Ko jo zagledam in rečem: »O, glej, stenica!«, se ljudje okoli mene navadno v hipu vznemirijo. Takoj namreč pomislijo na posteljne stenice. Vendar so te le ena izmed mnogih vrst šesteronožcev, ki jih uvrščamo v podred stenic Heteroptera (red Hemiptera). Gre za eno večjih skupin žuželk, s katere predstavniki se pravzaprav skoraj vsakodnevno srečujemo. V Sloveniji živi več kot 700 različnih vrst stenic. Mednje na primer spadata tudi šuštar in smrdljivec, ki smo ju zagotovo vsi že videli.
Stenice
Kot je za insekte splošno značilno, imajo tudi stenice tri pare nog, dva para kril in členjeno telo: glavo, oprsje in zadek. Stenice imajo nepopolno preobrazbo, kar pomeni, da njihov razvojni krog ne zajema stadija bube. Iz jajčec se izležejo ličinke, ki so (razen tega, da so manjše in nimajo kril) zelo podobne odraslim osebkom.
Po obliki, velikosti in barvi in po načinu življenja so stenice izjemno raznolika taksonomska skupina, ki naseljujejo tako kopenske kot vodne habitate. Večina vrst se prehranjuje z rastlinami, mnoge so plenilke, nekatere pa živalim sesajo kri.
Ljudje stenice pogosto označijo za hrošče (Coleoptera), a se od njih bistveno razlikujejo
Kljub njihovi pestrosti vse stenice združujeta in hkrati zanesljivo ločita od ostalih žuželk dve ključni značilnosti: kljunec in hemielitre.
Kljunec je posebno bodalo–sesalo, v katerega so preoblikovane njihove obustne okončine. Z njim vbodejo v rastlinsko ali živalsko tkivo in sesajo tekočine (oz. utekočinjeno notranjost) svojega gostitelja oziroma plena. Med mirovanjem je kljunec upognjen nazaj in spravljen med baze nog na spodnji strani telesa. Pri večini vrst ga brez težav opazimo tudi s prostim očesom, če žuželko le malo natančneje pogledamo.
Druga specifična značilnost stenic so hemielitre. Z izrazom poimenujemo njihov prvi par kril. Bazalni predel le-teh, imenovan korij, je nekoliko utrjen, podobno kot pri hroščih, medtem ko je končni del prvih kril (t. i. apikalna membrana) mehkokožnat, tako kot na primer pri čebelah.
Stenice, ki jih vsi poznamo
Prepričana sem, da poleg posteljnih stenic vsi poznamo še kar nekaj drugih vrst iz te skupine, ki jih omenjam v nadaljevanju.
Šuštarji. »Tisti mali rdeči hroščki, veš?«
Šuštarji (Pyrrhocoridae) so pravzaprav družina stenic z več kot 300 vrstami, med katerimi je rdeči škratec (Pyrrhocoris apterus) tista, ki jo ljudje pogovorno poimenujemo kar šuštar. Najpogosteje ga opazimo v večjih skupinah na deblih dreves, predvsem lip ali robinij, saj se pretežno prehranjuje s sokovi njihovih semen. Prepoznavamo ga po rdeče-črni obarvanosti, le malokdo pa morda opazi še eno njihovo lastnost, ki za večino ostalih vrst stenic ni značilna – krila so prikrajšana in zadka ne pokrivajo v celoti. Po tem jih zlahka ločimo tudi od mnogih drugih, na prvi pogled podobnih rdeče-črnih stenic.
Smrdljivci ali ščitaste stenice
Pogovorno z besedo smrdljivec poimenujemo različne vrste iz družine ščitastih stenic (Pentatomidae). Za to skupino heteropterjev je značilno kompaktno, široko in močno sklerotizirano telo. Tisti, ki smo imeli z njimi že bližnji stik, pa tudi vemo, da jih upravičeno imenujemo smrdljivci. Na spodnji strani oprsja imajo namreč izvodila posebnih smradnih žlez, iz katerih ob vznemirjanju sprostijo smrdljiv izloček.
Ščitaste stenice se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi. Na vrtu, predvsem na malinah, jablanah in hruškah, je pogosta zelena listna stenica (Palomena prasina), ki je kljub imenu zelene barve le poleti, saj se pred prezimovanjem obarva rdečerjavo. V zadnjih letih so na sadnem drevju in kapusnicah zelo pogoste tudi tujerodne marmorirane smrdljivke (Halyomorpha halys) iz Vzhodne Azije, ki se sicer hranijo na več kot 300 različnih vrstah rastlin. Smrdljivce pa ste gotovo opazili tudi pozimi, ko se nekatere vrste v velikem številu zatečejo v naša bivališča, kjer se navadno skrivajo med okenskimi okvirji ali za roletami.
Vodni drsalci
Ja, tudi vodni drsalci (družina Gerridae) so stenice! Drsajo po vodni gladini, kar jim omogočajo izjemno goste vodoodbojne dlačice na nogah. Srednji in zadnji par nog, ki jih držijo široko narazen, je pri večini vrst bistveno daljši od prednjega. Tega uporabljajo pri lovu različnih majhnih nevretenčarjev, s katerimi se prehranjujejo. Zaznavajo jih na podlagi vibracij, ki jih ti povzročajo na vodni površini.
Seveda moramo omeniti še njih – posteljne stenice
Posteljne stenice (Cimex lectularius) uvrščamo v družino zajedavskih stenic (Cimicidae). Vse vrste v tej družini so ektoparaziti, ki se hranijo s krvjo ptičev, netopirjev ali sesalcev, torej tudi ljudi. Aktivne so predvsem ponoči, ko prilezejo iz dnevnih skrivališč v bližini ležišč gostitelja. Piki posteljnih stenic pri ljudeh povzročajo različne in nespecifične kožne reakcije, žal pa te za potrditev njihove prisotnosti ne zadostujejo.
Ker so večini znane le tiste, ki ljudem povzročajo škodo, ima izraz »stenica« za mnoge negativen prizvok. A stenice so pravzaprav povsod okoli nas in želim si, da bi se zavedali, da je stenic, ki jih sploh ne opazimo ali pa nas z izgledom ali načinom življenja celo navdušujejo, v naravi neprimerno več.
