Deguji so ljubki glodalci, ki izvirajo iz Južne Amerike, natančneje iz Čila. Tam naseljujejo območje vse od zahodne obale pa tja do Andov. O izvoru njihovega imena obstaja več razlag. Njihovo latinsko poimenovanje (Octodon degus) naj bi izviralo iz čilskega poimenovanja za miš oz. podgano (dewü) ter oblike zob, ki na površini spominja na obliko osmice (v latinščini »octo« pomeni osem, »dens« pa zob). Drugi pravijo, da ime degu izhaja iz latinske besede »degusto«, ki pomeni okus ali paša, tako da ime Octodon degus v resnici pomeni osmicozoba miš ali pa osmicozob, ki se pase. Spet tretji degujem pravijo kar čilske veverice, ker izvirajo iz Čila in ker so po videzu in obnašanju (vsaj malo) podobni vevericam.
Deguje so odkrili okrog leta 1850, v Evropi pa smo se z njimi prvič srečali šele v drugi polovici 20. stoletja, ko so jih kot laboratorijske živali pripeljali v Veliko Britanijo, da bi na njih proučevali sladkorno bolezen. Toda zaradi svoje ljubkosti in prijazne narave so hitro postali zaželeni hišni ljubljenčki. Vsak lastnik degujev vam lahko pove, da so to izredno družabne živali, ki se zelo navežejo na lastnika, še bolj pa seveda na ostale deguje, s katerimi sobivajo.
Ti mali glodavci v naravi živijo na stepskih območjih, najdemo jih na nadmorski višini od 1200 pa celo do 3000 metrov. So dnevne živali, ponoči spijo. Najbolj aktivni so zjutraj in zvečer. Zelo radi kopljejo in izdelujejo podzemne brloge in rove.
So izredno socialne živali, v naravi jih običajno najdemo v skupinah, ki jih sestavlja 2–5 samic in 1–2 samca ter njihovi potomci. Spekter njihovega oglašanja je pester in lastniki hitro ugotovijo, kaj jim njihovi ljubljenčki z njim sporočajo. Oglašajo se z različnimi žvižgi, s cviljenjem, klici in predirljivimi kriki, s katerimi opozarjajo na nevarnost, na prihod tujcev ali celo družinskih članov domov – slišali vas bodo, še preden boste uspeli pritisniti na zvonec ali odkleniti vrata.
Odrasli deguji običajno tehtajo med 180 in 250 g; samci so po navadi malo večji od samic, večjih razlik med spoloma pa ni. Kot ljubljenčki v ujetništvu povprečju živijo 5–8 let. Imajo temne oči, velika in slabo odlakana temna ušesa in zobe značilno oranžne barve. Zobje tako kot pri ostalih glodavcih rastejo celo življenje. Običajno so sivorjave (agouti) barve, trebuh je ponavadi nekoliko svetlejši, belo sive barve. V ujetništvu se sicer pojavljajo številne barvne različice, ki so posledica načrtne vzreje. Najdemo vse od belih, oranžnih, lisastih, kremnih, črnih in celo tribarvnih degujev. Rep degujev je dolg pribl. 12–15 cm, konča pa se z značilno črno metlico. Rep je zelo občutljiv, zato degujev nikoli ne prijemamo za rep, saj ga v občutku nevarnosti lahko odvržejo in ta potem nikoli več ne zraste nazaj.
Spol najlažje ločimo na podlagi razdalje med analno odprtino in t. i. konusom (stožcem), skozi katerega urinirajo. Konus je prisoten tako pri samcih kot tudi pri samicah, zato naj vas to ne zmede pri določanju spola! Pri samcih je razdalja med anusom in konusom večja, pri samicah pa manjša. Vagina je pri samičkah običajno skrita. Samci lahko moda povlečejo v trebušno votlino, zato jih vedno ne vidimo.
Deguji za kvalitetno življenje potrebujejo veliko prostora. Zanje je idealna visoka, večnadstropna kletka s trdimi tlemi. Za 2–4 odrasle deguje se priporoča kletka, velikosti najmanj 90 (širina) krat 60 (globina) krat 160 (višina) cm.
Tla morajo biti mehka, idealno je, da stelja omogoča kopanje in skrivanje hrane. Pri izbiri stelje moramo paziti, da izberemo tako, ki se čim manj praši in nima močnega vonja; opcij je več (žagovina, konopljina stelja, mehek mačji posip … ). Kletka mora imeti dovolj na gosto postavljene rešetke, da deguji ne morejo pobegniti. Imeti mora najmanj toliko skrivališč, kolikor je živali. Deguji so zelo aktivni, zato je smiselno, da v kletko namestimo kolo za tek. Kolo mora biti tako veliko, da je hrbtenica deguja, ki v njem teče, ravna (za deguja je to običajno kolo s premerom vsaj 30 cm). Poleg kolesa v kletko namestimo še različne igrače, tunele, lestve, viseče mreže in razne police.
Za nego svojega gostega kožuha deguji potrebujejo redne peščene kopeli. V naravi za svoj kožuh skrbijo tako, da se povaljajo v vulkanskem pepelu. Pepel oz. pesek absorbirata maščobo in vlago ter iz krzna odstranita umazanijo. Priporočljivo je, da za kopanje izberemo mivko, ki mora biti izključno za kopanje degujev ali činčil (običajno je iz vulkanskega pepela)! Navadna pesek ali mivka nista primerna za peščene kopeli, ker lahko poškodujeta kožo in oči. Peščene kopeli degujem ponudimo 2–3x na teden po 10–15 minut naenkrat. Paziti moramo, da kopeli ne pustimo predolgo v kletki, saj jo hitro začnejo uporabljati kot stranišče, poleg tega pa lahko prepogoste kopeli kožo izsušijo in povzročijo srbenje. V vročem in vlažnem vremenu jim lahko kopel ponudimo večkrat. Znak, da deguja premalo kopamo, je lahko tudi grda in mastna dlaka.
Deguji so izredno socialne živali. Na lastnika se zelo navežejo, še pomembneje pa je, da imajo družbo drugih degujev. Smiselno je, da imamo skupaj živali istega spola, torej ali samičke ali samčke. Imeti moramo najmanj 2 živali! Če želimo imeti mešano skupino živali (samičke in samčke), je smiselno samce kastrirati, da tako preprečimo neželene mladiče.
Deguji so striktno rastlinojede živali, pravimo jim herbivori. Njihova osnovna hrana v ujetništvu je seno, zraven jim lahko ponudimo še kvalitetne peleti za deguje. Občasno jim lahko ponudimo tudi svežo travo in zelišča. Izogibati se moramo živilom, ki so bogata s sladkorjem, saj so deguji nagnjeni k sladkorni bolezni. Kot priboljšek jim lahko privoščimo posušena zelišča, vejice sadnega drevja, koreninice regrata … Vedno naj imajo na voljo dovolj sveže vode. Če imamo več živali, je smiselno v kletki postaviti več napajalnikov.
