Žuželke. Čeprav se mnogi med nami vznemirijo že ob besedi »žuželke« in do nadležnih, pikajočih, celo strupenih živali občutijo močan odpor, so žuželke tudi izjemno zanimiva, prekrasna, nadvse koristna in vsekakor nepogrešljiva skupina živalskega kraljestva.
Trenutno poznamo približno milijon različnih vrst žuželk, kar je več kot polovica vseh opisanih vrst živali. Tako so brez dvoma največja in najbolj raznolika skupina živali na svetu, ki poseljuje tako rekoč vse kopenske in sladkovodne habitate.
Čeprav pogosto povzročajo težave (prenašajo povzročitelje bolezni, zajedajo na gojenih živalih in rastlinah, povzročajo škodo na zgradbah, v skladiščih hrane ipd.), imajo za naravo, katere del smo seveda tudi mi, nenadomestljivo vlogo. Vsi se zavedamo njihovega pomena pri opraševanju in razširjanju rastlin. Zaradi svoje vsesplošne prisotnosti in številčnosti so ključni del prehranjevalnih spletov, pomembne so v procesih razgradnje in kroženja snovi v naravi. Mnoge vrste ljudje neposredno izkoriščamo za nadzor škodljivcev, pridelavo hrane ali drugih dobrin (npr. vosek, svila …), uporabljamo jih v medicini in znanosti. Pa sploh vemo, o katerih organizmih govorimo, kadar omenjamo žuželke?
So vsi »žužki« žuželke?
Še preden si pogledamo, kako prepoznamo, da imamo pred seboj odraslo žuželko, moram poudariti, da bomo med njimi pogosto našli kakšne izjeme, za katere napisano ne bo veljalo, a je to glede na njihovo izjemno raznolikost povsem pričakovano. Kaj je torej značilno za žuželke?
Najbolj tipična lastnost žuželk je prisotnost treh parov nog, od koder izhaja tudi njihovo znanstveno ime Hexapoda. Vseh šest nog je členjenih, zato jih skupaj s pajkovci, raki, stonogami in še nekaterimi drugimi skupinami uvrščamo v višjo taksonomsko enoto členonožcev (Arthropoda). Njihovo telo je relativno trdno, saj je prekrito z zunanjim skeletom, ki jih ščiti tudi pred izsušitvijo in jim omogoča poseljevanje izjemno suhih habitatov. V življenju ga večkrat zamenjajo – se levijo, da lahko rastejo. Notranjega ogrodja, kot so naše kosti, žuželke nimajo.
Na njihovem telesu opazimo tri telesne regije: glavo, oprsje in zadek.
Na glavi so oči, en par tipalk in t. i. obustne okončine. Večina insektov ima en par velikih, iz nekaj tisoč neodvisnih enot sestavljenih fasetnih oči. Poleg teh so pogosto prisotna še do tri preprostejša, manjša očesca, imenovana oceli, s katerimi lahko zaznavajo predvsem različne jakosti svetlobe. Tipalke so lahko najrazličnejših oblik in so pomemben čutilni organ za mehanske (npr. veter, hitrost leta, dotik ..) in kemične (npr. vonjave) dražljaje iz okolja. In kaj so obustne okončine? Sama si jih najraje predstavljam kot dodatne rokice, ki izraščajo ob ustni odprtini in so jim v pomoč med prehranjevanjem. Lahko so različno oblikovane, z njimi pa grizejo, trgajo, bodejo, režejo, tipajo, okušajo in vnašajo hrano v usta.
Oprsje je sestavljeno iz treh členov. Na vsakem izmed njih imajo en par členjenih nog, na katerih so tudi dlačice, trni, krempeljci in/ali različne blazinaste strukture, ki insektom omogočajo plezanje po raznih, lahko tudi popolnoma gladkih podlagah. Večinoma so noge namenjene hoji, a so lahko oblikovane tudi za opravljanje drugih funkcij. Vsi na primer poznamo močne zadnje skakalne noge kobilic ali pa trnate grabilne prednje noge bogomolk.
Na hrbtni strani drugega in tretjega člena oprsja izraščajo pri večini odraslih žuželk tudi parna krila. Ta so lahko mehka in prosojna, kot na primer pri čebelah, ali pa so močno otrdela, kar je značilno za hrošče. Mnoge parazitske vrste (npr. bolhe in uši) so skozi evolucijo izgubile krila. Med vsemi nevretenčarji so žuželke edine, ki so razvile krila in so tako sposobne aktivnega letenja, kar je vsekakor ena izmed ključnih prednosti, ki je pomembno pripomogla, da so se razširile in zasedle najrazličnejše habitate.
Za oprsjem sledi še zadek, ki vsebuje večji del prebavnih, sekrecijskih in razmnoževalnih notranjih organov. Na njegovem koncu so pogosto še kakšni izrastki, ki imajo predvsem čutilno (t. i. cerki) in razmnoževalno funkcijo (zunanja spolovila).
Takšna je torej telesna organizacija odraslih žuželk. Poudarjam – odraslih. Zakaj? Zato, ker so lahko mlade živali, ki jim pravimo ličinke, popolnoma drugačne. In ta značilnost je še ena zanimivost in tudi pomembna prednost šesteronožcev.
V splošnem žuželke prvo obdobje svojega življenja preživijo v jajčecu. Iz njega se izleže ličinka (t.i. larva), mlada žival, ki se še ni sposobna razmnoževati in tudi nima razvitih kril. Glavna naloga larve je, da se intenzivno prehranjuje in raste. Šele nato se bo namreč lahko preobrazila v odraslo, krilato in spolno zrelo žival (imago, adult).
Ličinke mnogih žuželk so sicer na videz podobne odraslim, le da so brez kril. Takšen postopen razvoj je na primer značilen za kobilice, bogomolke in ščurke. Imenujemo ga nepopolna preobrazba, saj prehod iz juvenilnega v odrasli stadij na videz ni tako očiten kot pri žuželkah, ki imajo drug tip preobrazbe – popolno preobrazbo.
Te, med katerimi so tudi vsem poznane čebele, ose, mravlje in metulji, imajo ličinke, ki po videzu niti najmanj ne spominjajo na odrasle živali, pogosto pa se zelo razlikujejo tudi po načinu življenja in okolju, v katerem živijo. Lahko si predstavljate, da je preobrazba takšne ličinke v odrasel stadij zapletena, zato imajo te skupine med obema razvojnima stopnjama (larve in imaga) še en vmesni razvojni stadij – stadij bube. To je obdobje, ko večinoma mirujejo, navadno se tudi ne prehranjujejo, njihovo telo pa se popolnoma preobrazi. To je obdobje, ko iz gosenice nastane metulj. Zdaj pa povejte, če niso fascinantne!
Tako, to so žuželke v najbolj splošnem opisu. Nadvse zanimivi šesteronožci, ki so žal med ljudmi pogosto precej zapostavljena in osovražena skupina živali kljub njihovemu velikemu pomenu. Upam, da vam v prihodnjih člankih uspem predstaviti še mnoge druge zanimivosti in tudi vas navdušiti na te izjemne organizme.
