Kaj tako zapletena beseda, kot je zoofarmakognozija, pomeni in kaj nam pove? Zoon (gr.) pomeni živalsko ali živalski, pharmakon (gr.) pomeni zdravilo ali zdravljenje in gnosis (gr.) veda ali znanje. Ko zložimo vse skupaj v zapleteno besedo, ob izgovorjavi katere se nam zaplete jezik, povemo z njo vse: znanje živali o zdravljenju. Ne, nisem se zmotila, znanje živali o zdravljenju in ne znanje o zdravljenju živali (to prepuščamo veterini). V prvem primeru gre za nekaj, kar je živalim lastno in kar one same vodijo, izbirajo, vedo. V drugem primeru gre za nekaj, kar mi počnemo njim, kar mi vodimo, mi izbiramo. V tem je bistvena razlika: delo zoofarmakognozije vodi žival, ne mi.
Zoofarmakognozija je najstarejša oblika zdravljenja. Razvijati se je začela ob nastanku prvih enostavnih organizmov – veliko bolj enostavnih kot so naši psi, mački, konji, hrčki, kameleoni, papagaji, koze, krave in druge živali, ki si z nami delijo življenjski prostor. Gre za vedenje, ki organizem žene v iskanje snovi, ki jim pomagajo pri vzdrževanju dobrega počutja in odpravljanju težav, in stran od tistega, kar jim škoduje. In to vedenje zagotavlja obstoj, zato se je obdržalo vse do danes. Ne glede na to, kako zelo smo živali spremenili, jim na srečo tega nismo odvzeli. Vzeli pa smo jim dostop do mnogih snovi, do katerih so prej lahko dostopali, saj smo njihovo okolje močno osiromašili z ograjami, povodci, peskom, betonom, … Nekoč so bile živali proste, brez meja in so si lahko poiskale, kar so potrebovale, pa četudi so morale zato prepotovati večje razdalje. Dandanes pa so odvisne od tega, kar jim damo mi. Mi pa jim siromašimo življenjski prostor – siromašimo dostop do naravnih virov, siromašimo medsebojne odnose, siromašimo možnost slediti lastnim vzgibom in se izražati, odločati zase. In ravno svobodno izražanje in svobodna izbira sta osnovni načeli zoofarmakognozije.
Postali smo odtujeni od narave
Naš razvoj koraka vedno dlje od narave in v to silimo tudi naše živali, čeprav je ta pogodba enostransko podpisana – nobenega odtisa šape, parklja, kopita ali druge okončine ni pod navedeno živalsko vrsto, ki jih omejujemo. In kot dobri skrbniki jim zagotavljamo vsa zdravila in prehranske dodatke, ki jim lahko pomagajo pri boljši kvaliteti življenja. Vsa zdravila, ki jih danes poznamo, so kopije ali izpeljanke naravnih snovi, ki jih najdemo v naravi. Večina jih je bila »po nesreči« odkritih s strani radovednih ljudi. Pogosto pa so se ljudje naučili uporabljati določene zdravilne učinkovine iz narave ravno z opazovanjem živali, ki so si ob težavah poiskale točno določene rastline, glive ali samo na določenem delu uživale prst. Šele pozno v razvoju smo se naučili izločiti zdravilne učinkovine iz narave. V zadnjem obdobju pa jih tudi umetno ustvariti v laboratorijih. S tem smo se močno oddaljili od narave in na videz »osamosvojili« v dostopu do zdravilnih učinkovin. Česar nam ni uspelo razvozlati je, zakaj določene zdravilne učinkovine v svojem čistem stanju ne delujejo, kot bi si želeli, in dosežejo želene učinke le v bolj zapletenem sistemu »nečistoč«, ki se nahajajo v izvornem, naravnem materialu. Zato se pri delu zoofarmakognozije uporabljajo sveža ali sušena zelišča, fiksna ali macerirana olja, eterična olja in hidrolati. Med seboj se razlikujejo v nasičenosti z določenimi učinkovinami in kompleksnosti sestave. Nikoli pa ne uporabljamo mešanic in umetno sintetiziranih ali popolnoma prečiščenih izoliranih učinkovin. Te povzročajo nemalo težav, resnih zapletov, lahko tudi smrt.
Zoofarmakognozija v zadnjih desetletjih pridobiva na veljavi, saj zapolnjuje vrzel med omejenim dostopom do naravnih virov in potrebo po samozdravljenju in samopomoči naših živali.
Ampak kako bo žival brez farmacevtskega znanja, poznavanja kemije in matematike vedela, kaj je zanjo dobro in kaj ne in koliko naj zaužije ali čemu naj se izogiba? Enostavno! Tudi naša telesa so zapleteni sistemi, ki vzdržujejo sami sebe. Poglejmo delovanje organizmov na zelo poenostavljen, a upam, da razumljiv način. Ko v telesu nečesa primanjkuje, se kemični ustroj telesa spremeni tako, da nam vonj in okus sporočata, da nam nekaj paše, nam diši in je dobro po okusu (tukaj odmislite sladko, ker je to tema samostojnega prispevka). Ko zaužijemo dovolj določene snovi in se telo nasiči s tistim, česar mu je primanjkovalo, se kemija v telesu spremeni tako, da nam ta ista snov začne smrdeti in se nam zdi grenka ali ostudno presladka. Na žalost smo se ljudje oddaljili od zavedanja lastnega telesa do te mere, da so nam taki občutki tuji in naše zavestne odločitve vodijo tudi intuitivne funkcije telesa kot so prehranjevanje, iztrebljanje, uriniranje in počivanje. Živali pa so na srečo (na račun nekaj manj gub možganske skorje) obdržale stik s svojim telesom do mere, ko mu sledijo, če imajo le možnost za to.
Živali se znajo zdraviti same
Zoofarmakognozija je veda o tem, katere snovi živali poiščejo ob določenih težavah, kako farmakologija določenih pripravkov sovpada s potrebami in težavami organizmov ter razumevanje vedenja živali, ko se samozdravijo. Aplikativna ali uporabna zoofarmakognozija pa je oblika dela, ki zapolnjuje vrzel med izgubljeno svobodo in okoljem ter današnjim osiromašenim življenjem. Delo, ki omogoča živalim potešitev potrebe po svobodni izbiri, po skrbi sam zase. Živalim obogati okolje, dovoli jim svobodno izražanje in svobodno izbiro.
Vsaj za trajanje seanse se lahko osredotočijo le nase in jim ljudje le sledimo, ničesar ne določamo, ničesar ne omejujemo in ničesar ne vsiljujemo. Ne namigujemo ali določamo, kaj se nam zdi, da je za njih dobro in kaj ne. Ne odločamo se mi, kaj bomo ponudili in kaj ne, ampak poslušamo, opazujemo žival in ji sledimo v delu ter ponujamo, kar želijo. Ravno pri tem se veliko ljudi v izobraževanju zatakne in preveč osredotoči na to, da morajo vedeti, za kaj se uporabljajo določeni pripravki, da bodo vedeli kdaj živali kaj ponuditi. Pa gre pravzaprav v drugo smer. Naučimo se, za kaj se kaj uporablja in pri katerih težavah kaj pomaga, da preko tega žival z izborom lahko z nami skomunicira, kaj jo teži.
Preveč ljudi se zatakne pri tabelah, ki opisujejo, kaj pride v poštev za fizične in kaj za vedenjske težave. Veliko ljudi obupa, ker se učinki prekrivajo in na primer en in isti pripravek lahko dobrodejno vpliva na več področij. V tem primeru se moramo naučiti izstopiti iz sebe, iz svojega ega in se ne toliko ukvarjati za kaj je kaj dobro, temveč na odzive in izraze, ki nam jih ponuja žival in slediti tja, kamor nas vodi.
Zoofarmakognozija na primeru težav z želodcem pri psih
Naj navedem pogost primer, s katerim se srečujem pri svoje delu. Težave z želodcem so pogost pojav med našimi psi. Ponavadi se predpiše acipan ali podobno, pa pogosto ni želenega učinka. Ali pa pes celo izbruha tableto proti bruhanju, ki potem ne more učinkovati in je zato naslednji korak injekcija proti bruhanju. Potem je nekaj časa mir in kmalu se težave ponovijo. Taki psi pogosto pristanejo na izredno omejenih dietah, ki sprva mogoče navidezno vodijo do želenega učinka, na dolgi rok pa povzročijo celo vrsto drugih zapletov.
Ljudje, ki se srečajo z zoofarmakognozijo in se jim zdi zanimiva, v teh primerih pogledajo v knjige, tabele, koga pokličejo in ponudijo psu eterična olja kot so janež, ingver in druga »prebavna olja«. Pes nekaj vohlja, a ne pokaže večjega zanimanja in zgodba se zaključi. Ne le, da niso v tem primeru nikamor prišli, a zoofarmakognozijo v celoti opustijo, češ, da ne učinkuje ali da njihovemu psu ne ustreza. Ko pridem do takih psov, se lotim stvari nekoliko drugače: najprej mogoče s hidrolati ali eteričnimi olji, ki niso posebej navedeni za težave s prebavili, recimo korenino angelike, vanilijo, hmelj… Nadaljujemo pa v odvisnosti od tega, kam me žival vodi. Pogosto namreč take živali pokažejo več zanimanja za eterično olje pomaranče ali pa mimoze. V nadaljevanju si lahko izberejo ječmenovo travo ali klorelo v prahu in morebiti kokosovo olje ali pa konopljino olje. Interpretacija ni enostavna, je pa lahko korak v pravo smer odpravljanja vzrokov težav. Iz izbranega lahko sklepam ali je pravzaprav vzrok težav anksioznost, ki se izraža prek težav s prebavili ali gre mogoče za dolgotrajno ali pa trenutno čustveno travmo, ki je enostavno ne morejo več »prebaviti«. Taki psi, si bodo le redko izbrali produkte, ki pomagajo pri prebavnih težavah v njihovi osnovni obliki in bodo dosegli olajšanje šele, ko se razreši »nevidni« vzrok težav. Za to pa bo potrebnih več seans zoofarmakognozije, saj se med samim delom določene stvari razrešijo in odpirajo nove, pri čemer je potrebno slediti živali. Prav tako so potrebne določene stalne ali začasne spremembe tudi na drugih področjih pasjega življenja, da podpremo ali pa sploh lahko dosežemo trajno rešitev.
Zoofarmakognozija je veda o tem, katere snovi živali poiščejo ob določenih težavah, kako farmakologija določenih pripravkov sovpada s potrebami in težavami organizmov ter razumevanje vedenja živali, ko se samozdravijo. Živalim mogoča potešitev potrebe po svobodni izbiri, po skrbi sam zase in jim obogati okolje.
Žival je potrebno razumeti in ji zaupati
Na tem primeru lahko prepoznate, kako zelo pomembno je, da ljudje izstopimo iz svoje »glave« in se prepustimo poti, ki jo pred nami odpira žival. Mi smo samo posredniki med naravo in živaljo in nič drugega, kot lij med tekočino in steklenico. A za to, da lahko dobro opravljamo to delo, mora marsikdo veliko narediti predvsem na sebi in vsaj za kratek čas »pozabiti« na koncept zahodnega sveta, da nekdo drug ve kaj je najbolje za nas in nam bo predpisal, kaj, koliko in kako dolgo potrebujemo. Ljudje smo tisti, ki se izogibamo odgovornosti, živali s tem nimajo nobenih težav.
Zoofarmakognozija je tako najstarejša nova veda, saj obstaja od vseh začetkov življenja, a v zadnjih desetletjih pridobiva na veljavi, saj zapolnjuje vrzel med omejenim dostopom do naravnih virov in potrebo po samozdravljenju in samopomoči naših živali.
