Ne glede na vaš pogled na uporabo nagobčnika, je navajanje nanj ena od življenjsko pomembnih veščin. V nekaterih situacijah je nošenje nagobčnika obvezno in v nekaterih primerih edina varna izbira.
Po drugi strani se nagobčnik pretirano izkorišča in uporablja kot bergla za upravljanje z neprijetnimi in neželenimi vedenji, ki jih izkazujejo psi v za njih težkih situacijah.
Sama se nagobčnika poslužujem samo v skrajnih primerih, pri čemer vedno stremim k temu, da ga čim prej umaknemo iz programa odpravljanja neželenega vedenja. Kljub temu pa sem mnenja, da bi moral biti nagobčnik del obvezne opreme čisto vsakega skrbnika psa. Razlog za to je popolnoma preprost – življenje je polno presenečenj. Tako prijetnih kot neprijetnih.
V primeru nesrečnega dogodka se lahko vaš pes poškoduje in potrebna bo nujna veterinarska pomoč. Vsak prestrašen in poškodovan pes, ne glede na starost, vzgojenost ali zgodovino, lahko v stresni situaciji ugrizne. Zato je edina odgovorna pot, da se v takem primeru psu nadene nagobčnik. Če bo pes nagobčnika navajen in ga bo povezoval z nečim dobrim, bo nujen poseg zanj mnogo manj stresen in predvsem varen za vse vpletene.
Ne glede na razlog za uporabo nagobčnika, pa mora biti le-ta psu prijeten, udoben in primerno lahek. Biti mora dovolj prostoren, da pes lahko sope, pije in je priboljške.
Psi se namreč v nasprotju z ljudmi ohlajajo predvsem s sopenjem in potenjem skozi blazinice na šapah. Če psu onemogočimo sopenje, lahko temperatura njegovega telesa nevarno naraste, kar lahko predvsem v vročih dneh vodi do toplotnega udara.
Če nagobčnika ne potrebujemo v bližnji prihodnosti, lahko navajanje nanj začnemo skozi igro. Mladičku v plastičen lonček, lij ali papirnat tulec nastavimo nekaj priboljškov in počakamo, da sam pomoli gobček vanj.
Na ta način se bo navadil na pritisk okoli in na gobček. Za igro uporabimo različne predmete z različno stopnjo težavnosti in jih po želji izmenjujemo. Ko mladiček odraste, bomo zanj kupili primerno velik, udoben in prostoren nagobčnik ter se lotili naslednjega koraka.
Če nagobčnik že imamo, ga psu predstavimo tako, da ga položimo na tla in mu pustimo, da ga prevoha. Nato okoli njega in vanj posujmo nekaj priboljškov in počakamo, da pes sam izbere, katere priboljške in kdaj bo pojedel.
Če se pes nagobčnika izogiba, ta korak ponavljamo toliko časa, dokler psu ni popolnoma udobno v njegovi bližini in da sproščeno, brez zadržanosti in hitrih gibov pobira priboljške, raztresene okoli in v njem.
Navajanje nadaljujemo tako, da se usedemo na tla, nagobčnik primemo v roke, vanj namestimo nekaj priboljškov ali ga namažemo z nečim dobrim (uporabimo lahko pašteto, arašidovo maslo brez umetnih sladil ali mehko hrano za pse) in počakamo, da se pes sam približa in prostovoljno položi gobček vanj.
Pes nam mora zaupati, da mu bomo pustili izbiro in čas, da se sam opogumi in potisne smrček v nagobčnik.
Ko pes prostovoljno in z veseljem potiska gobček v nagobčnik, zadržimo priboljšek za nekaj trenutkov, da pes obmiruje z gobčkom v njem. Čas nagrajevanja počasi podaljšujemo, kar pomeni, da mora pes vedno dlje obdržati gobček v nagobčniku.
Pri naslednjem koraku poskusimo napeljati pašček okoli glave, vendar brez zapenjanja. Če je pes še vedno sproščen, lahko poskusimo pašček zapeti. Naprej samo za trenutek, nato za nekaj sekund in tako naprej. Pazimo, da nagobčnik vedno odpnemo še preden se začne pes upirati, preden se poskuša znebiti nagobčnika z drgnjenjem ob tla ali ga odstraniti s taco. Če se nam to zgodi, ponovimo prejšnje korake in ne nadaljujemo, dokler se pes vaje ne opravlja z veseljem.
Ko pes z veseljem potisne gobček v nagobčnik, ko ga brez težav zapnemo okoli glave in se ga pes ne poskuša znebiti, stopnjujemo zahtevnost tako, da se začnemo po prostoru premikati. Najprej korak, nato nekaj njih in tako dalje. Ko smo uspešni v varnem okolju doma, lahko vajo preselimo na vrt in nato v okolje z več motnjami.
Pri vsaki spremembi lokacije se vrnemo nekaj korakov nazaj in začnemo s prostovoljnim potiskanjem gobčka v nagobčnik brez zapenjanja.
Nato čas ponovno podaljšujemo, nadaljujemo z zapenjanjem in na koncu vključimo še premikanje.
Če smo bili dovolj potrpežljivi pri začetnih korakih, bi moralo učenje pri vsaki novi lokaciji potekati hitreje, dokler ne dosežemo stopnje, ko lahko v novem okolju psu brez težav nataknemo in zapnemo nagobčnik brez priboljška.
Kako hitro bo ves proces navajanja na nagobčnik potekal, je odvisno od starosti psa, njegovega karakterja, samozavesti in preteklih izkušenj. Če je vaš pes že imel slabe izkušnje z nagobčnikom, je velika verjetnost, da boste morali biti predvsem pri prvih korakih izredno potrpežljivi in uporabiti veliko najbolj slastnih priboljškov, da ga boste prepričali, da je nagobčnik zanj varen. Če pa vaš pes še nima nobenih izkušenj z nagobčnikom, lahko pri procesu navajanja nanj napreduje zelo hitro.
Če boste imeli srečo, nagobčnika nikoli ne boste potrebovali. Vendar je bolje biti pripravljen, saj nikoli ne veste, kdaj boste potrebovali javni prevoz, kjer je nagobčnik obvezen, ali kdaj bo vaš pes potreboval poseg pri veterinarju, ki bo zahteval, da mu ga zaradi varnosti nadenejo.
