Ko razmišljamo o pripravi na spomladansko pašo, je pomembno, da ne razmišljamo samo o tem, kako poskrbeti za konje, temveč moramo enakovredno pozornost posvečati tudi skrbi za okolje. Namreč, življenje na pašniku je s pašnimi živalmi vzajemno prepleteno. Le harmonično ravnovesje zdrave prsti, rastlin in drugih živali, ki tvorijo ekosistem pašnika, lahko zagotavlja zdravo okolje, v katerem bodo prosperirali tudi naši konji. Zato je potrebno okolje, v katerem živimo oziroma živijo naši konji, dobro spoznati in s pomočjo plana gospodarjenja s površinami, primerne infrastrukture ter sistema paše poskrbeti za harmonično ravnovesje znotraj njega.
V plan paše je potrebno vključiti tako individualne lastnosti posameznega konja kot tudi dinamiko črede. Sproščeno vzdušje, ki ga ustvarja določen red med konji, prav tako igra ključno vlogo pri zdravju konj. Kako bomo določenega konja vključili v čredo in/ali na pašo, je potrebno dobro premisliti in se na to pripraviti.
Ena od najbolj pogostih napak, ki jih naredimo je, da konje spomladi prehitro spustimo na pašo. Rastline imajo svoj cikel rasti in razmnoževanja, ki ga je potrebno spoštovati. Najbolj idealna paša je takrat, ko se rastline že dovolj razvijejo, da začnejo tvoriti cvetove in ko se že oprašujejo. To je po navadi v sredini meseca maja, odvisno od geografske lokacije.
S tem ne bomo pripomogli le k ohranjanju zdravega travišča, temveč bo tudi paša dolgoročno bolj kvalitetna in konji bolj zdravi. To še posebej velja za konje, ki so nagnjeni k debelosti oziroma vnetju kopitne lamine – laminitisu. To je zelo pogosta bolezen domačih konj, ki se največkrat pojavi spomladi, med drugim zaradi »sladke« spomladanske paše.
Začetno uvajanje v pašo je potrebno časovno omejevati – začenši s 15 minutami in postopoma vsak dan dodajamo po približno 10 min.
Konje naj bi se začelo pasti šele, ko ni več velikih temperaturnih razlik med dnevom in nočjo ter ko se temperature dvignejo nad stalnih 8 stopinj Celzija. Dobro je, da pustimo travo dozoreti tudi zato, kar ima takrat nizko vsebnost sladkorjev in veliko vsebnost vlaknin, kar je za konje zelo pomembno.
Domači konji, ki čez zimo jedo le seno, so spomladi lahko zelo občutljivi na močno spomladansko travo, zato je nujno, da se jih na pašo privaja. Pašo je zato potrebno časovno omejevati – začenši s 15 minutami in postopoma vsak dan dodajamo po približno 10 min. Raje počasneje kot prehitro, saj tudi konji zaradi pomanjkanja sveže trave skozi zimo velikokrat niso sposobni samoregulacije. S tem se lahko izognemo kolikam in drugim prebavnim težavam.
Težava pri paši konj je tudi ta, da s kopiti in z veliko težo močno teptajo zemljo, kar uničuje ter onemogoča zdravo rast. V naravi bi konji dnevno prehodili velike razdalje in na ta način nenehno menjavali okolje, kjer se pasejo. S tem bi se izognili prepašenosti in uničevanju, hkrati pa bi poskrbeli za pestrost izbire rastlinske hrane. Večina pašnikov, na katerih pasemo črede konj, je na žalost za stalno kvalitetno pašo premajhna.
Da bi lahko konje pasli brez skrbi glede prepašenosti, bi potrebovali približno 10 ha na konja. Seveda lahko skozi premišljeno regulacijo in celostno skrb za okolje ter živali poskrbimo za dober približek temu, kar bi se v naravi reguliralo samo. Na splošno je za ohranjanje zdravih rastlin na pašniku dobro, da se velikost bilk vedno giblje med najmanj 5–10 cm.
Večina pašnikov, na katerih pasemo črede konj, je na žalost za stalno kvalitetno pašo premajhna.
Na pašniku se lahko naredi čredinke in se konje v njih rotira na približno 2 tedna, odvisno od velikosti čredink ter števila živali. Rastlinam je vedno potrebno dati dovolj časa, da si opomorejo in da si tla odpočijejo od nenehnega teptanja. Konji imajo izredno močne sprednje zobe – sekalce, s katerimi pasejo travo čisto do korenin in s tem rastline poškodujejo.
Če se zgodi, da se rast uniči in ostane samo suha ali pa preveč razmočena zemlja oziroma blato, si lahko pomagamo s polaganjem senene zastirke iz starih bal sena, ki prst zaščiti ter zaseje novo rast. Seveda je potrebno medtem časom živali s teh področij umakniti in počakati, da se rastišče dovolj obnovi. Nezdrav pašnik oziroma trava, ki je v stresu in »trpi«, nikoli ne bo zdrava hrana za našega konja.
Čez zimo konji v naravi vedno precej shujšajo in porabijo zaloge, ki so jih ustvarili v prejšnji pašni sezoni.
Zato jim bogata rast trave predvsem pomaga ponovno vzpostaviti primerno težo, ki jo bodo potrebovali v času parjenja in kotitve.
Nihanje v teži je pomemben naravni cikel vsakega organizma in nenehen dostop do bogate hrane v kombinaciji s pomanjkanjem gibanja, je vir mnogih težav domačih konj. Zato je najboljša priprava na spomladansko pašo prav primerna dieta in dovolj gibanja skozi zimo.
Konji naj bi na koncu zime vsaj malo pokazali rebra, s tem, da ohranijo mišice in vitalnost. Seveda nikoli ne smemo konj stradati, saj je nenehen vnos raznolikih vlaknin čez cel dan zanje nujen. Konje, ki so nagnjeni k debelosti oziroma laminitisu, je potrebno še posebej pazljivo spuščati na pašo ali pa zgodnjo (in jesensko) pašo v celoti preskočiti.
Konje, ki so nagnjeni k debelosti oziroma laminitisu, je potrebno še posebej pazljivo spuščati na pašo ali pa zgodnjo (in jesensko) pašo v celoti preskočiti. Največja zmota je, da takšne konje spustimo na popašen pašnik, kjer »ni nič« trave. Trava, ki je močno popašena in/ali poškodovana je polna sladkorjev, ki jih kopiči za obdobje rasti ter celo toksinov, ki jih kopiči za zaščito. Takšne rastline so nezdrava hrana za vse vrste konj, za laminitike pa so še posebej nevarne. Najbolj varno je, da pasemo zrele trave, pozne rasti, visoke vsaj 20–30 cm in po potrebi pašo reguliramo, tako da se konje s paše umika ter se jim delno še vedno dodaja seno.
Seveda veselje ob prihodu na pašnik in s tem povečanje gibanja ter zdravilna moč svežih rastlin predstavlja veliko korist za zdravje vsakega konja. Zato se splača uporabiti kreativno žilico in razmisliti, kako omogočiti konju čim bolj varno ter dolgotrajno možnost paše.
