem v izpostavljenost različnim boleznim, taki psi se tudi slabše počutijo, so bolj razdražljivi in se težje učijo novih stvar. Psi, stari manj kot 16 tednov, so pravi zaspanci, saj spijo kar od 18 do 20 ur na dan. Po 16. tednu starosti spijo povprečno 11 ur na dan, čeprav lahko tudi več, tudi več kot 14 ur. Odrasli psi pa potrebujejo dnevno od 10,5 do 14 ur spanja.
Večino tega časa prespijo ponoči, a možnost počitka morajo imeti tudi čez dan, in to vsaj 3 ure. Za razliko od ljudi, ki odspimo svoj del spanja po navadi v enem kosu, so se psi prilagodili na večfazno spanje, kar pomeni, da lahko svojo dozo spanja odspijo tudi v več delih. Poleg tega pravega spanja pa psi približno 5 ur na dan še počivajo.
Psi, ki imajo dovolj spanja in počitka, so večinoma bolj sproščeni in srečnejši kot tisti, ki jim spanca in počivanja primanjkuje.
Za kvalitetno spanje in počitek pa je pomembnih več stvari. Na prvem mestu je primerno ležišče – biti mora dovolj veliko in mehko. Ker psi ne spijo ves čas v istem položaju, temveč položaj spreminjajo, se prestavljajo, morajo imeti možnost izbire, torej tudi več ležišč, na katerih lahko spijo. Pomembno je še, da imajo pri spanju mir, da jih ne budimo vsakič, ko gremo mimo, ker nam je, na primer, spalna poza psa tako zelo všeč, da ga preprosto moramo pobožati.
Če to prenesemo na nas – kako pa bi se mi počutili, če bi nam kdo večkrat prekinjal spanec?! Ne bi bili ravno srečni, kajne? Takšne prekinitve spanca se lahko končajo celo z ugrizom, zato moramo narediti vse, da se temu izognemo.
Oprema
Oprema za psa mora biti zanj varna in mu ne sme povzročati bolečin. Tako je priporočljiva oprsnica, ki ima, če gledamo psa od zgoraj, obliko črke H, od spredaj pa obliko črke Y. Sestavljena je iz dveh ali treh obročkov, povezanih s trakovi in rinko za pripenjanje povodca na hrbtnem delu. Oprsnica mora omogočati psu čim bolj nemoteno gibanje sprednjih okončin, vratu in glave.
Obstajajo oprsnice za različne namene, od takšnih, ki jih uporabljamo za navadne sprehode, do takšnih, ki so primerne za športno aktivnost psov (canicross, bikejoring), in takšnih, ki so primerne za pse z ortopedskimi težavami ali za pasje starčke, ki potrebujejo pomoč pri vstajanju ali hoji po stopnicah.
Ovratnicam pa se poskušajmo čim bolj izogibati, saj lahko povzroči močen poteg povodca, prenesen na ovratnico, poškodbe pomembnih organov in tkiv, ki ležijo pod njo, to pa so sapnik, požiralnik, bezgavke, žile, ščitnica in vratna hrbtenica.
Povodec naj bo fiksen, dolg vsaj tri metre, kar psu omogoča vsaj malo svobode v varnem okolju. Za sprehode v naravi pa se priporoča še daljši povodec, da lahko pes raziskuje, kolikor ga je volja.
