V neposredni okolici naših bivališč lahko v suhem pesku, pod napušči streh, balkoni in mostovi pogosto opazimo majhne, nekaj centimetrov velike lijake; jamice v obliki navzdol obrnjenega stožca. Ste se kdaj vprašali, kaj to sploh je? Kako so nastale? Kdo jih je zgradil in kje se skriva njihov lastnik?
Ti lijaki so pravzaprav specializirane pasti, ki jih za lov plena v sipkem pesku gradijo žuželke iz ene najobsežnejših družin pravih mrežekrilcev (Neuroptera): volkci (Myrmeleontidae), oziroma njihove ličinke.
Volkci so relativno veliki insekti s paličastim trupom, dolgimi krili in kijasto odebeljenimi tipalkami. Na prvi pogled morda marsikoga spominjajo na kačje pastirje, a so v primerjavi z njimi bistveno počasnejši in bolj okorni letalci. Odrasle živali imajo dva para približno enako velikih mrežasto ožiljenih kril, kar je za mrežekrilce značilnost. Dejavni so predvsem v mraku in ponoči, zato jih, če nismo posebej pozorni, le redko opazimo.
Njihove ličinke pa so popolnoma drugačne. So kompaktne, ovalne oblike in nimajo kril. Premikajo se lahko le zadenjsko, njihovo telo pa je prekrito z mnogimi dlačicami, ki imajo pomembno vlogo pri zaznavanju vibracij v podlagi. To razvojno obdobje, ki lahko traja več mesecev ali celo več let, volkci preživijo zakopani v sipek peščen material. V tak substrat odrasle samice odložijo jajčeca, iz katerih se po približno 30 dneh izležejo ličinke. Te se intenzivno prehranjujejo, da zberejo dovolj energetske zaloge in zrastejo do primerne velikosti za preobrazbo v odraslo žival. Takrat se v pesku tudi zabubijo in po nadaljnjem mesecu mirovanja iz substrata zlezejo kot odrasle leteče živali.
Prav obdobje ličinke je z vidika vedenja teh žuželk še posebej zanimivo
Tako kot odrasli so tudi ličinke volkcev plenilci. Prehranjujejo se z najrazličnejšimi nevretenčarji: mravljami, pajki, suhimi južinami, kočiči, če imajo priložnost, uplenijo celo predstavnike svoje lastne vrste. Pri izbiri hrane so torej nadvse nezahtevni in uspešno lovijo tudi živali, ki so lahko nekoliko večje od njih samih.
Kako jim to uspeva
Ličinke različnih vrst volkcev imajo dve osnovni strategiji lova. Predstavniki vseh vrst so sedentarni plenilci, kar pomeni, da plen čakajo v zasedi; mirujejo in ga zagrabijo šele, ko se jim ta dovolj približa. Ličinke večine vrst so pri tem enostavno skrite tik pod površjem substrata, pri približno 10 % vrst pa le-te verjetnost uspešnega ulova plena povečajo tako, da zgradijo posebne pasti v obliki lijakov in žrtev čakajo pod površino na njihovem dnu. Od petih vrst volkcev, ki živijo v Sloveniji, sta takšni le dve, od katerih pa je ena, pegasti volkec (Euroleon nostras), splošno razširjena tudi v urbanem okolju in je morda z lijaki popestrila tudi okolico vašega doma.
Lijake zgradijo sami
Poleg vsem poznanih pajkov, ki za lov plena gradijo pasti v obliki mreže, so ličinke volkcev lijakarjev ene izmed redkih izjem živalskega sveta, ki prav tako same zgradijo pasti. Morda so na nek način še nekoliko bolj posebne, saj za razliko od pajkov, ki pri gradnji uporabljajo lastno svilno nit, volkci za to uporabljajo material iz svojega okolja. Lijaki, ki jih s koncentričnim odmetavanjem peska izkopljejo v sipek substrat, imajo zelo strma pobočja, tako da že najmanjši tresljaji sprožijo plaz zrnc proti njihovemu dnu. To pa je tudi osnovni princip delovanja teh »lovilnih naprav«: ko nič hudega sluteča žrtev naključno zaide v lijak, iz njega skorajda več ne more pobegniti, saj ji njegove krušljive stene to zelo otežujejo. Tako prej ali slej zdrsne na dno pasti, kjer nanjo potrpežljivo čaka strašni plenilec.
Plen zastrupijo, utekočinijo in izsesajo njegovo notranjost, ogrodje pa izvržejo
Za ličinke volkcev so značilne velike in močne čeljusti, preoblikovane v bodalo/sesalo. Pogosto so prav te edini del telesa ličink, ki so (široko razprte) vidne na površini, medtem ko je preostalo telo v celoti skrito pod substratom. Tako pripravljen volkec lahko plen, ki pade v lijak, takoj zagrabi. Če mu to v prvem poskusu ne uspe, nadaljuje napad tako, da v plen, ki se na vse pretege trudi, da bi se povzpel po sipkih pobočjih lijaka in pobegnil zanesljivi smrti, še dodatno meče pesek, pri čemer kot lopato uporablja čeljusti in glavo. Tako mu še bolj oteži pobeg, dokler ta vendarle ne zdrsne na dno pasti, kjer jo ličinka lahko zagrabi.
To pa še ni konec. Če se plen še vedno močno upira, ga lahko volkec še udarja ob pobočje lijaka. S tem ga dezorientira in tako pridobi nekoliko več časa za zanesljiv vbod svojih ostrih čeljusti v njegovo telo. Nato skoznje, podobno kot pajki, vbrizga strup, ki ga usmrti, in prebavne encime, ki njegovo notranjost utekočinijo, nakar tako prebavljeno vsebino tudi posesa. Ko je večina vsebine izsesana, plen še nekajkrat obrne in s čeljustmi zabada na različnih mestih, dokler od trupelca ne ostane le zunanje ogrodje. To položi na čeljusti in zaluča iz lijaka. Past po potrebi popravi, razpre čeljusti in že je pripravljen na naslednji napad.
Zato boste, če pobližje pogledate okolico pasti, zagotovo našli precej izsesanih trupelc žrtev teh posebnih skritih plenilcev.
