Vsak delovni konj je športnik, ne glede na disciplino ali nivo dela. Nošenje jahača ni lahka naloga, saj mora konj pri tem zaradi dodatne obremenitve svoje telo drugače uravnotežiti, pri tem potrebuje veliko moči, koordinacije in vzdržljivosti. Tej nalogi dodamo še zahtevne elemente dresure, preskakovanje zaprek ali dolge terenske ježe in hitro lahko vidimo, da morajo biti tudi rekreativni konji pravzaprav pravi atleti. Redna obravnava konja s strani manualnega terapevta tako ni nič neobičajnega, saj vsak atlet potrebuje podporo za gibalni sistem.
Izzivi pri ohranjanju zdravja konj
Ohranjanje zdravja je pri jahalnih konjih izjemno težka naloga. Temu botrujeta predvsem dva faktorja. Vsak, ki se je kdaj preizkusil v novem športu ve, da je za napredek potrebno veliko truda, da so bolečine v mišicah pogost pojav po resnem treningu in da je izogibanje poškodbam težka naloga. Napredek v športu se skriva na tanki liniji med cono udobja in poškodbo, saj je potrebno mišice obremeniti dovolj, da povzročimo spremembo, vendar ne toliko, da povzročimo resno poškodbo. Tako je komunikacija med trenerjem in varovancem bistvena, saj lahko trener na podlagi informacij, ki jih dobi od varovanca, naredi optimalen plan treninga. Kljub dobri komunikaciji tudi med človeškimi atleti pogosto prihaja do poškodb. Pri konjih je situacija enaka, otežuje jo dejstvo, da nam konji ne morejo povedati, kje je njihova meja.
Pomanjkanje verbalne komunikacije med jahačem in konjem je prvi faktor, ki otežuje ohranjanje konjevega zdravja. Drugi, mnogo pomembnejši faktor, se skriva v konjevi stoični naravi. V preteklosti so se konji za preživetje zanašali na svojo sposobnost skrivanja bolečine. Ker plenilci raje izberejo poškodovano ali šibko tarčo, so se konji naučili manjše poškodbe dobro skrivati. To modernim konjem seveda povzroča številne preglavice, saj jahači pogosto ne opazijo, da konja nekaj boli. Zaradi teh dveh faktorjev morajo biti jahači izjemno pozorni na konjevo telesno govorico, obrazno mimiko in najmanjše poslabšanje atletskih sposobnosti.
Konji so poleg tega tudi mojstri kompenzacije. Kadar se pojavi napetost ali bolečina v enem delu telesa, znajo svoje gibanje prilagoditi tako, da razbremenijo problematično področje in bolj obremenijo druge dele telesa. To znajo narediti tako učinkovito, da manj izkušenj jahač spremembe sploh ne opazi.
Problem pri kompenzaciji je, da je koristna le na zelo kratek rok. Kadar kompenzacijski vzorci trajajo dlje časa, neenakomerno obremenjevanje različnih delov telesa vodi v napetost, ki sčasoma povzroči poškodbe.
Zaradi tega je pomembno, da nastanek kompenzacijskih vzorcev preprečujemo, kolikor je mogoče. Pri tem pomembno vlogo igra manualna terapija.
Razvoj vertikalnega ravnotežja
Manualni terapevt je izurjen v prepoznavanju vzorcev kompenzacije in napetosti v konjevem telesu. Z opazovanjem konjevega gibanja in tipanjem njegovega telesa zna razbrati, katere mišice delajo preveč, katere premalo, na katerih področjih prihaja do disfunkcije vezivnega tkiva in kateri sklepi imajo posledično zmanjšan obseg gibanja. S pomočjo različnih tehnik lahko manualni terapevt ponovno vzpostavi ravnovesje v konjevem telesu in njegovim mišicam omogoči, da delujejo v harmoniji ena z drugo. Mišice in vezivno tkivo se izjemno dobro odzivajo na pritisk, ki ga preko manualnih tehnik aplicira terapevt. Preobremenjene mišice, ki so zaradi disfunkcije zakrčene, se s pomočjo terapije sprostijo in funkcionalno podaljšajo.
Tudi vezivno tkivo, fascija, se izjemno dobro odziva na manualne tehnike. Terapija, usmerjena v vezivno tkivo, lahko odpravi zlepljenost, ki se rada pojavlja v fasciji in omejuje obseg gibanja sklepov in mišic. Poleg delovanja na mehka tkiva, manualna terapija deluje tudi na živčni sistem, kar je izjemno pomembno. Posebne tehnike izboljšujejo propriocepcijo in ponovno vzpostavljajo dobro komunikacijo med gibalnim in živčnim sistemom.
Dober terapevt v vzorcih gibanja prepozna vzrok za težave in ga preko terapije odpravi.
Po terapiji je konjev obseg gibanja boljši, njegove mišice lahko ponovno delujejo optimalno. Kako pogosto in v kakšnih intervalih se priporoča manualna terapija, je odvisno od posameznega primera. Manjše težave pri zdravih konjih se lahko odpravijo z enkratnim obiskom, zdravje gibalnega aparata se lahko vzdržuje z nekaj terapijami letno. Dlje časa trajajoče kronične težave potrebujejo več obravnav v rednih intervalih.
Intervali so sprva krajši, na primer enkrat na dva tedna, nato se s konjevim napredkom postopoma podaljšujejo. Glavni faktor, ki odloča o tem, kako pogosto bo konj potreboval obisk manualnega terapevta, je sodelovanje jahača oziroma lastnika. Kako dobro se jahač drži navodil terapevta in kako zdrav življenjski slog ima konj, igra bistveno vlogo pri napredku. Če na primer težave povzroča nepravilno delo, ki se po terapiji ne odpravi, se bo zakrčenost kmalu vrnila.
Katera oblika manualne terapije je najboljša?
Sem sodijo modalitete, kot so miofascialna masaža, masaža prožilnih točk, osteopatija, kiropraktika, akupresura, shiatsu masaža in še bi lahko naštevali. Oblik manualne terapije je mnogo. Bistvene vloge pri učinkovitosti ne igra sama modaliteta, temveč terapevt. Kljub temu da so si modalitete med seboj zelo različne, vse služijo enakemu cilju: izboljšati konjevo počutje, odpraviti težave z gibalnim aparatom in mu povrniti zdrav obseg gibanja.
Nekateri terapevti se pri delu bolj osredotočajo na fascijo, drugi na gibljivost sklepov, tretji na pretok energije preko meridianov. Z vplivanjem na en del telesa, bomo vedno vplivali tudi na druge, zato so si vse modalitete do neke mere podobne. Določenemu sklepu na primer lahko povečamo gibljivost preko sproščanja okoliških mišic, vplivanja na živčni sistem, uravnoteženju pretoka energije in tako naprej. Več poti vodi v Rim. Kako uspešna bo posamezna modaliteta, je močno odvisna tudi od tega, kaj določen konj v določenem trenutku potrebuje.
Manualna terapija je zelo splošen izraz, ki se uporablja za vse tehnike, pri katerih terapevt uporablja svoje roke, da odpravlja težave.
Dober terapevt ima na zalogi več kot eno modaliteto, saj je delo vedno potrebno prilagajati potrebam konja. Ker nihče ne more biti strokovnjak na vseh področjih, je zelo uspešno tudi sodelovanje med različnimi terapevti. Pri odločanju o tem, katero modaliteto izbrati za našega konja, je bolj pomembno, da izberemo dobrega terapevta. Dober terapevt se zaveda, da je njegovo delo le en košček sestavljanke, zato zna priporočiti tudi obisk drugega strokovnjaka, če se mu le-to zdi potrebno. Znal nam bo na primer priporočiti, da pokličemo sedlarja ali naslovimo ravnovesje konjevih kopit z izurjenim kovačem oziroma obrezovalcem kopit.
Po terapiji nam bo dal natančna navodila, kako naj poteka delo s konjem v naslednjih dneh in nam pustil domačo nalogo v obliki lažjih krepilnih in razteznih vaj, ki so primerne za našega konja. Dober terapevt je vedno pripravljen odgovoriti na naša vprašanja in nam razložiti, kaj točno se dogaja med terapijo in kako bo to vplivalo na konjevo telo. Glavni sodnik o kvaliteti dela bo vedno konj in njegovo počutje med in po terapiji.