Za Slovenijo je značilna izredno pestra in razmeroma dobro ohranjena narava. Na majhni površini je velika biotska raznovrstnost, ki je v zadnjih letih vse bolj ogrožena zaradi intenzivnega kmetijstva, širjenja urbanih naselij, gradnje prometne infrastrukture, netrajnostne rabe ekosistemov, nezakonitega lova in seveda podnebnih sprememb. Zato bi moralo biti v interesu vseh nas, da ohranimo naravo in biotsko pestrost.
Mejice so grmovne meje med posameznimi parcelami na kmetijskih površinah. Nastale so zaradi krčenja gozda, ki so ga ljudje v preteklosti spreminjali v pašnike, travnike ali njive.
Nekatere mejice so zrastle spontano, saj so iz semen, ki jih je prinesel veter ali razširile živali, zrastla drevesa in grmi. Druge je zasadil človek sam, ko se je začel zavedati njihove pomembne vloge v ekosistemu. Mejice so zatočišče številnim živalskim vrstam, ki v njih prebivajo, gnezdijo, počivajo ali le najdejo hrano.
Čeprav na prvi pogled izgledajo le kot pas nezanimivega grmovja in nekaj dreves, so pomembna sestavina naše krajine. Lahko so zelo različne, kakor so različna tudi njihova poimenovanja: omejki, žive meje, zgraje, seče …
Naročniška vsebina
Vas zanima celoten prispevek? Prijavite se v portal oziroma postanite ŌKAMI naročnik.