Odločitev, da v svoj dom sprejmemo psa, ki bo postal naš družinski član, mora biti dobro premišljena in načrtovana, saj nam bo konkretno spremenil življenje, in to za, upajmo, naslednjih 10 do 15 let. Najprej moramo premisliti, ali smo sploh pripravljeni na sprejem novega družinskega člana, ki bo sicer prinesel mnogo veselja in sreče, vendar tudi precej odrekanj in prilagajanj.
Smo pripravljeni na to, da bomo nekaj časa ponoči vstajali zato, da bomo nosili mladička ven, da bo lahko zunaj opravil potrebo, saj ne bo zdržal celo noč? Pa na to, da bomo zjutraj vstajali bolj zgodaj, da se bomo lahko s psom sprehodili, pa ni važno, ali bo zunaj deževalo, snežilo …? Da bomo po končanem delu ali pouku odhiteli domov, da peljemo psa na sprehod? Da bomo svoj dopust prilagodili tako, da bo lahko šel naš pes z nami oz. da mu bomo omogočili dobro varstvo? Da se bo naš dom spremenil, saj bo pes v njem pustil pečat? Na veterinarske stroške, ki lahko ob kakšni večji poškodbi ali bolezni tudi občutno narastejo?
Ne smemo pa pozabiti tudi na to, da bomo morali za svojega pasjega prijatelja skrbeti tudi takrat, ko bo star in bolan. Bomo v primeru dolgotrajne bolezni pripravljeni na pogoste obiske pri veterinarju, na redno dajanje zdravil (kar lahko vpliva na naš življenjski slog), na ponovno nočno vstajanje, ker tudi pasji starčki ne zmorejo več dolgo zadrževati blata in urina? Pri starejših psih se lahko pojavi tudi demenca in lahko se zgodi, da bodo potrebovali človeško pomoč in bližino skoraj ves dan. Ker jim lahko začnejo odpovedovati noge, zmorejo le še krajše sprehode, stopnice pa lahko postanejo zanje že kar prevelika ovira … Ja, s starostjo se pojavi marsikatera tegoba in mi smo tisti, ki mora poskrbeti, da bo psu čim lažje in da bo imel čim bolj kakovostno življenje. In ko je tako daleč, moramo, ob posvetu z veterinarjem, psu omogočiti tudi dostojno zadnje slovo.
Če smo na vse to pripravljeni, je naslednji korak, da premislimo, kakšnega psa si želimo. Obstaja namreč več kot 400 pasem, zelo različnih tako po podobi kot po karakterju – psi so zagotovo najbolj raznolika živalska vrsta na svetu. Pri tem se moramo zavedati, da so bili psi stoletja podvrženi vzreji v različne namene, zato tak način življenja v novem domu tudi »pričakujejo«.
Po standardih Mednarodne kinološke zveze (FCI) so psi razporejeni v deset skupin: …
1. Ovčarski in pastirski psi:
Ovčarji so bili vzrejeni za delo s človekom in z živino, pastirji pa so večji in močnejši psi, selekcionirani za varovanje ovac na paši, pripravljeni za delo v slabih vremenskih razmerah, odlikuje jih samostojnost, večja neodvisnost od človeka.
2. Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi:
Pinči in šnavcerji so danes predvsem družni psi, nekoč pa so bili neustrašni lovci na glodavce in dobri čuvaji.
Molosoidne pasme so bile vzrejane za čuvanje, zanje pa so značilni velika moč, izrazite mišice in večinoma izrazit temperament.
Švicarski planšarski psi so delovni psi, vzrejeni za vleko, reševanje in tudi pašo, odlikuje pa jih tudi močna navezanost na človeka.
3. Terierji:
To so nekdanji lovski psi, za lov na glodavce in manjšo divjad, dandanes pa so vse bolj zvesti družabniki, a so zelo samostojni in zato tudi precej samosvoji.
4. Jazbečarji:
Vzrejeni so bili za lov na jazbece in so še vedno pogosti pri lovcih, so pa tudi vedno bolj priljubljeni družabniki.
5. Špici in pratipski psi:
Njihov prvotni namen so bili vleka, lov, sledenje in čuvanje, danes pa so priljubljeni v krogih aktivnih ljudi. So inteligentni in samosvoji.
6. Goniči in krvosledci:
Ti tipični lovski psi so odlični v sledenju in so še vedno pogosti spremljevalci lovcev.
7. Ptičarji:
Vzrejeni so bili za lov na perjad in divjad in so še vedno priljubljeni pri lovcih, odlično pa se obnesejo tudi kot družabniki, vendar pri bolj aktivnih skrbnikih.
8. Prinašalci, šarivci in vodni psi:
To so lovski psi, odlični tudi kot delovni psi – reševalci, psi pomočniki in spremljevalci –, primerni pa so tudi kot družabniki.
9. Družni psi:
Družni psi so bili vzrejeni izključno za družbo ljudem, a vsekakor potrebujejo za to tudi vzgojo, ob tem pa potrebujejo še mentalno zaposlitev in primerno količino gibanja.
10. Hrti:
Ti psi so izredno hitri in spretni lovci, sicer odlični družabniki, a je treba ob tem upoštevati njihov lovski nagon.
Če si želite imeti pasemskega psa, se priporoča nakup pri odgovornem vzreditelju, ki skrbi za kakovostno zdravo linijo psov in ki vam bo dal nasvete tudi za to, kako se najbolje pripraviti na prihod mladička, da bo to zanj čim manj stresno.
Če se odločimo za posvojitev mešanca, moramo seveda upoštevati njegovo »mešanost«, torej katere pasme so v njegovem primeru križane in kateri tip psa v njem prevladuje. Veliko je sicer odvisno od karakterja posameznega psa, a zelo pomembna je tudi pasemska predispozicija.
Priporočljivo je tudi, da se z mladički večkrat srečate, da svojega mladička spoznate in da tudi on spozna vas. Vzreditelj vam bo svetoval tudi, kateri bi bil po karakterju najprimernejši za vaš življenjski slog. Upoštevajte ta njegov nasvet, četudi to morda ni tisti pes, ki ste si ga izbrali vi. Odgovorni vzreditelji pa ostanejo v stiku s skrbniki tudi potem, ko mladiček zapusti njihov dom, in so na voljo tudi v nadaljnjih letih, če se kdaj pojavi kak problem.
Če ste se odločili za posvojitev iz zavetišča, je zelo pomembno, da se z osebjem zavetišča pogovorite, kakšnega psa si želite – da boste skupaj našli takega, ki bo karakterno najbolj ustrezal vašemu življenjskemu slogu. V zavetiščih imajo večinoma mešance in ne rodovniških psov, a lahko tudi pri teh pogosto sklepamo, katere pasme so v njih »namešane«, in na podlagi tega predvidimo, kakšne potrebe imajo.
Psi iz zavetišč so pogosto odrasli, z že oblikovano osebnostjo, kar pa ni nujno slabo, velikokrat je to lahko celo prednost, saj že takoj vidimo njihov karakter in lahko dobri oskrbniki v zavetišču predvidijo, v kakšnem domu bi se najbolje počutili.
Nakup psa pri ljudeh, ki oglašujejo več pasem psov, najpogosteje kot »čistokrvne brez rodovnika«, v splošnih oglasnikih ali po družbenih omrežjih, pa nikakor ni varen, saj gre v večini takih primerov za mladiče, vzrejene v »pasjih tovarnah« v tujini. Pri tem je najbolj problematično pomanjkanje zdravstvene oskrbe teh živali in ogrožanje njihove dobrobiti.
Marsikdo se odloči za nakup nerodovniškega psa zato, ker meni, da rodovnik za njegov življenjski slog ni nekaj nujnega in da je rodovniška žival zanj predraga. A pes z rodovnikom je zagotovilo, če povemo poenostavljeno, da je točno tiste pasme, ki jo želimo, da so njegovi predniki pregledani na določene bolezni in da vzreditelj odgovorno skrbi za starše in tudi za mladiče.
Pri »vzrediteljih« »rodovniških psov brez rodovnika« pa ogled legla v večini primerov ni mogoč, tudi mame ne moremo videti, mladička pa nam predajo na kakšnem parkirišču, postajališču.
Pred nekaj leti je prišlo do pomembne spremembe Zakona o zaščiti živali, in sicer mora pristojna veterinarska organizacija ob prijavi psa, če je skoten po 1. 1. 2015, vnesti v centralni register psov tudi podatke o njegovem izvoru – to pomeni, da morate imeti za psa, skotenega v Sloveniji, tudi podatke o njegovi materi (številko mikročipa), za registracijo uvoženega psa pa so potrebni spremni veterinarski dokumenti. Spremembo so na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin sprejeli z namenom, da bi omejili preprodajo in tihotapljenje psov, pa tudi izkoriščanje psic s prepogostimi legli. Ob tem pa marsikdo ne ve tudi tega, da najdenega psa ne smemo kar obdržati, temveč moramo o taki najdbi vedno obvestiti pristojno zavetiščem, saj bomo imeli z uradno registracijo najdenčka sicer težave.
Pred prihodom psa moramo naš dom zanj pripraviti – čakati ga mora ležišče, posodi za hrano in vodo, igračke, ovratnica oziroma oprsnica in povodec ter hrana; pozanimamo se, kakšno hrano je jedel prej, da bo imel vsaj nekaj časa enako hrano tudi po prihodu k nam.
Umakniti moramo vse potencialno nevarne stvari (strupene rastline, neprimerno hrano, nevarne igrače …). Pozanimati se moramo, kje v naši bližini sta veterinar in tudi pasja šola, ki je pomembna z vidika pasje socializacije, skrbniki pa tu dobijo tudi veliko koristnih informacij.
Ne glede na to, kateremu načinu učenja dajemo večji pomen, je predvsem za mladičke, odraščajoče in nesigurne pse pomembno, da so izkušnje prijetne. Veliko težje in včasih celo nemogoče je škodo, nastalo zaradi neprijetne ali boleče izkušnje, popravljati kot jo je preprečiti.