Ko ljudje govorimo, kako radi imamo živali, mislimo s tem najpogosteje samo na določene vrste. Radi imamo pse in mačke, ker so del našega vsakdanjega življenja, so naši ljubljenčki in prijatelji, s katerimi kvalitetno sobivamo. Ob tem pomisli kdo še na kakšno eksotično žival, mogoče na ptico, tu in tam je kdo, ki se razveseli, ko v naravi sreča kačo ali zvečer ježa. Kaj pa druge živali, vse tiste, ki so nam dnevno zelo blizu, a vendar tako zelo daleč? Govorim o rejnih živalih, o živalih, s katerimi ima velika večina ljudi še vedno dnevno stik, pa jih kljub temu zelo slabo poznajo in le redko razmišljajo o njih.
Kaj so rejne živali in zakaj jih tako poimenujemo? Rejne živali so domače živali, ki se jih goji namensko, za pridobivanja produktov. Sem spadajo govedo, prašiči, perutnina, ovce, koze, konji, ribe, čebele in še kakšna vrsta. Vse te živali sestavljajo ogromno skupino živali, ki se jih dnevno uporablja za pridobivanje mleka, mesa, jajc in množice izdelkov, ki jih človek dnevno uporablja.
Vemo, da so v naši družbi ves čas aktualne debate, kako bi se ljudje morali prehranjevati. Na eni strani so tisti, ki so prepričani, da obrok brez mesa sploh ni obrok in da kozarec mleka na dan zmanjša tveganje za nastanek osteoporoze (glede na študijo Hanieh Malmir in drugih, 2019, to ne drži), na drugi strani pa so ljudje, ki pozorno prebirajo deklaracije na živilih in se dosledno izogibajo proizvodom z živalskim poreklom.
Namen tega prispevka ni polemiziranje, kaj je prav in kaj narobe, saj menim, da se mora vsak človek sam odločiti, kaj bo sestavljalo njegov jedilnik. Kljub temu pa bi morali vsi, tako tisti, ki dnevno uživajo meso, mlečne izdelke in jajca, kot tisti, ki se temu izogibajo, vedeti, kaj živalskopredelovalna industrija pomeni … za živali, za okolje, za nas in navsezadnje za planet. Zakaj je pomembno, kaj pomeni za živali? Zato ker si, ne glede na končni rezultat vzreje, popolnoma vse živali zaslužijo kvalitetno živali vredno življenje, na koncu pa, ker se temu res ni mogoče izogniti, tudi humano smrt.
V Sloveniji je okoli 50 registriranih društev za zaščito živali, med njimi pa lahko na prste ene roke preštejemo tista, ki se trudijo tudi na področju rejnih živali, pa čeprav je teh živali neprimerno več kot psov in mačk, s katerimi se večina društev intenzivno ukvarja.
Če pogledamo statistične podatke (vir: Statistični urad Republike Slovenije), vidimo, da je bilo leta 2019 v slovenskih klavnicah zaklanih:
Na kmetijah pa je bilo v letu 2019 zaklanih še:
Perutnina predstavlja največji delež zaklanih živali za mesno industrijo. Poleg mesne industrije se perutnino uporablja še v proizvodnji jajc.
Podatka o številu zaklanih konj za leto 2019 ni bilo, prejšnja leta pa je njihovo število doseglo okoli 1000 živali na leto. Skupno je to več kot 40 milijonov živali na leto, in sicer je to statistika samo za Slovenijo, vendar manjkajo tudi tu še vsi kunci, ribe, divjad (tudi gojena), pa tudi vse tiste živali, ki so del mlečne in jajčne industrije.
Med ljudmi je pogosto prepričanje, da smo mi pač narejeni za prehrano z živalskimi beljakovinami, saj so bili ljudje v preteklosti (tudi) lovci. S tem je povezano prepričanje, da obstajajo rejne živali samo zato, da zadostijo človekovim potrebam po mesu, mleku, jajcih, usnju itn.
Ovce se uporablja za pridobivanje mesa, (predvsem mlade ovčke – jagnjeta) poleg tega pa še za pridobivanje volne.
Res je, da brez človeka rejnih živali takšnih, kot jih poznamo danes, vsekakor ne bi bilo, saj je človek tako kot pri marsičem drugem v naravi tudi tu posegel, in še vedno posega, v njihov razvoj, v to, da so se določene vrste živali razvile v bolj mesne, druge v bolj mlečne; da imajo določene vrste kokoši večji prirast in so torej za meso, druge pa so selekcionirane za proizvodnjo jajc.
Koliko je to sporno/moralno/etično, je ponovno stvar debate in prepričanja vsakega posameznika in to, kot že rečeno, ni bistvo tega zapisa. Bistvo tega zapisa pa je, da tu govorimo o velikanskem številu, o milijonih in milijardah živali različnih živalskih vrst, o katerih vemo v povprečju zelo malo, skoraj nič.
Poleg ovac spadajo v skupino male drobnice še koze, kjer se jih ponovno uporablja predvsem za meso in mleko. Tako ovce kot koze so čredne živali, ki nujno potrebujejo družbo sebi enakih živali in dovolj prostora za gibanje.
Živali iz te množice pa se prav tako kot mi zavedajo svojega okolja, zaznavajo bolečino, mraz, stres, so razigrane in zelo družabne. Ti milijoni in milijarde živali preživljajo svoje dneve na različnih kmetijah in farmah po svetu, dokler ne pride dan, ko njihova proizvodnost ne ustreza več standardom oziroma ko so že dovolj stare in je njihovo telo zgradilo že dovolj mišic, da se jih splača dati v zakol.
Te milijarde živali so nato na različne načine transportirane v klavnice, od tam pa nadaljujejo svojo pot v obliki surovine, ki se v enem izmed živalskopredelovalnih obratov predela v končni izdelek, ki se potem znajde v hladilnikih, na štedilnikih, na mizah in končno na krožnikih potrošnikov.
Kunce večinoma poznamo kot hišne ljubljenčke, marsikje pa se jih vzreja tudi za namene pridobivanja mesa.
Tudi za zaščito rejnih živali imamo različne zakone, ki zapovedujejo, kateri minimalni pogoji morajo biti izpolnjeni, da bodo imele tudi te živali kolikor se le da kvalitetno življenje, da med transportom ne bo prihajalo do mučenja in da bo zakol human. Zakoni in pravilniki so sicer dobro zastavljeni in imajo jasne cilje, tako kot je tudi na drugih področjih, vendar samo dobra zakonodaja tudi v tem primeru še ni dovolj, pa če izvaja nadzor še tako dobra inšpekcijska služba. Zrelost, etičnost in odgovornost družbe je tista, ki bo narekovala, kakšno bo to izvajanje zakonov.
In za zaščito rejnih živali smo odgovorni v prvi vrsti potrošniki – z vsakim nepremišljenim nakupom in obrokom posredno vplivamo tudi na življenje rejnih živali in konec koncev na življenje kmetov in rejcev, ki s temi živalmi živijo. Zato je čas, da se kot družba spomnimo, kaj vse je del narave, in da s tem postavimo v ospredje tudi te, v kot stisnjene rejne živali (na verigah) … da bodo poleg psov, mačk, konjev in občasno kakšnih simpatičnih mladičev divjih živali tudi one dobile svoj glas in primerno zastopanje njihovih pravic.
Za prašiče še vedno marsikdo misli, da so umazane živali, v resnici pa so izredno čisti in predvsem zelo inteligentni. Radi imajo družbo drugih prašičev, potrebujejo pa dovolj prostora in možnosti za izražanje naravnih vedenj, v nasprotnem primeru lahko prašiči v skupinah drug drugemu zadajajo poškodbe. V Sloveniji jim ljudje največ pozornosti naklanjajo v času kolin, saj je v Sloveniji zakol za lastno rabo na kmetiji dovoljen.
Za zaščito rejnih živali smo odgovorni v prvi vrsti potrošniki – z vsakim nepremišljenim nakupom in obrokom posredno vplivamo tudi na življenje rejnih živali in konec koncev na življenje kmetov in rejcev, ki s temi živalmi živijo. Zato je čas, da se kot družba spomnimo, kaj vse je del narave, in da s tem postavimo v ospredje, poleg psov, mačk … tudi rejne živali in zastopanje njihovih pravic.
