Beli dihurji (Mustela putorius furo) so zelo inteligentni, radovedni in živahni hišni ljubljenčki, ki krajši del dneva porabijo za igo in hranjenje, preostali del (tudi do 20 ur) pa izkoristijo za spanje in počitek. So manjše velikosti (samičke 0,51–kg, samci 1–2 kg), vendar naj vas to ne zavede – spadajo med zveri in so zato kot hišni ljubljenčki veliko bolj zahtevni kot npr. psi ali mačke. Za kvalitetno življenje potrebujejo izkušenega lastnika in nikakor niso primerni za družine z majhnimi otroki.
Beli dihurji spadajo v družino kun (Mustelidae). Udomačeni so bili pred približno 2000–3000 leti, predvidoma iz navadnega (M. putorius) ali sibirskega dihurja (M. eversmanii). Sprva so jih uporabljali za lov na kunce in za nadzor glodavcev. Kasneje so jih gojili tudi zaradi krzna, uporabljali pa so jih tudi v biomedicinskih raziskavah. Danes jih ponekod sicer še vedno uporabljajo za lov, zaradi svoje prikupnosti, majhnosti in posebne narave pa so vse pogostejši tudi med hišnimi ljubljenčki.
Njihovo ime (Mustela putorius furo) izvira iz latinskih besed »putoe« in »furonem«, ki si ga lahko prevedemo kot »smrdljivi tat« – ime opisuje njihovo nagajivo obnašanje in značilen (neprijeten) mošusni vonj. Ta značilni vonj izhaja iz izločka žlez lojnic, ki se v velikem številu nahajajo v koži. Količina izločka se pri spolno aktivni živali še poveča v obdobju razmnoževanja. Takrat lahko poleg še bolj intenzivnega telesnega vonja opazimo tudi rumenkasto obarvano in mastno krzno. Pomembno vlogo pri telesnem vonju belih dihurjev ima tudi prehrana. Močnejši vonj opazimo pri živalih, ki so hranjenje z nekvalitetno hrano; smrdijo predvsem njihovi iztrebki, saj se hrana zaradi neprimerne sestave ne prebavi dobro.
Ljudem so dihurji najbolj poznani po izločku močnega vonja, ki ga proizvajajo žleze ob analni odprtini. Izločke teh žlez dihurji sicer redko »spustijo«, izrazit vonj pa lahko opazimo npr. med pretepanjem, v obdobju gonitve ali kadar se močno prestrašijo. Preventivno odstranjevanje teh žlez je v Sloveniji prepovedano.
Beli dihurji imajo dolgo vitko telo s kratkimi nogami, dolgim tankim repom, majhnimi očmi in kratkimi ušesi. Od nosu do konice repa merijo od 44 do 46 cm. Samci so večji od samic, običajno tehtajo 1–2 kg.
Samice so manjše, njihova telesna masa se običajno giblje med 0,5 in 1 kg. Telesna masa je pri kastriranih samcih lahko nižja, pri steriliziranih samicah pa višja. Dihurji običajno živijo 6 do 8 let.
Zaradi načrtne selekcije jih danes najdemo v številnih barvnih različicah. Najpogostejša je rjava barva z značilno masko okrog oči, pogoste so tudi t. i. albino živali z značilno belo dlako in rdečimi očmi. Dihurji so lahko sicer tudi sivkasti, v barvi cimeta, beli s temnimi očmi, skoraj črni … Njihovega kožuha načeloma ni potrebno negovati. Izjema je le obdobje menjave dlake (pomlad, jesen), ko je priporočljivo dnevno krtačenje z gumijasto krtačo. Kopanje naj bo samo po potrebi (2–3x letno).
Beli dihurji so lahko nastanjeni posamično ali v skupinah. Ker spadajo med zelo socialne živali, je za njihovo dobrobit vsekakor boljše, da jim zagotovimo družbo drugega dihurja. Pod nadzorom lahko sobivajo tudi s psi ali mačkami, nikakor pa jih ne smemo združevati s kunci, glodavci ali pticami – te živali jim namreč predstavljajo plen in sobivanje z dihurji se zanje lahko hitro (in tragično) konča.
Dihurjem je smiselno zagotoviti kletko večjih dimenzij (sploh, če bodo več časa preživeli v njej), pomembno pa je, da se lahko igrajo tudi izven kletke, seveda pod nadzorom lastnikov. Zaželeno je, da prostor pred izpustom dihurja ustrezno pripravimo in zaščitimo, saj dihurji zaradi svoje radovedne narave hitro najdejo tudi stvari, ki jih ne bi smeli. Dihurji uživajo v majhnih in temnih prostorih, kjer se lahko skrivajo in spijo. Radi se plazijo skoraj skozi vse, kar jim pride pred nos; hitro si bodo našli zabavo s kartonastimi škatlami, PVC cevmi, papirnatimi vrečkami ali celo našimi oblačili (hlače, dolgi rokavi).
Radi imajo grobo igro, pogosto igrivo grizejo, zato je izredno pomembno, da jih še kot mladiče naučimo, da tega ne počnejo. Zanimajo jih različne igrače, vendar moramo paziti, da vmes ni mehkih gumijastih ali penastih igrač, saj take pogosto zgrizejo in koščke pojedo, kar lahko privede do hujših zdravstvenih težav. Dihurji lahko brez težav bivajo tudi na prostem (zunaj, v primerni ogradi), vendar jih moramo v tem primeru seveda ustrezno zaščititi pred vremenskimi vplivi (vročina, dež, sneg, veter) ter onemogočiti dostop drugim živalim.
Beli dihurji so striktni mesojedi in potrebujejo temu primerno prehrano. Svetuje se dietna hrana, ki je bogata z visoko kakovostnimi živalskimi beljakovinami (30–40 %) in maščobami (18–30 %). Vsebnost ogljikovih hidratov in vlaknin mora biti nizka. Zaradi kratkih prebavil proces prebave poteka zelo hitro (3–4 ure). Hrana in voda morata biti ves čas na voljo. Med dietami je zagotovo najustreznejša t. i. dieta celega plena (Whole prey diet), npr. cela miška, podgana, prepelica …
Dihurje lahko sicer hranimo tudi z visoko kvalitetno hrano za mačje mladiče ali pa komercialno pripravljeno hrano za dihurje. Komercialna hrana za odrasle mačke in pse za dihurje ni primerna. Vodo lahko ponudimo v posodici ali preko napajalnika. Večina lastnikov raje izbere napajalnike, saj dihurji posodice z vodo med igro hitro prevrnejo.
