Objavljeno: 18. maja, 20217.9 min read

Presečišče med tradicijo in novimi spoznanji – 1. del

Tisočletna zgodovinska povezanost človeka in konja se je v mnogih družbah razvila v močno tradicijo. Konji so postali skoraj nepogrešljivi pri marsikateri človekovi dejavnosti in ljudje smo z njimi razvili globok odnos, tako na psihični kot na telesni ravni. V zgodovini so se izkazali za pomemben člen v razvoju človeštva. In moč avtomobilskega motorja se še danes imenuje »konji«, saj so bili konji tisočletja definicija velike potisne in nosilne moči. Ko se je zgodila industrijska revolucija in je človek izumil stroje, so začeli konjsko silo počasi zamenjevati motorji, kljub temu pa so konji v določenih predelih sveta še vedno nepogrešljivi. Še vedno prenašajo na svojih hrbtih ljudi in tovor po terenu, po katerem z motornimi vozili ni mogoče, in tam, kjer si motorjev ne morejo privoščiti. Kot smo različni ljudje in med sabo tkemo različne vezi, pa so različne tudi zgodbe o povezavah s konji in se odvijajo na različnih ravneh. Ljudje smo se z njimi povezali z dušo in telesom in z njihovo pomočjo nam je uspelo obvladovati različne razmere in naučili smo se, kako lahko skrbimo za konja, da nam bo služil, in kako z njim ravnati, da bomo izkoristili njegov potencial.

Konji še vedno predstavljajo pomembno prevozno sredstvo tam, kjer je z dostop z motornimi vozili nemogoč.

Človeku so konji tisočletja pomagali v boju za preživetje in so pri tem zanj opravljali različna tovorna/težka dela – vlekli so vozove, težko hlodovino iz gozdov, orali njive, nosili različne tovore ali pa jih je jezdil in tako hitreje premagoval velike razdalje. Pri lovu je dobil človek na konjskem hrbtu veliko prednost in se je med drugim tudi manj utrudil.

Za preživetje je šlo tudi v vojni, ko je bil konj zaradi svoje moči in hitrosti še posebej cenjen. Velikokrat pa ni šlo samo za golo preživetje. S pomočjo konja smo odkrivali tudi globine svoje notranjosti in spoznali strast, ki je značilno človeška. Iz te strasti pa se je razvil tudi konjeniški šport, kot ga poznamo danes, in to tudi zato, ker konj za preživetje danes ni več potreben.

PRIPOROČAMO TUDI BRANJE PRISPEVKA: Presečišče med tradicijo in novimi spoznanji 2. del

Za primer vzemimo vožnjo vpreg, ki je nekoč tvorila glavnino prometa, do danes pa je prerasla v posebno vejo konjeniškega športa ali pa se je ohranila kot romantična turistična atrakcija. Enako velja za galopski šport, ki izhaja najverjetneje iz potrebe, da so morali kurirji nekoč čim hitreje prijezditi od ene točke do druge oziroma so morali v različnih (bojnih) situacijah bežati, konjenica pa je bila sploh strah in trepet, saj je bil človek na konju hiter, okreten in tudi strašljiv. In prav zaradi priprav na vojskovanje se je razvila tudi panoga umetnost jahanja oziroma dresurna šola, ki je konje šolala izredno natančno, da so jih lahko jahači brezkompromisno usmerjali in se spretno bojevali. Enako velja za preskakovanje ovir, ki izvira delno tudi iz lova. V Veliki Britaniji je še vedno zelo cenjen tradicionalni lov na lisico.

In prav zaradi priprav na vojskovanje se je razvila tudi panoga umetnost jahanja oziroma dresurna šola, ki je konje šolala izredno natančno, da so jih lahko jahači brezkompromisno usmerjali in se spretno bojevali. Enako velja za preskakovanje ovir, ki izvira delno tudi iz lova. V Veliki Britaniji je še vedno zelo cenjen tradicionalni lov na lisico.

Konji so bili nepogrešljivi v vojski ali pa pri delu na kmetiji, ljudje pa so z njimi razvili poglobljen odnos, ki je temeljil na vzajemnem zaupanju.

Ljudje smo, navdihnjeni s stikom s konjem, razvili zelo zahteven in dolgotrajen kompleksen proces šolanja človeka in konja, ki vodi v mojstrstvo in celo umetnost. Naučili smo se izkoriščati konjeve naravne gibalne danosti, da ga lahko jahamo z veliko gracioznostjo in da se nam prepusti do te mere, da postane nekakšen podaljšek jahačevega telesa. 

Da se lahko z njim tako povežemo, da se lahko med nami in njim razvije poglobljen odnos, pa nam mora konj zaupati. Ena takšnih bolj znanih šol je, na primer, visoko šolanje lipicancev. V značilnostih te pasme lahko še vedno vidimo zametke dolgotrajnega usmerjenega razvoja človekove zveze s konjem, ki temelji na potrebah človeka in tudi okolja.

 Ljudje smo skozi strasti odkrivanja konjeve moči razvili konjeniški šport, ki je v razcvetu še dandanes.

Skupaj z ljudmi so se spreminjali in prilagajali tudi konji, da so preživeli v različnih naravnih razmerah, z razvojem pasem pa je človek pripomogel tudi k neverjetni raznolikosti v vrsti – obstaja okoli 400 pasem konj. Sodobne pasme so že zelo specifično prilagojene za določeno človeško dejavnost; taki so, na primer, angleški in arabski toplokrvni konji, kasaški konji, ameriški quarter konji in drugi, ki so bili selektivno vzgajani za čim večji uspeh v dirkalnem športu.

Iz arabskih in angleških konj so se razvile še druge toplokrvne pasme konj, in sicer konji, ki se uporabljajo kot športni konji, na primer za dresurno jahanje, za preskakovanje ovir ali za vožnjo vpreg. Za toplokrvne športne konje je značilen njihov temperamentni značaj, ki jih naredi voljne uporabiti eksplozivno moč in hitrost. Hladnokrvni konji pa so konji z bolj robustno konstitucijo in manj temperamentnim značajem, ki so se uporabljali za vleko težjih tovorov in za delo v gozdu oziroma na njivah. Morali so biti umirjeni in vzdržljivi.

PRIPOROČAMO TUDI BRANJE PRISPEVKA: Prednosti in slabosti režima barefoot – 1. del

Obstajajo pa še pasme, ki bi jih težko opredelili/jih ni mogoče uvrstiti v katero od omenjenih kategorij. To so večinoma manjši konji po navadi gensko zelo starih pasem, označenih kot primitivne pasme, na primer prževalski  ali mongolski konj (zadnji potomci prakonja), poljski konik, bosanski planinski konj ipd. Za te konje je značilno, da preživijo brez težav večinoma brez človekove pomoči tudi v zelo težkih razmerah v naravi in imajo temu primerno razvite kvalitete.

Posebnost in zanimivost so ameriški mustangi, ki izvirajo iz obdobja osvajanja Amerike, razvili pa so se iz pobeglih vojaških konj španske konjenice. Te konje je prvotno vzredil človek, z življenjem v naravi in ponovno naravno selekcijo pa so zopet razvili lastnosti, ki so za preživetje v divjini bistvene. In prav od teh konj smo se lahko v sodobnem času veliko naučili o tem, kako se ponovno približati naravnim sistemom.

Bosanski planinski konj spada med primitivne pasme konj, ki še vedno nosijo gene njihovih daljnih prednikov.

HOME
ŽIVALSKI SOPOTNIKI
KONJI

Avtor: Neja Magdalenc, akademska kiparka in inštruktorica

O MENI
Kaj nas učijo konji od pradavnine do danes
Presečišče med tradicijo in novimi spoznanji, drugi del