Vsi lastniki si želimo, da bi bili naši konji srečni, motivirani za delo in zdravi. Srečen konj je zadovoljen konj. Vsakega od nas vodi ljubezen do teh čudovitih živali, zato si želimo, da bi jim bilo z nami lepo. Kako presojamo, ali je naš konj srečen?
Ko se pogovarjamo o dobrobiti živali, se to vprašanje pogosto presoja s pomočjo petih svobod. Če konja nič ne boli, če ima na voljo hrano, vodo in zavetje ter svobodo, da izraža svoja naravna vedenja, je za njegovo dobrobit poskrbljeno. Pa je to dovolj za srečo?
Pripomoček ali partner?
Konji so po naravi izjemno stoične živali, kar pomeni, da so sposobni prenašati neugodje in bolečino, brez da bi na to glasno opozarjali. Njihova nežna in podredljiva narava je ključna pri tem, da konji že tisoče let skupaj z nami pišejo zgodovino. Na hrbtih konj so se bojevale vojne, njihova moč nam je pomagala v rudnikih, njihova vzdržljivost nas je popeljala na oddaljene konce sveta. V modernih časih se je s pojavom industrije in tehnologije konjev pomen kot delovna žival zmanjšal. Danes so konji predvsem sredstvo za rekreacijo, stik z naravo in šport.
Večina jahačev je svoj prvi pravi stik s konji doživela v mladih letih v jahalni šoli. Veliko jahalnih šol se pri učenju osredotoča strogo na učenje jahanja, pogosto pa se pozablja na teme kot so psihologija in vedenje konj. Tako se veliko jahačev z vprašanjem, ali so konji srečni pri svojem delu, prične ukvarjati šele relativno pozno, ali pa sploh nikoli. Kasneje, ko jahači prerastejo v prave športnike in tekmovanja postanejo bolj resna zadeva, se na konje pogosto gleda kot na pripomočke, ki se jih zamenja, ko prenehajo biti uporabni. To seveda še zdaleč ne velja za vse jahače, niti za vse resne tekmovalce, vendar pa je zanemarjanje konjeve psihologije nevarna past, v katero lahko jahači vse prelahko padejo.
Vse prelahko je vedenjske težave pripisati muhavosti ali nagajivosti, mnogo težje pa si je priznati, da konj morda v delu ne uživa. Da od njega morda zahtevamo preveč ali da tudi on potrebuje počitek, prijatelje in svobodo. Žal je ravno konjeva stoična narava tista, ki nam omogoča, da na njegove potrebe in želje hitro pozabimo. V zadnjih letih je bilo opravljenih vse več raziskav na temo konjeve dobrobiti, vse več ljudi se zaveda pomena razumevanja konjevega vedenja, končno pa smo s strani znanstvene stroke dobili tudi potrditev, da je konjeva obrazna mimika pravzaprav izredno raznolika. Tako jahači po celem svetu dobivajo vse več orodij, s pomočjo katerih lahko bolj zanesljivo odgovorijo na vprašanje, ali je moj konj srečen.
Vedenjski in fiziološki pokazatelji počutja
Ker nam konji neposredno niso sposobni povedati, kako se počutijo, in ker so znaki stresa, bolečine in neugodja pri konjih pogosto izjemno subtilni, je potrebno uporabiti bolj posredne metode za presojanje dobrobiti. Te metode delimo na dve pomembni skupini; zunanji pokazatelji počutja in notranji pokazatelji počutja. Med zunanje pokazatelje sodi konjevo vedenje, ki ga izraža navzven, med notranje pokazatelje pa sodijo fiziološki parametri, kot sta na primer srčni utrip in koncentracija kortizola, stresnega hormona, v krvi.
Zaenkrat v znanstveni stroki še ni dostopnega zanesljivega etograma (popis vseh vedenj določene živali), ki bi natančno določal, katera vedenja pričajo o dobrem in katera o slabem počutju. Kljub temu lahko ob pregledu obstoječih raziskav potegnemo nekatere splošne smernice. O dobrem počutju pričajo vedenja, kot so zanimanje za okolje, pozitivne socialne interakcije z ljudmi in konji, zdrav apetit in normalna fizična aktivnost.
Vse prelahko je vedenjske težave pripisati muhavosti ali nagajivosti, mnogo težje pa si je priznati, da konj morda v delu ne uživa. Da od njega morda zahtevamo preveč ali da tudi on potrebuje počitek, prijatelje in svobodo.
Mnogo lažje kot pozitivne indikatorje je prepoznati vedenja, ki pričajo o slabem počutju. To so predvsem nezanimanje za okolje, agresija, iskanje osame, apatija, slab apetit in pojav stereotipnih vedenj. Če se naš konj poskuša umakniti stran od nas, ko se mu približamo, če ga pogosto videvamo z nazaj obrnjenimi ušesi, če hlapa, brca v boksu ali se ziba, tega nikakor ne smemo pripisati njegovemu karakterju. To so klici na pomoč, ki jih ne smemo ignorirati. To so pokazatelji, da se naš konj v svojem okolju ne počuti dobro.
Poleg vedenjskih indikatorjev počutja so pomembni tudi fiziološki indikatorji. Kljub temu da povprečni jahač najverjetneje nima dostopa do naprav za merjenje srčnega utripa ali kortizola v krvi, nam lahko raziskave na to temo podajo marsikatero koristno informacijo. Raziskave, v katerih so opravljali meritve kortizola in variabilnost srčnega utripa v različnih situacijah, nam povedo veliko o tem, kaj za konja predstavlja stres. Povišan kortizol je mogoče zaznati med transportom, ob odsotnosti hrane, v novih situacijah in med intenzivnim delom. Zanimivo je to, da je nivo kortizola znižan pri konjih, ki so podvrženi kroničnemu stresu. Kroničen stres, ki izhaja iz neprimernega življenjskega okolja, neprimerne prehrane ali prezahtevnega urnika treninga in tekmovanj, je za konjevo zdravje izjemno škodljiv, tako v fizičnem kot mentalnem smislu. Pri ljudeh sta kronični stres in znižana raven kortizola povezana z depresijo.
Naša odgovornost je, da poskrbimo, da stres ni del vsakdanjika za našega konja. K zniževanju stresa pripomore večje število manjših obrokov na dan, izogibanje spremembam v času hranjenja, omejevanje transporta, izogibanje izolaciji in ohranjanje sproščenosti med treningom.
Branje obrazne mimike
Včasih je veljalo, da konji svojega počutja niso sposobni izražati s pomočjo obrazne mimike, saj naj bi jim manjkale za to potrebne mišice, ki jih imamo na primer ljudje in šimpanzi. Da temu ni tako, se je pokazalo v zadnjih letih podrobnih raziskav na to temo, ki so jih opravljali strokovnjaki po vsem svetu. Natančno preiskovanje različnih podrobnosti konjevega obraza in kako se le ta spreminja v odziv na okolje, je vodilo do zaključka, da je konjeva obrazna mimika pravzaprav še bolj kompleksna kot obrazna mimika šimpanzev.
Za razliko od meritev kortizola, je prepoznavanje obrazne mimike relativno preprosta sposobnost, ki se je lahko nauči vsak jahač ali lastnik konja. V zadnjem letu so na spletu na voljo tudi tečaji, s pomočjo katerih se jahači lahko naučijo prepoznavati obrazno mimiko, značilno za bolečino. Če smo dobri opazovalci bomo lahko pri opazovanju konjevega obraza hitro ocenili njegovo počutje. Napetost okoli oči (»strešica« nad očesom), intenziven pogled, napete žvekalne mišice, tesno stisnjene ustnice, gube okoli nosnic in nazaj ali vstran položena ušesa so dobri pokazatelji, da se konj ne počuti dobro. Dober pokazatelj stresa je tudi pogostost mežikanja. V normalnih okoliščinah konj pomežikne okoli devetkrat na minuto, kadar pa je pod stresom, se ta številka zmanjša na okoli petkrat, pri čemer se poveča število polovičnih pomežikov ali trzanja z vekami. Obraz konja, ki se počuti dobro ni je v svojem okolju sproščen, zaznamuje mehak pogled brez strešice nad očesom, sproščen gobec in nosnice ter naprej usmerjena, pozorna ušesa.
Navadimo se dnevno opazovati konjevo obrazno mimiko. Opazujmo jo med različnimi aktivnostmi in se vprašajmo, kaj nam pove konjev izraz. Na ta način bomo lahko mnogo hitreje prepoznali prve znake bolečine ali slabega počutja in bomo lahko hitreje ukrepali.
Srečen konj
Ker nam konji ne morejo direktno povedati, ali so srečni ali ne, in ker je koncept sreče znanstevno precej zmuzljiv, moramo dokaze o konjevi sreči oziroma dobrem počutju iskati posredno. Za jahače in lastnike konj je o konjevem počutju najlažje sklepati po njegovem vedenju. Nikar ne pozabimo, da so konji po naravi radovedne, socialne in nežne živali. Druženje s sovrstniki in drugimi vrstami jim je v veselje, radi se učijo in radi ugajajo. Srečen konj bo kazal zanimanje za svojo okolico, nove stvari pa bo sprejemal z dobro mero radovednosti. Imel bo veselje do gibanja in dela, zato ga tudi ni težko ujeti na pašniku, ko je čas za trening. Izraz na njegovem obrazu je sproščen in odziven na okolico.
Naša odgovornost je, da poskrbimo, da stres ni del vsakdanjika za našega konja. K zniževanju stresa pripomore večje število manjših obrokov na dan, izogibanje spremembam v času hranjenja, omejevanje transporta, izogibanje izolaciji in ohranjanje sproščenosti med treningom.
Ko se sprašujemo o tem, ali je naš konj srečen ali ne, imejmo ta vedenja v mislih. Res je, da je vsak konj posameznik s svojo osebnostjo, res je, da ima vsak konj kdaj slab dan in da enkrat nazaj položena ušesa še ne pomenijo, da konj trpi. Vendar pa bodimo odkriti sami do sebe, kadar opazimo, da negativna vedenja, kot so na primer stereotipije, vztrajajo dlje časa in postajajo del konjevega karakterja. Tedaj se moramo vprašati, ali naš konj morda živi v neprimernem okolju ali če morda od njega zahtevamo preveč. Kadar smo v zagati, kako se spopadati z neželenim vedenjem in kako izboljšati konjevo počutje, je začetni recept vedno enak. Zmanjšajmo čas, ki ga konj preživi v boksu – po možnosti na nulo, omogočimo mu interakcijo z drugimi konji in izločimo bolečino kot možni vzrok slabega počutja. Srečen konj je tisti, ki lahko živi naravno, konju ustrezno življenje.
Različne strategije spopadanja s slabim počutjem
Vsak konj ima svoj temperament in svoj karakter. Tako kot ljudje se tudi konji s slabim počutjem spopadajo različno. Medtem ko nekateri postanejo agresivni in slabo počutje več kot očitno pokažejo navzven, se drugi raje zaprejo vase. Naučena nemoč je stanje, v katero na žalost zaide veliko število konj. Nasilne tehnike ujahovanja ali pretirana uporaba kazni v konjih vzbudijo občutek, da se neprijetnostim, povezanimi z ljudmi, preprosto ni mogoče izogniti, zato se zaprejo vase in kot roboti ubogajo ukaze. Ti konji pogosto veljajo za zelo pridne, saj so izjemno predvidljivi in vodljivi. Redko so plašni, vendar so pogosto slabše odzivni na jahačeva dejstva. Ne kažejo zanimanja za okolico, njihov izraz na obrazu pa vseskozi ostaja enak.
Pogosta strategija spopadanja z neprimernim življenjskim okoljem je tudi razvoj stereotipnih vedenj, kot so hlapanje, zibanje, kopanje ali hoja po boksu. Pojavu teh vedenj pogosto botruje kronični stres, zato je namen teh vedenj pravzaprav zniževanje stresa. Če konju, ki hlapa, to vedenje preprečimo s pomočjo ovratnice, raven kortizola v krvi strmo naraste, kar je na dolgi rok mnogo bolj škodljivo kot samo hlapanje. Stereotipna vedenja postanejo močno zakoreninjena, zato jih je pogosto zelo težko popolnoma odpraviti. Nekateri pokazatelji slabega počutja se pokažejo le v sedlu. Vztrajno ritanje, vzpenjanje, upiranje dejstvom in podobno so najpogosteje znanilci bolečine, zato teh pojavov nikoli ne gre jemati zlahka.
