Osli so (samo) sorodniki konjev
Marsikatero žival se po krivem uporablja za zmerljivke in osli so, poleg prašičev, v takšnih primerih verjetno najpogosteje na tapeti. Uporabljamo jih za prispodobe »trmast kot«, »neumen kot« ali pa samo »osel«. S tem jim seveda delamo krivico, lastnosti oslov, ki si jih ljudje po svoje interpretiramo, si lahko čisto preprosto razložimo, če pogledamo, od kod osli izvirajo. V tem zapisu bom povzela, od kod osli izvirajo in kakšne so njihove osnovne življenjske potrebe, predvsem pa bi rada poudarila, da osli niso »mali konji« ter da jih moramo tretirati njihovi vrsti primerno. Tako kar se tiče dela, nege in oskrbe kot tudi zdravstvenih težav.
Od kod izvirajo osli? …
Poznamo dve različni vrsti divjih oslov – azijska vrsta (Equus hemionus) in afriška vrsta (Equus africanus). Udomačeni osli, ki jih poznamo danes, izvirajo iz afriške vrste, in sicer sta se iz nje razvili nubijski divji osel (Equus africanus africanus) ter somalijski divji osel (Equus africanus somaliensis).
Udomačitev oslov se je začela za uporabo njihovega mleka ter mesa, in sicer v Severni Afriki, pred okoli 6000 leti. Pred okoli 2000 leti so bili osli tisti, ki so po Svileni poti pomagali pri prenašanju tovora. Pot je bila izredno dolga, 6400 km, trajala pa je več let. Osli so opravili posamezne odseke, noben osel ni zmogel celotne poti. V času potovanja so se osli po poti nenačrtovano parili in zaradi mešanja različnih živali je prišlo do razlikovanja med njimi. Tako danes poznamo 186 različnih vrst oslov.
Razlikujejo se po velikosti, barvi in dlaki – najpogostejša barva je siva, najredkejša pa popolnoma bela barva. Tudi po velikosti so lahko zelo velike razlike, in sicer poznamo vrsto ameriški »mammoth« osel (American mammuth jackstock), ki lahko zraste 155 cm ter več, na drugi strani pa so mini mediteranski/sicilijski osli, ki ne smejo zrasti več od 90 cm.
Okolje in prilagoditve
Osli so se po svetu zelo razširili, vedno pogosteje jih imajo ljudje za domače ljubljenčke, največ jih pa še vedno najdemo v Aziji, Afriki in deloma tudi Latinski Ameriki, kjer se jih še vedno uporablja kot delovne ter tovorne živali. Za delo so primerni zaradi svoje odpornosti, sposobnosti prenašanja tovora in skromnosti, kar se tiče oskrbe.
Osli namreč izvirajo iz sušnega, puščavskega okolja, kjer je na razpolago redka in revna krma, ki jo njihov organizem zelo dobro izkoristi. To je tudi razlog, da imajo osli, ki jih imajo ljudje za družne živali, težave s preveliko težo in kopiti. Osnovna hrana za osle je namreč kombinacija kvalitetne slame in sena z minimalno dostopno pašo. Samo paša in močna krma, ki jo osli pogosto dobivajo, vodi v zdravstvene težave.
Tako kot njihov metabolizem pa so se na vroče in včasih kruto okolje prilagodili tudi z drugimi mehanizmi. Verjetno najbolj opazna lastnost oslov so njihova velika ušesa, ki so dobro oskrbljena s krvnimi žilami in so posledično odličen dodatek za hlajenje telesa. Tudi njihova kopita so drugačne oblike, bolj pokončna, manjša, čvrstejša in bolj elastična od konjskih.
Zaradi prilagoditev na zahtevno okolje so sposobna zadrževanja večje količine vlage, kar pa v našem okolju in predvsem pri nezadostni/neprimerni oskrbi kopit vodi v zdravstvene težave (bolezen bele linije, kopitna gniloba ter absces so ene najpogostejših težav).
Njihova dlaka je bolj groba, resasta in večinoma daljša od konjske, proizvedejo tudi manj maščobnih snovi, ki dlako ter posledično celo žival ščitijo pred neprijetnimi vremenskimi vplivi – predvsem pred dežjem in snegom, ki ga v njihovem naravnem okolju ne bi srečali.
Osli so zato pogosto bolj občutljivi na dež in mokre razmere ter se hitreje zatečejo v zavetje, ki ga tudi nujno potrebujejo.
Kaj pa obnašanje?
Vsi vemo, da so konji živali, ki se od neprijetnih situacij poskušajo čim hitreje odmakniti. Če se le da, se bodo v nevarnih in stresnih situacijah poslužili taktike »refleks pobega«. Po spletu je pred časom krožil posnetek, ki odlično povzame razliko med osli in konji, kar se tiče obnašanja. Na posnetku vidimo skupino konjev, ki panično tekajo gor in dol po ogradi, v ozadju pa se sliši ropotajoč zvok. Ko se kamera premakne, se pokaže vir tega zvoka – osel se z usti igra z ropotajočo posodo, ne vedoč, da njegovi sorodniki to razumejo kot nevarnost in jih spravlja v paniko.
Osli so izredno radovedni, predvsem pa stresne situacije prenašajo veliko bolj stoično. V suhem in vročem podnebju, predvsem pa s krajšimi nogami ter slabšimi atletskimi predispozicijami kot sorodniki konji, so osli razvili drugačne taktike preživetja. Prva je stoičnost, zaradi katere jih ljudje pogosto imenujemo za lene in trmaste. Ob stresnih situacijah se bodo kasneje pognali v beg, večkrat stojijo in preučijo, če je vredno reakcije ali ne. Če torej osel noče skozi vrata, ker tega ne pozna/se boji, bo obstal na mestu in ga ne bomo premaknili, če ga ne prepričamo, da je varno ter da se mu premik splača. Tukaj ne gre za trmo, ampak za obrambni mehanizem.
Drug mehanizem obrambe, ki so ga razvili, je agresivnost. V okolju, kjer je hrane malo in kjer so možnosti preživetja večjega števila živali manjše, so osli živeli bolj samotarsko življenje. Samice so večinoma preživele čas z žrebetom oziroma v manjših skupinah, žrebci pa so, za boljše možnosti parjenja, agresivno branili svoj teritorij pred drugimi žrebci.
To se včasih pozna tudi pri domačih oslih, predvsem pri nekastriranih samcih, ki znajo agresivno braniti svoj teritorij pred vsemi potencialnimi sovražniki. Poznane so zgodbe, kjer so osli ubili perutnino, manjše pse, koze in druge.
Čas je, da pridevnike len, trmast in neumen zamenjamo z inteligenten, prijazen ter izredno družaben.
Če so pogoji boljši in je hrane ter vode dovolj za vse, pa osli odlično shajajo v čredi. Pravzaprav je družba zanje izredno pomembna, lahko rečemo, da kar ključna za njihovo dobrobit. Osli oblikujejo doživljenjska prijateljstva in vezi, ki jih stkejo, so izjemno močne. So zelo družabne živali in nobena druga žival ali človek tega odnosa ne more nadomestiti, zato tudi ni pošteno, da bi to poskušali ter jim moramo zagotoviti primernega oslovskega prijatelja.
In kljub temu da imajo svoje oslovske prijatelje, so osli vedno veseli človeške družbe ter pozornosti, ki jim jo namenimo. So krasni življenjski sopotniki, ki s svojimi vragolijami, z obnašanjem in inteligentnostjo osvojijo prav vsakega človeka.
