Narava je lepa, pestra in živahna, a je lahko tudi neizprosna ter uničujoča. Po večjem delu sveta se pojavljajo uničujoči dogodki, ki se razlikujejo tako po obsegu kot po izvoru. Vsem je skupno to, da močno prizadenejo obstoječe življenje in ga včasih celo skoraj popolnoma izbrišejo. Čeprav lahko uničujoči dogodki pridejo tudi iz vesolja in so bili večkrat v zgodovini Zemlje odgovorni za obsežna izumiranja, pa glavnina uničujočih dogodkov nastaja zaradi določenih fizikalnih lastnosti planeta. Večji dogodki, ki so v preteklosti velikokrat posegli v razvoj človeške družbe (Pompeji, Krakatau …) in na katere še nimamo dokazanega vpliva, vključujejo izbruhe vulkanov ter potrese.
Požari v naravi, naravni in ne tako naravni
V zadnjem obdobju pa se veliko govori o uničujočih dogodkih, ki so povezani s podnebjem in z ekstremnimi vremenskimi pojavi. Vedno bolj je tudi jasna povezava med našim delovanjem in spreminjanjem podnebja.
Eden izmed uničujočih pojavov, ki čez poletje dobi veliko odmevnosti in jih spremembe podnebja pospešujejo, so požari.
Požari – povsem naraven pojav
Požari se pojavljajo naravno na veliko območjih in so ponekod celo ključni za ohranjanje celotnih ekosistemov. Eno najbogatejših in tudi najmanjših florističnih kraljestev (zaokroženo območje z značilnim rastlinstvom), Fynbos (Južni del Afrike), ne bi obstajalo brez rednih požarov, saj mnoga semena brez požarov ne kalijo. Globalno največ požarov po naravni poti nastaja na območjih suhih travišč in svetlih suhih gozdov. Bolj, ko je območje namočeno, nižja je verjetnost naravnih požarov. Bolj znana požarna območja sta zahod Severne Amerike in območje Sredozemlja.
Naravni požari navadno nastanejo zaradi večje količine goriva, ki je na voljo, in suhih razmer. Iskrica, ki začne požar, pa je navadno strela, ki nastaja ob nevihtah z velikim številom strel in majhno količino padavin. Suha travišča so najbolj vnetljiva konec sušnega obdobja, ko so trava in tla presušena. Požar odstrani suh material, ki bi sicer oviral rast trav v novi deževni sezoni. Na posameznih območjih, kot so zgoraj omenjeni Fynbos, avstralski gozdovi evkalipta ali suhi borovi gozdovi na zahodu ZDA, pa verjetnost požarov povečajo kar rastline same, saj v odpadle liste izločajo večje količine lahko vnetljivih eteričnih olj. Požari na teh območjih so zelo intenzivni in hkrati kratkega veka ter posledično odstranijo suho zelnato rastlinje, zdravih dreves in korenin pa pogosto ne prizadenejo.
Borba proti požarom in spoznanje, da so požari pomembni
Velik premik v razumevanju pomena in vpliva požarov se je zgodil leta 1988, ko je pogorela večina narodnega parka Yellowstone v ZDA. Do takrat so z vso intenzivnostjo pogasili vsak požar, ki se je pojavil. S tem so omogočili nastanek velikih zalog goriva in ko so ob ugodnih vremenskih razmerah izbruhnili požari, jih ni bilo več moč ustaviti.
Po tem požaru se so mnoge redke vrste močno namnožile, sam ekosistem pa se je hitro obnovil in omogočil večjo vrstno pestrost. Požar je spremenil tudi upravljanje z gozdom, saj so namesto preprečevanja požarov, več energije namenili v nadzorovane požare, ki so postopoma odstranjevali gorivo v obliki iglic in vejic.
Požarno območje Sredozemlja
Požari, ki so v letu 2021 divjali po Sredozemlju, so obsežni, a ne povsem nepričakovani, saj so podnebne razmere v Sredozemlju ugodne za požare. Dolga suha poletja ugodno vplivajo na verjetnost požarov, prav tako pa vplivajo na razvoj rastlin z več eteričnimi olji (dišavnice, bori, brini …) ali več voska. Slednje zmanjšuje izgubo vode iz rastline, a je hkrati močno gorivo. Rastline v Sredozemlju so se tekom evolucije prilagodile na večjo pogostost požarov. Nekatera drevesa so razvila debelejše lubje, ki občutljivi del drevesa varuje pred vročino, npr.: hrast plutovec. Še več vrst pa hitro po požaru požene nove poganjke iz debel ali iz korenin. Na pogorela drevesa je prilagojenih tudi več vrst žuželk, ki brez njih ne morejo preživeti. Sredozemlje bi bilo brez manjših, lokalnih požarov vrstno revnejše.
Človek je v Sredozemlju že od nekdaj spreminjal pogoje za nastanek požarov. Zaradi sekanja gozdov so nastajala območjat, pokrita s sredozemskimi grmišči (gariga), gozdovi z borovci in travišča. Vsa ta območja so bolj dojemljiva za požare, ki nastajajo veliko pogosteje zaradi človekove aktivnosti. Veliko požarov zanetijo iskre ob železniških progah, veliko pa jih nastane kot posledica nepravilne uporabe ognja v naravi, odvrženih steklenic itd. Verjetnost požarov pa je močno povečalo tudi sajenje evkaliptusov po Sredozemlju. Slednji zelo uspešno rastejo na presušenih tleh in so lahko gospodarsko dobrodošli, a tudi večajo verjetnost požarov zaradi velike količine eteričnih olj v listih.
Požari vse večji in pogostejši
Čeprav so bili požari vedno del narave in tudi človeške zgodovine, pa v zadnjih letih postajajo vse večji, močnejši ter pogostejši. Poleg napačnega upravljanja s požarnimi območji, pa je danes močan katalizator požarom spreminjajoče se podnebje. Že tako suha območja v posameznih letih postajajo še bolj suha in vroča. Leto 2020 je bilo glede požarov rekordno. Rekordi so padli v Severni Ameriki, Braziliji in v arktičnem obroču. Če je v katastrofalnem požaru v Yellowstonu zgorelo le dobrih 321 hektarjev, pa je samo v zvezni državi Kalifornija zgorelo okoli 17.000 km2, v celotni ZDA pa za dve Sloveniji površine. V Avstraliji, ki je naš najbolj suh kontinent in kot tak že po naravi nagnjen k požarom, so požari v letu 2020 v dim ter oglje spremenili za približno polovico Slovenije veliko površino in usodno vplivali na vsaj 3 milijarde živali.
Še bolj zaskrbljujoči so požari, ki se pojavljajo na območjih, kjer se doslej niso. Tako se je zaradi odsotnosti dežja in neobičajno visokih temperatur v letu 2018 gorela Skandinavija, v letu 2020 pa večji deli Sibirije. Čeprav avstralski požar leta 2020 ni bil rekorden, pa je gorelo na območjih, kjer je do takrat le redko. Požari spustijo v ozračje velike količine ogljikovega dioksida in saj. Intenziviranje požarov in pojavljanje na novih območjih, bo tako še povečalo količino toplogrednih plinov v ozračju ter še stopnjevalo globalne spremembe podnebja. Požari v hladnih območjih (Sibirija in Skandinavija) v ozračje spuščajo ogljik, ki je bil dolga stoletja zaklenjen v organsko snov. Zaradi tega moramo poleg zmanjšanja in izlova izpustov ogljikovega dioksida, ki so posledica našega modernega življenja, razmišljati tudi o odstranjevanju velike količine ogljika, ki se sprošča s takih območij.
