Čeprav kletke mogoče ne boste nikoli rabili, je navajenost nanjo lahko ključnega pomena pri zmanjševanju stresa v primeru nujnih veterinarskih posegov. Kletka je tudi najboljši način za varen transport psa. Kljub temu pa moramo paziti, da je ne izoriščamo za preprečevanje ali odpravljanje neželenih vedenj, saj na ta način lahko kmalu postane vir stresa. Kletka je in naj ostane orodje za nujne primere ali pomoč pri transportu.
Čeprav nisem pristaš uporabe kletke za omejevanje gibanja psov v njihovem vsakdanjem življenju, sem prepričana, da bi moral biti vsak pes seznanjen z in navajen na kratkotrajno zapiranje v kletko. Primerna kletka je najbolj varna izbira za prevoz psa v avtomobilu.
Brezpogojna je tudi uporaba kletke v primeru, da mora pes iz kakršnega koli razloga ostati v veterinarski oskrbi. Če bo bivanje v kletki psu znano in po vrhu še prijetno, mu bo to močno olajšalo težko situacijo pri veterinarju.
Navajanja na kletko se lotimo sistematično in v majhnih korakih. Kako hitro bomo napredovali, je odvisno od večih dejavnikov, med katerimi so zaupljivost psa, njegov karakter in dosedanje izkušnje, naša potrpežljivost, doslednost in razumevanje potreb našega psa. Napredek je seveda odvisen tudi od časa, ki ga posvetimo vadbi. Zato priporočam, da vadite vsaj trikrat (vendar ne več kot petkrat) na teden po nekaj minut dnevno.
Kadarkoli se lotimo navajanja psa na novo situacijo, predmet ali živo bitje, vedno začnemo na oddaljenosti, ki je psu udobna. Pustimo mu, da se sam približa in razišče novost. Ne poskušamo ga vabiti, mu prigovarjati ali ga celo siliti, da se približa. Bolj bomo potrpežljivi na začetku, več svobodne izbire mu bomo dali, bolj nam bo zaupal in bolj bo samozavesten. V primeru navajanja na kletko to pomeni, da jo postavimo tako, da se ji pes lahko izogne, če želi. Vsa vratca pustimo odprta in počakamo, da se opogumi in jo prevoha. V primeru, da je kletka kovinska, pogosto pomaga, če jo obložimo in vanjo položimo mehko blazino, da omilimo ropot kovinskega dna in vratc.
Psa ne poskušamo vabiti, mu prigovarjati ali ga celo siliti, da se približa. Bolj bomo potrpežljivi na začetku, več svobodne izbire mu bomo dali, bolj nam bo zaupal in bolj bo samozavesten.
Ko naš pes ne kaže več znakov strahu okoli kletke, lahko posujemo nekaj priboljškov okoli nje in vanjo. Ponovno pustimo, da se pes sam odloči, kdaj se bo približal in pobral dobrote s tal in iz kletke.
Pri naslednjem koraku posujemo priboljške samo v kletki ali v njej celo pustimo pasjo igračo ali večji priboljšek, ki ga pes dlje časa žveči. V primeru, da se pes v kletki počuti udobno, se mogoče v njej celo uleže ali igra, je čas za naslednji korak.
Medtem ko pes v kletki udobno leži, žveči večji priboljšek ali se igra z igračo, primemo vratca in jih začnemo premikati, vendar jih še ne zapremo popolnoma. Če ne vidimo nobene reakcije, lahko vratca za trenutek zapremo in spet odpremo. To ponovimo nekajkrat. Če smo bili uspešni, lahko naslednjič poskusimo vratca zapreti za nekaj sekund. Tudi, če je pes popolnoma sproščen, smo na tej stopnji še vedno pozorni, da vratca odpremo preden pes zaključi s svojimi dobrotami v kletki.
V primeru, da odreagira na zvok zapiranja vratc ali kaže znake stiske in strahu, ko so vratca zaprta, pomeni, da moramo samo odpiranje in zapiranje vratc se nekaj časa vaditi.
Šele takrat, ko pes udobno in sproščeno leži v kletki nekaj minut, medtem ko so vratca zaprta in mi sedimo zraven kletke, se lahko začnemo počasi odmikati. Odmikanja se lotimo postopno. Najprej vstanemo in se usedemo nazaj. Nato vstanemo, se umaknemo za en korak in pridemo nazaj. Nato poskusimo stopiti stran nekaj korakov in se takoj spet vrnemo. Kolikokrat moramo ponoviti vajo odmikanja za en ali nekaj korakov, je odvisno od počutja našega psa.
Če je sproščen, lahko z oddaljevanjem napredujemo hitreje. V nasprotnem primeru pa vadimo oddaljenost, kjer je pes sicer lahko pozoren, vendar še vedno sproščen. Šele, ko se ne zmeni več za naše oddaljevanje in vračanje, lahko razdaljo povečamo.
Zadnja stopnja navajanja na kletko je umik iz prostora oziroma iz vidnega polja psa. Na to stopnjo napredujemo šele, ko je pes v kletki popolnoma sproščen in se lahko brez težav sprehajamo po prostoru ter se ukvarjamo z drugimi stvarmi, brez da bi neprestano opazovali psa. Tudi za umik v drug prostor veljajo enaka pravila kot za vse stopnje do sedaj.
Začnemo s kratkim umikom za trenutek, nato za nekaj sekund, nato za nekaj minut. Pri podaljševanju časa naše odsotnosti iz prostora smo še vedno pozorni na to, da je psu v kletki udobno in ne kaže znakov zaskrbljenosti.
Navajanje na omejevanja gibanja z zapiranjem v kletko začnemo že pri mladičku, saj je verjetnost, da ga bomo morali peljati vsaj na kratko pot k veterinarju zelo velika. Tudi, če kletke še ne potrebujemo, je bolje, da se navajanja nanjo lotimo takrat, ko vemo, da se nam ne mudi, nismo pod pritiskom in nimamo določenega časovnega roka, v katerem se mora pes naučiti, da kletka predstavlja nekaj prijetnega.
Če imamo mladička, moramo pri nakupu kletke imeti v mislih njegovo končno velikost. Pes mora imeti v kletki dovolj prostora, da v njej stoji z dvignjeno glavo, da se lahko brez težav obrne in udobno uleže. Glede na tip kletke (kovinska, plastična ali platnena), jo opremimo s primerno in predvsem nedrsečo podlago, ki jo lahko še dodatno prekrijemo z deko, rjuho, brisačo in obložimo z blazinami.
Ko se naš mladiček ali odrasel pes v kletki počuti udobno in v njej brez težav počaka pol ure, smo svojo nalogo opravili uspešno. Kletko lahko prestavimo v avto in pod pogojem, da je pes vožnje v avtu navajen, se zdaj lahko varno vozite na sprehode ali druge zabavne destinacije.
Če boste kletko obdržali doma, priporočam, da jo odprto prestavite na miren prostor, kamor se vaš mladiček ali pes lahko umakne, če želi.
Ne izkoriščajte kletke za preprečevanje ali odpravljanje neželenih vedenj, saj kletka temu ni namenjena in na ta način lahko kmalu postane vir stresa. Kletka je in naj ostane orodje za nujne primere ali pomoč pri transportu.
