Afriški beloprsi ježi (Atelerix albiventris) so pogosti hišni ljubljenčki že od 80-ih let prejšnjega stoletja, ko so jih prvič udomačili z namenom, da se jih lahko uporablja kot laboratorijske živali. Se pa njihov status v ujetništvu danes precej spreminja; posedovanje afriških beloprsih ježev je v številnih državah po svetu že prepovedano, in sicer prav zaradi nezmožnosti lastnikov, da ježem zagotovijo primerne bivalne razmere, a tudi zaradi številnih nevarnih boleznih, ki se lahko z ježev prenesejo na človeka.
Afriškega beloprsega ježa v naravi najdemo v savanskih in stepskih področjih zahodne, osrednje in vzhodne Afrike. Vajeni so prehoditi velike razdalje, prav zato moramo tudi v ujetništvu poskrbeti za dovolj gibanja. V naravi se prehranjujejo s pajki, insekti, rastlinami in ptičjimi jajci. So samotarji, izjema je obdobje parjenja.
So najmanjši med vrstami ježev, povprečno dosežejo velikost 20 cm. Samci so večji kot samice, običajno tehtajo 400–600 g, samice pa 300–400 g. Imajo kratek rep, dolg 2–3 cm. V ujetništvu običajno živijo 3–6 let, rekordna zabeležena starost je bila 10 let. Spolno dozorijo pri 8 mesecih. Za to vrsto ježa je značilna siva barva, okrog gobčka so rjavi z belim obrazom. Bele so tudi noge in trebuh. Hrbet je prekrit s keratinastimi bodicami, ki so običajno rjavo-sive barve s svetlimi konicami, dolge 0,5-1,5 cm. Danes lahko afriške beloprse ježe najdemo v številnih barvnih različicah; pogosti so albino ježki (zaradi pomanjkanja pigmenta so bele barve), najdemo pa tudi sivkaste ter rdečerjavo obarvane živali.
Ježi so nočne živali; dan prespijo, aktivni postanejo šele zvečer. Prav zato lahko večere izkoristimo za druženje s svojim ljubljenčkom, takrat jim tudi ponudimo hrano. Imajo dobro razvid čut za vonj in sluh, vidijo slabo. Imajo 2 seta zobovja – mlečne in stalne. Stalni zobje običajno začnejo izraščati pri 7–9 tednih starosti.
Zaradi svoje samotarske narave ježi ne potrebujejo družbe lastnika ali drugih živali. Na lastnika se sicer lahko navadijo, vendar bodo še raje videli, da jih pustimo pri miru. Če jih vseeno želimo prijeti v naročje, moramo biti zelo nežni in potrpežljivi, saj se ježi ob najmanjšem znaku nevarnosti hitro zvijejo v klobčič. Ko so prestrašeni, začnejo »sikati«, sicer pa se redko oglašajo. Običajno se pogosteje oglašajo v času paritvene sezone oz. ob komunikaciji matere in mladičev. Prav zaradi svoje biologije in obnašanja ježi niso primerni hišni ljubljenčki za mlajše otroke! Sicer posebne nege ne potrebujejo, po potrebi jim le pristrižemo kremplje, saj si jih v ujetništvu običajno ne obrabijo tako, kot bi si jih v divjini.
V kletki imamo samo enega ježa, saj so samotarji. Včasih je veljalo, da je minimalna velikost kletke za enega ježa 60 x 90 cm, danes pa se svetuje kletko dimenzij vsaj 60 x 120 x 45 cm. Če si lahko omislite večjo kletko – toliko boljše! Tako ima jež več prostora za raziskovanje. Zaželeno je tudi, da ježa spustite po stanovanju, da se pretegne, seveda pod stalnim nadzorom in v primerno zaščitenem stanovanju.
Kletka naj bo rešetkasta, saj na ta način zagotovimo dovolj zračnosti. Pri rešetkah pazite, da je razmak med rešetkami največ 2,5 cm; ježi včasih namreč poskušajo pobegniti in pri večjem razmaku se lahko zgodi, da se s telesom ali glavo zataknejo med rešetke, kar se lahko tudi tragično konča. Na tleh se rešetk ne priporoča, saj so pregrobe in povzročajo težave s stopali. Primerna so plastična tla, nastilje pa naj bo vsaj 8 cm, da lahko kopljejo. Stelja je lahko iz narezanega papirja, časopisnega papirja, lesnih ostružkov, žagovine (pazimo, da se ne praši) …
Znotraj namestite skrivališče, kjer se bo jež počutil dobro in varnega. Poleg skrivališča lahko v kletko namestite različne tunele, rolice od toaletnega papirja, škatle, lestve … Ježi radi plezajo, zato jim lahko ponudimo vzpenjala in police na različnih (nižjih) nivojih. Te vedno zavarujmo, saj ježi slabo vidijo, zato moramo paziti, da ne bi s poličk padli in se poškodovali.
Nekateri ježki se bodo naučili uporabe stranišča, zato ga lahko namestimo v kletko, vendar to žal ne velja za vse. Običajno kakajo povsod, kjer pade; torej bodite pripravljeni na umazanijo!
V kletki seveda ne sme manjkati primerno kolo za tek. Ježi so zelo aktivni in bodo veliko časa preživeli na kolesu. Ježi lahko pretečejo do 16 km na dan in pri tem dosežejo hitrost do 20 km/h. Kolo naj bo narejeno trdno, s polnim dnom (brez rešetk), premera najmanj 30 cm, še raje pa 35 cm.
Kletko namestimo v tih, miren in blago zatemnjen prostor. Za ježe je idealna temperatura 21–29 °C, zato je kletko pogosto treba dodatno ogrevati; tu si lahko pomagamo z grelno blazino ali keramičnim grelcem, ki se sicer uporablja pri plazilcih, lahko pa uporabimo tudi termostat, ki temperaturo samodejno prilagaja. Zaradi prenizkih temperatur namreč jež prične z nepravo hibernacijo! Smiselno je, da v kletko namestimo termometer in merilec vlažnosti, ta naj bo nižja od 40 %. Temperaturam nad 30 °C se izogibajmo, saj lahko pride do vročinskega udara. Prav tako kletko redno čistimo. Sproti odstranjujte iztrebke, urin in ostanke hrane. Sicer kletko očistite z milom in vodo vsaj 1 x na teden. Ježi so zelo občutljivi in lahko dobijo vzdraženo kožo, dermatitis, zaradi urina in iztrebkov, zato je zanje najboljše, da za njimi takoj počistite.
V naravi se ježi prehranjujejo predvsem z insekti, pojedli pa bodo tudi majhne vrste sesalcev (ali mladiče) ter ptičja jajca. Za ježe, ki jih imamo doma, obstajajo številni peleti ali briketi, namenjeni izključno ježem. Ježe hranimo zvečer, ko se zbudijo in so najbolj aktivni, dovolj bosta že 1–2 jedilni žlici hrane. Pri nakupu briketirane oz. peletirane hrane dobro preučite sestavine in se prepričajte, da je hrana res kvalitetna. Prednost pri tako pripravljeni hrani je, da v enem peletu oz. briketu jež dobi vse, kar potrebuje za zdravo prehrano, vključno z vitamini in minerali, zato teh ni treba dodajati. Če se odločite, da boste ježa hranili z briketirano hrano za mačke, je tudi ta opcija sprejemljiva, pri čemer vedno preverite, da so briketi brez žitaric (t. i. »grain free«) in da je sestava kvalitetna. Raje izberite hrano za odrasle mačke, saj je hrana za mačje mladiče za večino ježev preveč kalorična, kar vodi v razvoj debelosti. Hrani za mačke je smiselno dodajati vitaminsko-mineralne dodatke.
Poleg komercialno pripravljene hrane ježu dnevno ponudimo še narezano sadje in zelenjavo, vendar največ 1 čajno žličko na dan. Svežo hrano ponudimo v ločeni posodici in jo dnevno menjujemo. Ponudimo jim lahko različno sadje, kot so banane, jabolka, hruške, jagode, od zelenjave pa bodo z veseljem pojedli grah, brokoli in listnato zelenjavo. Kot priboljšek jim lahko ponudimo tudi kuhana jajca in pusto meso (npr. nezačinjenega kuhanega piščanca), vendar v manjših količinah. Surovih jajc jim ne dajemo, saj se lahko okužijo s salmonelo. Ježu lahko za priboljšek ponudimo tudi insekte, kot so črički in mokarji. Te ponudite največ 2–3 x na teden, saj so zelo mastni. Žive žuželke na jedilniku so poleg dobrega prigrizka tudi mentalna stimulacija za ježa, saj se mora potruditi, da jih ujame, kot bi to sicer počel v divjini. Če kupite mrtve žuželke, jih lahko skrijete po kletki, da jih mora ježek poiskati. Žuželke vedno kupimo v za to specializirani trgovini in jih nikoli ne lovimo na vrtu! Prostoživeče žuželke so namreč pogosto polne notranjih parazitov, vsebujejo pa tudi škodljive pesticide in so zato neprimeren posladek za udomačenega ježa!
Mleko za ježe ni primerno, ker ga ne prebavljajo in lahko povzroči hude prebavne težave!
