Kar nekaj časa je trajalo, da sem v Ljubljani, seveda ob Ljubljanici, zagledala prvo nutrijo. Tako simpatična živalca, ki plava po reki ali pa ob nabrežju gloda hrano, me vedno spravi v dobro voljo.
Nutrije so v Evropi začeli rediti za krzno in za meso že konec 19. in v začetku 20. stoletja. Farme so kasneje propadle, razlog za to je bilo tudi slabo razmnoževanje nutrij v ujetništvu. To niti ni tako čudno, kajne, če vemo, v kako slabih pogojih so živele. Ponekod so jih s farm spustili v naravo z namenom, da bi na ta način zmanjšali vodno vegetacijo, drugje pa so s farm pobegnile.
To je tudi razlog, da ob nekaterih slovenskih rekah dandanes videvamo nutrije. Nutrije izvirajo iz Južne Amerike, danes pa so razširjene po Severni Ameriki, Evropi ter Aziji, ker pa so precej občutljive na mraz, jih ne najdemo v hladnejših predelih. Spadajo med zelo invazivne tujerodne vrste, saj se hitro in uspešno razmnožujejo in izpodrivajo avtohtone prebivalce.
So glodavci in nočno aktivne živali, ki večji del dneva prespijo, čeprav se lahko tudi tako prilagodijo, da so aktivne čez dan. So družabne živali, ki živijo v večjih skupinah. Zanje so značilni rumeno-oranžni sprednji zobje, ki ves čas rastejo, in bele brčice okrog gobčka. In še ena posebnost – seske imajo na bokih, zato da lahko mladiči sesajo tudi med plavanjem. Tudi zanje je, tako kot za kunce, značilna koprofagija – del svojih iztrebkov pojedo in s tem res dobro izkoristijo vse hranilne snovi, ki se izločajo z blatom. Prehranjujejo se z zelenimi deli vodnih rastlin in rastlin, ki rastejo na nabrežju. Niso pa popolnoma rastlinojede, saj občasno pojedo tudi kakšno školjko ali ptičje jajce. Pod vodo lahko zdržijo kar 10 minut.
Kadar se ne hranijo, si pogosto čistijo kožuh. Dlako si mažejo z izločki žlez, ki imajo poseben vonj in s katerim se nutrije med seboj prepoznajo. Z izločki žlez pa seveda tudi označujejo svoj teritorij – teritorij samice lahko meri 2,5 ha, teritorij samca pa 5 ha, lahko pa tudi nekajkrat več.
V Sloveniji so največje populacije nutrij na ljubljanskem Barju, v Posavju in na Primorskem. Ker se selijo po vodotokih, obstaja možnost, da se bodo razširile tudi drugam. Zelo dobro so se prilagodile na življenje v urbanih predelih, zato jo lahko pogosto vidimo v Ljubljani tam, kjer Ljubljanica ni strogo regulirana. V mestih so namreč primerne razmere za nutrije – višja temperatura vode in okolja ter veliko hrane, brez težav pa sobivajo tudi z drugimi prebivalci obrežij – racami, golobi, podganami. V enem dnevu v iskanju hrane preplavajo do 300 metrov. V mestih ni videti vpliva nutrij na obrežno rastlinje zaradi obilice hrane, ki jo ljudje odvržejo na bregove ali v reke. V manj urbanih okoljih pa nutrije lahko zdesetkajo obvodno rastlinje in s tem vplivajo na izgled krajine ter na število primernih prostorov za ptičja gnezda. V sosednji Italiji povzročajo precej škode na gojenih rastlinah – sladkorna pesa, koruza in riž.
V svojem naravnem okolju so nutrije iz rastlinja gradile ”splave”, ki so jim nudili varno mesto za prehranjevanje. Ker v Sloveniji nimajo vodnih plenilcev, tj. krokodilov, tega ne počno, ampak hrano pojedo na bregu. V brežino si skopljejo podzemne rove, dolge do nekaj metrov, vedno pa imajo ti brlogi več vhodov in več rovov, povezanih skupaj. Razmnožujejo se v toplih mesecih, brejost traja kar 130 dni. Ko se mladički skotijo, so že precej samostojni, saj po petih dneh že lahko preživijo brez materinega mleka, čeprav drugače sesajo več tednov.
Pri nas je največji sovražnik nutrij mraz, v hudi zimi lahko pogine do 90 % populacije. Drugače pa sta njihova plenilca hermelin in lisica, lahek plen so predvsem mladički.
Veste, kako nutrijo ločimo od bobra? Po obarvanosti brčic okrog gobčka (pri nutriji so svetle, pri bobru temnejše) in po obliki repa (pri nutriji je podoben podganjemu, pri bobru pa je sploščen). Morda pa tudi po tem, da videti nutrijo v Sloveniji že skoraj ni več redkost, medtem ko videti bobra …
