Kljub temu da smo si s konji na prvi pogled zelo različni, smo si na antomskem nivoju pravzaprav zelo podobni. Naše roke so sestavljene iz istih elementov kot konjeve sprednje noge (z izjemo ključnice), oboji imamo sedem vratnih vretenc. Naš skelet premikajo mišice, ki se nahajajo na enakih mestih in imajo enake funkcije.
Ena izmed mišic, ki je absolutno bistvenega pomena pri gibanju, drži in zdravju obeh vrst, je globoka ledvena mišica, mišica psoas, ki povezuje hrbet, medenico in noge ter predstavlja osrednjo »mišico centra«.
Mišica centra, stabilnosti in čustvovanja
Mišica psoas je v zadnjih desetletjih dobila več pozornosti, kot marsikatera druga mišica. Izraz psoas pogosto uporabljamo kot skupni pojem za mišici psoas minor in psoas major, včasih pa se zraven šteje še mišica iliacus. V tem primeru skupino označujemo kot iliopsoas kompleks. Vse tri mišice se nahajajo ena zraven druge in opravljajo zelo podobne naloge, zato lahko o njih govoimo kot o funkcionalni celoti. Kljub temu da je psoas v anatomskih učbenikih označena kot upogibalka kolka, je mnogo več kot to. Je naša najpomembnejša mišica centra, saj se za razliko od trebušnih mišic dejansko nahaja v centru našega telesa. Je edina mišica, ki povezuje hrbet in noge, saj poteka od zadnjih prsnih in ledvenih vretenc, preko medenice in se pripenja na notranjo stran zgornjega dela stegnenice. Zaradi svojega unikatnega položaja je nepogrešljiva pri stabilizaciji hrbtenice in je pogosto povezana s težavami spodnjega dela hrbta.
Mišice psoas sicer ne vidimo navzven in jo zelo težko zatipamo (če nismo izkušen terapevt), vendar se njeno zdravje neposredno odraža na naši drži, funkcionalnosti naše medenice in naši sposobnosti doseganja neodvisnega sedišča na konju. Poleg tega je mišica psoas povezana tudi z našim čustvenim stanjem, saj botruje nekaterim fizičnim reakcijam, povezanimi z globokim čustvovanjem. Tudi v konjevem telsu ima psoas precej podobno funkcijo. Prav tako poteka od zadnjih prsnih in ledvenih vretenc preko medenice do stegnenice in je upogibalka kolka. Zelo pomembno vlogo igra pri zbranosti, preskakovanju ovir, pospeševanju in še marsičem drugem. Tudi pri konju lahko mišico psoas zatipamo le posredno, o njenem zdravju pa lahko sklepamo iz konjeve drže, atletske sposonbosti in funkcionalnosti njegove medenice.
Mišica psoas pri jahačih
Vsi smo že slišali, da je pri jahačih izjemno pomembna pravilna uporaba mišic centra, kar pa se pogosto izkaže za zelo meglen koncept, ki ga mnogi jahači razumejo kot aktivno stiskanje trebušnih mišic. Vendar pa je pravina uporaba mišic centra mnogo bolj kompleksna, v njenem središču pa je prav mišica psoas. Njen unikaten položaj povezuje hrbet, medenico in stegna, kar pomeni, da igra veliko vlogo pri razvoju neodvisnega sedišča. Pomembna je namreč pri stabilizaciji spodnjega hrbta, položaju medenice in gibanju zgornjega dela noge. Kadar funkcionira, tako kot bi morala, obenem stabilizira spodnji del hrbta in omogoči majhne premike v kolčnem sklepu, ki so potrebni za to, da jahač z lahkoto sledi konjevemu gibanju. Kadar so te mišice zakrčene in funkcionalno skrajšane, bo gibanje medenice omejeno, položaj hrbta votel, jahač pa bo težko razvil neodvisno sedišče. Njegova medenica bo nagnjena naprej, sedne kosti pa bodo obrnjene nazaj. Zaradi tega se spremeni položaj celotne noge. Koleno se odmakne stran od konja, navzven pa so obrnjeni tudi prsti na nogi. To funkcionalno zaklene medenico in jahačev hrbet izpostavi prevelikim silam, kar lahk vodi do bolečin in težav v ledvenem delu hrbta. Jahači, ki imajo skrajšano mišico psoas, zelo težko ubogajo inštruktorjeva navodila o pravilni uporabi noge, saj jim napeti psoasi onemogočajo pravilen položaj in nadzor nad medenico in nogami.
Na drugi strani pa imamo jahače, čigar psoasi so predolgi in prešibki. Ti jahači se pogosto borijo s tem, da na konju sedijo kot na stolu, njihova medenica je nagnjena naprej, spodnji del hrbta pa je preveč zaokrožen. Prešibke mišice psoas spremlja tudi zakrčena zadnja loža (mišice na zadnji strani stegen), ki preprečujejo pravilen položaj pet. Ti jahači imajo težave z uboganjem inštruktorja, kadar ta od njih zahteva nizke pete, pogosto pa tudi slišijo povelje »Zravnaj se!«. Mišica psoas je pri ljudeh močno povezana z doživljanjem strahu, saj se v odziv na pričakovano grožnjo skrči in tako začne refleks fetalnega položaja. Kadar nas je strah, se ljudje avtomatično želimo vrniti v fetalni položaj, saj na ta način zaščitimo svoj občutljiv trebuh in notranje organe. Ko nas na konju postane strah, se to odraža v mišici psoas, kar naredi našo medenico bolj rigidno. To konj seveda čuti, kar tudi v njem spodbudi reakcijo strahu. Reakcijo strahu se lahko naučimo nadzorovati z dihanjem, ki ima prav tako učinek na mišico psoas. Obstaja namreč neposredna povezava med mišico psoas in diafragmo, glavno dihalno mišico. Globoko dihanje ima sproščujoč učinek na psoase, zadrževanje diha pa povzroči napetost in skrčenje. Zaradi tega v sedlu mnogo lažje ostanemo sproščeni, če se naučimo pravilnega dihanja.
Mišica psoas pri konjih
Zanimivo je, da mišica psoas ni pomembna le za jahačevo sposobnost slediti konjevemu gibanju, temveč tudi za konjevo sposobnost pravilnega gibanja pod jahačem. Konj v naravi to mišico uporablja predvsem pri bolj eksplizivnem gibanju, kot je na primer hiter pobeg pred nevarnostjo.
Ko se nanj usede jahač, dobi ta mišica še drugačno, bolj subtilno nalogo – sodelovanje pri ustvarjanju novega ravnotežja. Gre za mišico, ki je bistvena pri razvoju zbranosti, saj povzroči spodvijanje medenice, ki je tako pomembna pri prenašanju teže na zadnje noge, dvigovanju hrbta in razbremenitvi sprednjega dela. Poleg tega sodeluje tudi pri stabilizaciji ledvenega dela hrbtenice. Tako kot pri jahačih je tudi pri konjih mišica psoas lahko izvor marsikatere težave, saj je zaradi svojega anatomskega položaja zelo dovzetna za poškodbe, ki sledijo padcem in zdrsom. Tej pomembni mišici škodimo tudi, če preskočimo ogrevanje pred napornim treningom, če nepreudarno uporabljamo pomožne vajeti in če konja jahamo v hiperfleksiji. Poškodbe psoasa pogosto ostanejo neopažene, saj v večini primerov konj ne šepa. Če kljub poškodbi nadaljujemo z delom, bo mišica postala kronično zakrčena in funkcionalno skrajšana, kar pomeni, da bo konj izgubil veliko mero odrivne moči in obseg gibanja kolčnega sklepa. Boleče mesto bo konj poskusil stabilizirati tako, da bo s pomočjo drugih mišic omejil obseg gibanja celotne medenice, kar seveda vodi v poslabšano kakovost hodov, bolečega hrbta ali celo manj očitnega šepanja. Zakrčen psoas lahko povzroči tudi asimetrijo medenice, saj skrajšana mišica na eni strani pomeni, da bo na medenico nenehno delovala sila, ki bo eno stran vlekla izven ravnotežja. To opazimo kot asimetrijo v višini kolčnih grč, kadar konja opazujemo od zadaj. Ker se teh mišic ne moremo dotakniti neposredno, da bi preverili, ali so boleče in zakrčene, je potrebno o njihovem stanju sklepati posredno.
Opozorilni znaki poškodbe, na katere moramo biti pozorni so občutljivost ledvenega dela hrbta, nesimetrična medenica in kifoza ledvenih vretenc, o kateri govorimo, kadar imajo ledvena vretenca obliko rahlega hribčka.
Težave z mišico psoas so relativno pogoste pri obeh vrstah, vendar se pogosteje pojavljajo pri jahačih. Moderen življenjski slog, ki zajema veliko sedenja in premalo gibanja v kolčnih sklepih, tem mišicam resnično ni naklonjen. Ko smo v sedečem položaju, je mišica psoas v skrajšanem položaju. Če v stolu preživimo večino svojega časa, bodo psoasi sčasoma postali funkcionalno skrajšani, kar bo omejevalo obseg gibanja kolčnih sklepov in splošno gibljivost področja okoli medenice. Poleg tega skrajšane mišice psoas povečujejo ledveno krivino hrbta, zaradi česar bo naš ledveni del mnogo bolj dovzeten za bolečine in poškodbe, še posebej v sedlu. Marsikatera kronična težava z ledvenim delom hrbta pravzaprav izvira iz nepravilno delujočih mišic psoas. V izogib temu moramo predvsem zmanjšati čas sedenja in povečati čas in raznolikost našega gibanja. Redna praksa joge je pri tem lahko v veliko pomoč, vendar se moramo zavedati, da bo napredek počasen, če mišice psoas s pomočjo joge uporabljamo pravilno eno uro na teden, vsak dan pa jih po deset ur uporabljamo nepravilo med sedenjem na stolu. Napredek bo mnogo hitrejši, če jogi dodamo še redne odmore od sedenja ali pa če poskusimo za nekaj ur dnevno delati stoje.
Bodimo ustvarjalni in v našo rutino vpeljimo toliko gibanja, kot ga le lahko. Če so naše mišice psoas skrajšane in zakrčene, lahko poskusimo z izvajanjem razteznih vaj, če pa so šibke, jih bo treba okrepiti. Napredek pa bo seveda najhitrejši, če obiščemo manualnega terapevta, ki nam pomaga odpraviti napetost, poleg tega pa nam lahko svetuje o tem, katere vaje bodo v našem primeru najbolj učinkovite. Skrb za zdravje konjevih mišic psoas je na nek način mnogo manj zahtevna, saj se konjem ni treba odrekati udobju sedenja. Seveda so neogrete in utrujene mišice so najbolj dovzetne za poškodbe, kar še kako velja za mišice psoas. Zato vedno poskrbimo za temeljito ogrevanja, preden od konja zahtevamo zahtevnejše manevre. Pazimo, da z zahtevnim delom ne pretiravamo in od utrujenega konja ne zahhtevamo visokih skokov ali zelo zbranega gibanja. Na biomehaniko medenice in posledično upogibalk kolka negativno vpliva jahanje v hiperfleksiji, zato nikoli ne omejujmo gibanja konjeve glave. Negativno bo na mišice psoas vplivalo tudi neprilegajoče se sedlo, neuravnotežen jahač in neustrezna oskrba kopit. Dolgi prsti zadnjih nog so direktno povezani z napetostjo v glutealni skupini mišic (ritne mišice), kar vodi v nepravilno delovanje mišic psoas in lahko sproži začaran krog težav z medenico in hrbtom.
Tudi pri konjih dobrodošle raztezne vaje, še posebej po napornem treningu, ki je vseboval veliko zbranega gibanja, eksplozivnosti ali visokih skokov.
Okvir: Tipični simptomi težav z mišico psoas
Pri jahačih:
Pri konjih:
