Etologija
Deli s prijatelji
Kakšni so signali sreče, vzburjenosti, jeze, strahu in bolečine pri živalih? Je vedenje živali avtonomno, zavedno, unikatno in premišljeno, ali zgolj reakcija na vpliv okolja? Kakšne so potrebe, komunikacija in dojemanje sveta specifične živalske vrste? Veda, ki nudi odgovore na ta vprašanja je ETOLOGIJA.
Etologija je poddvrsta zoologije in preučuje instinktivno vedenje, kognitivne sposobnosti, inteligenco, komunikacijo, spolno vedenje in socialne lastnosti predvsem z analizo živalskih vrst v naravnem okolju.
Etologija zajema vse živalske vrste vključno z domačimi, v veliko pomoč pa je tudi behavioristom, ki se ukvarjajo z vedenjem družnih živali. Za primer vzamimo konje in pse, ki imajo na podlagi dolgoletnih preučevanj že izdelane specifične etograme. Ti natančno povzamejo govorico telesa, mimiko in obnašanje posamezne živalske vrste v določenem duševnem stanju. Vedenje naših živalskih sopotnikov tako ni zgolj stvar subjektivnega dojemanja živali, pač pa ima tudi znanstveno osnovo.
ETOGRAM je katalog vedenj in metoda beleženja ter informiranja o lastnostih specifične živalske vrste.
ŽIVALI IMAJO KOGNITIVNE SPOSOBNOSTI ENAKOVREDNE ČLOVEŠKIM
VSAKA VRSTA IMA SVOJ JEZIK
PREUČUJE ŽIVALSKO VRSTO V NARAVI
IZVEN SVOJEGA NARAVNEGA OKOLJA SE OBNAŠA DRUGAČE
Za enega izmed začetnikov etologije velja naravoslovec, biolog Charles Darwin. Njegovo delo temelji na preučevanju evolucijska razvoja vedenja in inteligence živali znotraj naravnih pogojev. Val razvoja sodobne etologije, predvsem v Evropi, pa so v sredini 20. stoletja sprožili veliki zoologi in etologi, kot so Julian Huxley, Nikolas Tinbergeen, Karl von Frisch in Konrad Lorenz, ki so postavili temelje, s katerimi je etologija postala znanstvena disciplina.
Najpogostejši miti o družnih živalih
Miti o psih, avotrica Petra Mohar, svetovalka za vedenje psov:
Mit #1: Pes, ki laja, ne grize.
To prepričanje je lahko zelo nevarno. Psi lajajo iz večih razlogov in eden od njih je opozorilo prihajajočemu človeku ali drugi nevarnosti, naj se ne približuje. Če to ignoriramo, lahko pes opozorilo stopnjuje do ugriza.
Mit #2: Mladički so kot nepopisan list papirja.
Trditev ne bi mogla biti dlje od resnice. Čeprav ljudje kupijo ali posvojijo mladička ravno iz želje, da ga bodo oblikovali le in samo po svoji volji, ne smemo zanemariti vpliva dednega zapisa, zgodnjih izkušenj pri mami, pri vzreditelju ali v zavetišču. Mladiček se že rodi z določenim znanjem, ki so mu ga preko dednega zapisa posredovali njegovi predniki. Z vzgojo lahko do neke mere te podedovane izkušnje in znanje preoblikujemo, ne moremo pa jih izbrisati.
Mit #3: Starega psa se ne da naučiti novih trikov.
Res je, da so v obdobju odraščanja pasji možgani najbolj plastični, kar pomeni, da so sposobni hitrih sprememb in tvorbe novih povezav. Zato se nam zdi, da odraščajoči psi informacije kar vsrkavajo. Res je tudi, da se ta plastičnost s starostjo spreminja, vendar nikoli ne izgine. Kako hitro se je odrasel ali starejši pes sposoben učiti novih stvari, je odvisno od mnogih dejavnikov – njegovega zdravstvenega stanja, prehrane, družbene in mentalne stimulacije, odnosov v družini, kvalitete spanja ter izkušenj.
Mit#4: Psi, ki jedo surovo meso, so krvoločni.
Zaradi surove prehrane psi niso in ne postanejo agresivni ali »krvoločni«. Na izražanje agresivnega vedenja vpliva več dejavnikov, med katerimi so bolezen, bolečina, hormonalno neravnovesje, slabe izkušnje in čuvanje virov. Res pa je, da mnogo psov surovo meso ceni bolj kot suhe in dolgočasne brikete, zato so ga pripravljeni bolj čuvati. V tem primeru gre za varovanje virov (kost, surovo meso) in ne krvoločnost.
Mit#5: Psi želijo biti vodje v družini.
Mit#Mit izhaja iz teorije dominance, ki predvideva, da se psi vse življenje borijo za čim višje mesto na hierarhični lestvici. Teorija dominance je nastala na podlagi napačne interpretacije opažanj odnosov med volkovi v ujetništvu in je bila v zadnjih desetletjih večkrat ovržena. Čeprav so nekateri psi, ravno tako kot nekateri ljudje, rojeni za vodje, je večina psov najbolj zadovoljna, če jih nekdo, ki mu zaupajo, usmerja in mu lahko sledijo. Agresivni odzivi, ki jih ljudje prepogosto označujejo kot poskus nadvlade ali dominance, so v resnici izraz strahu in/ali bolečine.
Miti o mačkah, avtorica Pšenica Kovačič, svetovalka za vedenje mačk:
Mit#1: Mačka se bolj naveže na prostor kot na človeka.
Mačka se bolj naveže na prostor kot na človeka. V velikem številu primerov je to res, da je mačka bolj navezana na dom in teritorij kot na lastnika. Do tega lahko pride zaradi več vzrokov. Lahko, da je mačka potomka bolj divjih prostoživečk ali celo hibrid divje in domače mačke, ki niso odvisne od skrbi ljudi ter se jih izogibajo, ali da mačka v socializacijskem oknu in na poti v odraslost ni bila v stiku ali živela z ljudmi. Ali pa nismo imeli primernega pristopa, da bi se zbližati z mačko, če pa jih zanemarjamo fizično kot čustveno, ji ne preostane drugega, kot da se bo navezala na prostor. Ta je nekaj, kar ji predstavlja stalnost v življenju, kajti lastniki so nepredvidljivi in nestabilni. V obremenjujoče dejavnike so ujete predvsem izključno notranje mačke. Notranjo-zunanje imajo vsaj včasih možnost, da se izognejo težkim domačim situacijam. Odnos z mačko lahko postane razumevajoč in ljubeč v tem primeru mačkam pomeni več kot prostor.
Mit#2: Mačka je samotarka.
Moderna mačka ni samotarka, je le samostojna lovka in jedka, samozadostna ter pogojno družabna! Mačke so v resnici zelo družabne, le združevanje je lahko bolj dolgotrajno ali pa sploh nemogoče. Njihovo družbeno vedenje je treba opazovati v milih detajlih in kratkih časovnih intervalih. Z izjemo skupnega spanja je velika večina njihovih aktivnostih kratkih in sladkih. Njihova socialna struktura seveda zavisi od značaja in temperamenta mačk, števila mačk, življenjskega sloga, prostora bivanja in dostopnosti dobrin, kot so viri hrane, vode, stranišča, zavetja … Nekatere mačke tvorijo klike, druge so na obrobju, tretje pa izven obrobja. Dokler ima mačka izbiro, v katerem socialnem spektru želi biti brez večjih konfliktov, je to zadovoljivo sobivanje. Imajo manj kompleksno organiziranih dejavnosti, kot na primer lov, a imajo ogromno skupnih dejavnosti, kot na primer, skupno raziskovanje. Splošno znano je, da predvsem samice druga drugi pomagajo pri rasti in razvoju mladičev. Reče se jim mačje varuške. Prijateljstva po navadi temeljijo na sorodnih vezeh ali skupnem odraščanju. A to še ne pomeni, da združevanje odraslih mačk ni možno. V takem primeru se vprašajmo, zakaj je prišlo do situacije, da se dve odrasli mački sploh združuje? Ali je stvar sile razmer ali je to naša želja? Ali je to vsem mačkam v korist? Mačka je zelo družabno bitje, če ne bi bila, potem sobivanje ne bi bilo možno.
Mit#3: Mačka rabi hrano na voljo.
Mačka ima kratek in enostaven prebavni sistem, ki je ustvarjen za hitro prebavljive in manjše porcije. Na prostosti bi mačka lovila na vsake od 3 do 4 ure in se nato pogostila bodisi z glodalci, s ptiči, plazilci, z insekti bodisi s kakšno ribico. Mačke imajo razvit supervonj in superokus za svežo hrano. Zaradi fiziologije in lovskega vedenja rabi hrano minimalno 6-krat na dan v manjših interaktivnih porcijah in ne razdišane ter dolgočasne brikete v posodi. Izjema so hospitalizirane, bolne, poškodovane mačke, mladiči, stare, breje in doječe mačke ter mačke v obdobju večjih sprememb.
Mit#4: Mačka mora imeti vsaj eno leglo.
Do prvih legel po navadi pride ob prvih gonitvah, ki so odvisne od starosti, lahko že pri štirih mesecih, sezone, predvsem količine dnevne svetlobe in toplih temperatur. In zato so prva legla zaradi neizkušenosti in mladosti oz. komaj spolno dozorelih mačk najbolj ranljiva. V času brejosti in dojenja se stres mame prenaša na mladiče. To pomeni, da so lahko premlade mame slabe mame, kar se pozna na psiho-fizičnem razvoju mladičev. Taki mladiči imajo večjo stopnjo umrljivost v socializacijskem oknu in bolezni ter čustvene težave tudi v odraslosti. Zaradi preštevilnosti mačk v zavetiščih, zavodih in društvih, polnih oglasov za oddajo bodisi mladih bodisi odraslih ter grozljivih načinov znebljanja mačk, je vsako leglo preveč. Tudi rodovniško.
Mit#5: Prostoživeče in zunanje mačke ogrožajo prostoživeči plen.
Tu sta pravilna oba odgovora: da in ne. Prvo je treba preveriti procent (naravne) smrtnost plena, oz. kakšna je stopnja umrljivosti, če bi odštejemo lov mačke. Moramo biti pozorni šena to, v kakšnem stanju je plen: mladič, bolan, poškodovan, star (naravna selekcijo) ali je šlo za ne/srečno naključje. V kakšni situaciji se je ulov zgodil? Kakšna je ogroženost posamezne vrste plena na določenem področju? Torej če mačka pleni ogroženo vrsto, lahko prispeva za neravnovesje ekosistema. Če mačka pleni živalsko vrsto, ki bodisi ni ogrožena bodisi jo smatramo kot škodljivca (miš) ali nam je vseeno. H kateremu ravnovesju prispeva? Ponekod mačke klasificirajo kot invazivne tujerodne vrste. Te so bile pri ljudeh zaželene ravno zaradi svoje majhnosti in lova. Zagotovo so se geografsko razširile s pomočjo ljudi ali bolje rečeno, so one pomagale ljudem. Mačke so že od nekdaj zunaj živeče ali vsaj večina prosto gibajoče. Trend notranjih mačk naraste z mačjimi razstavami leta 1871, predrugoteno arhitekturo in infrastrukturo ter z izumom prvega mačjega peska leta 1940. Za nekatere ljudi je problem, ko nekatere mačke plena na pojedo celega ali ga sploh ne. Tak plen damo nazaj v naravo, da ga drugi organizmi izkoristijo. Če mačkam preprečimo lovljenje plena, jih odstranimo iz lokacije, pride do vakuum efekta. Prej ali slej se bodo vrnile ali bo njihovo mesto zavzel drug plenilec ali druga vrsta. Narava uravnava, mi smo tisti, ki motimo njen ritem. V naravi ni pravice, je samo kroženje energije.
Zakaj postati naročnik?
0
+
Avtorskih člankov
0
+
Zadovoljnih naročnikov
0
+
dogodkov letno
Prednosti naročnikov
- Dostop do minimalno 10 svežih avtorskih člankov mesečno
- E-revija člankov po mesecih, ki si jo lahko prenesete na vašo napravo
- Nove informacije in pomoč na področju oskrbe, vedenja, veterine, terapij, treningov
- Ugodnosti v spletni trgovini in storitvah naših strokovnjakov
- Ugodnosti pri udeležbi na spletnih tečajih, delavnicah in predavanjih
- Brezplačni e-priročniki za temeljno oskrbo vseh družnih živalskih vrst
Ōkami enomesečna naročnina
€6,90 / mesec
Neomejen dostop do vseh člankov v obdobju zakupljene naročnine
Popust na izobraževalne vsebine v obdobju zakupljene naročnine
Brezplačna poštnina pri nakupu nad 40€Naroči se
Ōkami letna naročnina
€69 / leto
2 meseca brezplačna naročnina
Neomejen dostop do vseh člankov
Akcijske popuste na izobraževalne vsebine in izdelke v trgovini
Bon za ugodnosti pri storitvah naših strokovnjakov
Brezplačna poštnina na enkratni nakupNaroči se