Po poglobljenem razmisleku o zgodovinski povezanosti človeka in konja lahko konja označimo kot velikega učitelja človeštva, saj ljudje brez konj zagotovo ne bi bili takšni, kot smo. Konji človeka navdihujejo že od pradavnine in vnašajo v našo podzavest tudi močno simboliko. O tem pričajo poslikave v jamah Lascaux v južni Franciji (pribl. 16.000 let pr. n. št.), egipčanski papirusi (pribl.1500 let pr. n. št.), grški reliefi in kipi (pribl. 1000 let pr. n. št.) ter mnoge druge umetnostne uprizoritve te mogočne živali skozi zgodovino.
Konj je bil za človeka od nekdaj simbol moči, poguma, bogastva, lepote in plemenitosti. Bil pa je tudi simbol vojne in osvajanja novih ozemlji, pa čeprav je njegova narava zelo nežna in nebojevita.
Vsa ta simbolika je nastala zato, ker je bil človek s konjem od nekdaj povezan na več nivojih – bil je njegov tesni zaveznik v boju in pomočnik pri velikih osvajanjih in se je v svoji izjemni predanosti človeku, svojemu »gospodarju«, z njim velikokrat brez obotavljanja podal celo v smrt.
Konjeva prisotnost vzbudi v človeku skoraj brez izjeme močna čustva oziroma občutke, metaforično pa pomeni sla, ki prehaja med svetovi – med vidnim (materialnim, delujočom, povezanim z razumom) in nevidnim (nematerialnim, instinktivnim, povezanim z občutji). Različna plemena ljudstva v zgodovini so bila različno povezana s konji in iz tega se da razbrati, kako so razmišljala in živela.
V sodobnem času pa se konj vedno bolj uveljavlja kot partner v terapiji, saj nam ponujata konjsko gibanje in njihovo zrcaljenje človekovega notranjega dogajanja izredno koristno orodje za zdravljenje. Potrpežljivo nam dajejo priložnost, da se od njih učimo in z delovanjem raziskujemo možnosti pristnega povezovanja z drugimi. Pripravljeni so nam dovoliti, da se povzpnemo na njihov hrbet, in z nami podeliti svojo telesno moč, pri tem pa nam prepuščajo izbiro, kako bomo to storili – s silo ali plemenito, pa naj bo to vzeto simbolično ali dobesedno.
Prvi konji naj bi bili udomačeni okrog 3500 let pred našim štetjem in od takrat naprej so ljudem pomagali graditi civilizacije. V težkih razmerah obvladovanja fizičnega sveta so nam posodili svojo silno moč, v zameno pa velikokrat niso dobili nič drugega kot trpljenje in smrt.
Ni pa malo tudi takih zgodb, ki pričajo o plemeniti povezanosti konja in človeka – o navezanosti in vzajemni skrbi drugega za drugega, o zvezah, v katerih je bil konj spoštovan, ne samo kot delovna sila, temveč tudi kot prijatelj. Ena najbolj znanih zgodb o takšnem zavezništvu je zgodba o Aleksandru Velikem in njegovem konju Bukefalu. Iz te večplastne legende lahko razberemo med drugim tudi konja kot simbol človekove rasti, tako telesne kot osebnostne.
Zgodba govori torej o Aleksandru Velikem, o tem, kako je še kot deček brez muke ukrotil velikega podivjanega črnega konja, potem pa začel z njim kot makedonski kralj in vojskovodja osvajati Azijo. Ime Bukefal, latinsko Bucephalus, vsebuje v sebi besedo falus, s pomenom penis, ki je tudi simbol moške spolne sle.
Ta veliki črni konj simbolizira Aleksandrovo preobrazbo iz dečka v moža in močno kreativno (spolno) energijo, s katero se je treba povezati in sodelovati, iz tega pa se lahko rodi novo življenje.
Bukefal je bil Aleksandrov največji zaveznik na osvajanjih, vse do bitke na reki Hidasp, v kateri je poginil v boju. V njegov spomin in slavo je Aleksander Veliki po njem poimenoval nekdanje mesto Aleksandrija Bukefala v današnjem Pakistanu.
Drugi zelo cenjen konj je bil Incitatus rimskega cesarja Kaligule. Njegovo ime pomeni »v polnem galopu«, konj pa je Kaliguli pomenil tako veliko, da naj bi ga bil imel celo za svojega glavnega svetovalca in naj bi ga bil tudi tako častil. Simbolni pomen je dobil tudi Napoleonov konj Marengo, mali beli arabski konj, ki je s svojo vzdržljivostjo in plemenitostjo postal simbol Napoleonove moči in osvajanja ozemelj.
Konji so od nekdaj vplival na človekovo osebnostno rast in navdih. Človeška družba se je od takrat, ko so naši davni predniki poslikavali jame in gradili piramide, vsaj na zunaj zelo spremenila, naveza s konjem pa ostaja nespremenjena.
Težko je vedeti, kaj točno je konja privedlo do tega, da se je človeku pustil udomačiti, lahko pa sklepamo, da omogočajo tako tesno navezo med njima ravno komplementarno dopolnjujoče se lastnosti tako različnih bitij.
Poenostavljeno povedano, konji imajo nekaj, kar ljudi očara, in obratno, ljudje imamo nekaj, kar privlači konje. Konji premorejo izredno senzibilnost, ki jim omogoča, da precizno zaznavajo svet okoli sebe in se subtilno povezujejo, hkrati pa so veliki, močni in hitri.
Vse to jim je pomagalo pri preživetju v težkih razmerah. V čredi so razvili visoko strukturiran hierarhični red. Sodobne raziskave kažejo, da imajo konji socialne vloge zastavljene zelo podobno kot ljudje.
Še celo njihova obrazna mimika je izredno podobna naši in ta podobnost je precej večja kot, na primer, med človekom in psom. S konjevo pomočjo lahko človek pridobi veličino, moč in hitrost, in to popolnoma brez sile, če le razvija določene vrline, ki konja prepričajo k sodelovanju.
Človekova največja moč pa je tista, ki se izraža skozi um in inteligenco, s čimer človeštvo že tisočletja gradi in obvladuje svet okoli sebe in tako dominira večini bitij tega sveta. V kombinaciji s čistostjo bitja kot je konj, pa lahko skozi odprtost za drugega razvijamo tudi duševno moč, kot jo na primer izkazujejo vodje v skupnosti ali čredi. Slednja nato uravnoteži tudi človekovo potrebo po dominiranju in obvladovanju (s silo) ter odpre možnost povezovanja skozi razvoj vrlin in veščin. Skoraj vsakdo, ki je imel priložnost, poglobiti se v odnos s konjem, pozna ta neverjetno magičen občutek, ki ga ustvarja taka resnična povezanost.
Slednja nato uravnoteži tudi človekovo potrebo po dominiranju in obvladovanju (s silo) ter odpre možnost povezovanja skozi razvoj vrlin in veščin. Skoraj vsakdo, ki je imel priložnost, poglobiti se v odnos s konjem, pozna ta neverjetno magičen občutek, ki ga ustvarja taka resnična povezanost. Ob takšnem stanju duha se nam prebudi intuicija, neposredno dojemanje bistva v danem trenutku, to pa presega tudi uporabo inteligence oziroma mišljenja.
In morda je ravno takšno stanje duha gnalo Aleksandra Velikega, da je, ko se je povezal s plemenitim črnim konjem, ki ga je nosil med osvajanji neznanega sveta, postal tako mogočen vladar.
