Osnove pasje komunikacije

Avtor članka: Petra Mohar

Psi so čudovita bitja, ki nam lahko močno polepšajo in obogatijo življenje. Za pristen odnos z njimi pa je potreben trud obeh, psa in lastnika. Ne glede na to, kakšen odnos želimo imeti z našim psom, je dejstvo, da pripadamo dvema različnima vrstama, z različnimi potrebami, navadami in načinom sporazumevanja. Zaradi te razlike pogosto prihaja do nesporazumov, ki jih tako radi označujemo za vedenjske probleme.

Verjetno nihče ne dvomi, da se psi trudijo ugoditi nam in izpolniti naša včasih zelo visoka pričakovanja. Skušajo se nam prilagajati, nas opazujejo, preučujejo in svoje odzive in dejanja usklajujejo z našimi željami.

Enako pa pričakujejo seveda tudi od nas. Problem nastane, ko druga stran odpove. Čeprav bi nam radi ugodili, imajo tudi psi svoje meje, svoje občutke, želje in potrebe in jih tudi jasno izražajo – s telesno govorico, mimiko in včasih tudi zvokom.

Psi bi nam radi ugodili, vendar imajo tudi svoje meje, občutke, želje in potrebe in jih tudi jasno izražajo – s telesno govorico, mimiko in včasih tudi zvokom

Pogovor se običajno začne s tako imenovanimi miritvenimi signali, kot so rahlo obračanje glave vstran, odvračanje pogleda, zehanje, kazanje beline oči, oblizovanje, odmikanje in obračanje telesa vstran. Psi uporabljajo to za sprostitev situacije, da bi pomirili sebe ali sogovornika. Ti signali se pogosto prepletajo z znaki stresa, nad katerimi pes nima popolnoma nobenega nadzora, jih pa lahko razberemo in uporabimo za oceno situacije tako ljudje kot tudi drugi psi.

Stres povzroči v telesu točno določeno zaporedje dogodkov. Fiziološki procesi, ki potekajo v telesu v stresni situaciji, se odražajo tudi navzven. Ko se pes znajde v stresni situaciji, se mu poviša srčni utrip in pospeši dihanje, kar prepoznamo kot sopenje. Oči se široko odprejo, zenice se razširijo. Napetost telesa, mišic in kože povzroči, da se mu dlake postavijo pokonci. Če je vznemirjenje veliko, se lahko zgodi, da pes, ki je sicer velik gurman, ne vzame niti priboljška. Telo s tem poskrbi, da ne prihaja do dodatnih obremenitev organizma s prebavo, za primer, da bi bilo treba bežati ali se boriti.

Če rahla opozorila ne zaležejo, postanejo znaki močnejši, spremljajo jih tudi drugi opozorilni znaki, kot so položaj ušes, repa in drža telesa. Če spregledamo tudi to, pogosto sledi oglašanje v obliki cviljenja, lajanja ali godrnjanja. Nekateri psi začnejo namesto tega uganjati norčije in je vse skupaj videti, kot da se želijo igrati. V resnici samo poskušajo preusmeriti pozornost od neudobne situacije.

Vse naštete znake moramo seveda upoštevati v kontekstu. Jasno je, da se pes oblizne, če je ravnokar dobil priboljšek. Prav tako je razumljivo, da sope in popije večje količine vode, če so zunanje temperature visoke. Za pravilno interpretacijo dogodka je zato poleg vedenja vedno treba opazovati tudi situacijo.

Priporočamo tudi: Kaj je nagrada in kaj kazen

V situacijah, ko je pes že uporabil vse njemu znane načine za to, da sporoči, da mu je situacija neprijetna, sledi renčanje. To ljudi običajno prestraši, in mnogi se povsem neupravičeno zatečejo k ekstremnim ukrepom.

Če smo tako dolgo ignorirali vse znake, psa iz dneva v dan postavljali v enako neprijetno situacijo in mu povzročali stisko, pa je nekaj najbolj nepoštenega, da ga za njegov poskus glasnejšega opozorila kaznujemo.

Kaznovanje lahko povzroči naslednje reakcije:

pes bo naslednjič ta korak preskočil in se zatekel k skrajnemu ukrepu – ugrizu,
pes bo naslednjič poskusil z bolj glasnim, resnejšim renčanjem, ki mu na koncu sledi ugriz,
pes se bo naučil, da je nasilje sprejemljivo orodje za dosego cilja,
pes se bo potegnil vase, trpel v tišini in se vdal v usodo. Včasih to vodi v apatijo.

V vsakem primeru kaznovanje vodi v nezaupanje in poslabšanje odnosa med skrbnikom in psom.

Včasih ljudje spregledajo oziroma ignorirajo tudi renčanje in psa še naprej postavljajo v neprijetne situacije. Pes tako dobi občutek, da je edina rešitev, edini možni izhod ugriz. Ugriz je torej glasno opozorilo in ne napad. Tak pes ni agresiven, saj nima namena škodovati, prizadeti, raniti ali uničiti nasprotnika.

Namen tega ugriza je opozorilo, ki je bilo do zdaj preslišano, da ga nekaj boli, straši oziroma ga spravlja v stisko. Namesto da ga kaznujemo, raje premislimo, kaj je našega psa pripravilo do take skrajne reakcije.

Premislimo, kaj našega psa spravlja v tako stisko, da se zateče k skrajni reakciji kot je ugriz.

Če upoštevamo neprestano nespoštljivo obnašanje ljudi do psov, so pasji ugrizi precej redki, saj so psi z nami nadvse potrpežljivi in se k tako skrajnemu ukrepu zatečejo res samo v hudi sili.

Ko pa se enkrat naučijo, da je edini ukrep, ki pomaga, ki je slišan in upoštevan, ugriz, se bodo k njemu vedno hitreje zatekali. Da bi torej preprečili tako imenovane vedenjske težave, je dostikrat dovolj le nekaj opazovanja, razumevanja in seveda spoštovanja.

Da ne pride do nepotrebnih sporov, opazujmo svojega psa, poskusimo odkriti prve znake, s katerimi nam naš spremljevalec sporoča, da je situacija zanj neprijetna.

V bodoče se poskušajmo takim situacijam izogibati. Pa naj bo to sklanjanje čezenj, puljenje igrač psu iz gobca, prestavljanje njegove postelje, srečevanje ljudi in drugih psov, kričanje … Če mu bomo pokazali, da ga razumemo in spoštujemo njegove želje, nam bo marsikdaj oprostil tudi kakšno napako, in naš odnos bo naravnost vzcvetel.