Pasji osebni prostor

Avtor članka: Petra Mohar

V komunikaciji in interakciji z drugimi ljudmi običajno upoštevamo ter razumemo pojem osebnega prostora, meje katerega so povsem odvisne od posameznika, njegove vzgoje in družbe, v kateri živi. Podobno velja za pse. Popolnoma vse pse.

Ob srečanju in komunikaciji z neznancem se običajno ustavimo na določeni razdalji ter ga pozdravimo z besedami. V odvisnosti od situacije se mogoče tudi rokujemo. Nikakor pa mu ne skočimo v objem ali ga pretipamo po telesu. Šele po določenem času, ko človeka bolje spoznamo, se odločimo, ali ga bomo spustili bližje ali ne. To nepisano pravilo pa zelo radi zanemarimo, ko srečamo tujega, neznanega psa.

Iz nekega neznanega razloga ljudje dojemamo pse kot javno dobrino. V naših očeh bi moral biti vsak pes navdušen nad in hvaležen za vsako pozornost, ki mu jo namenimo. Nadvse vesel bi moral biti našega čohanja in objemanja. Četudi nas vidi prvič. Mnogi ljudje so celo nadvse užaljeni, če pes ne izraža želje po stiku z njimi. Še bolj so užaljeni, če jim skrbnik psa to jasno in glasno pove. Vendar zakaj?

Priporočamo tudi: Možnost izbire

Tako kot ljudje, imajo tudi psi svoj osebni prostor, v katerega spustijo (ali ne) znane ali neznane ljudi in pse. To je povsem njihova odločitev in, če naj bi naše štirinožne spremljevalce spoštovali, jim stika z nami, drugimi ljudmi ali psi ne bi smeli vsiljevati.

Tako kot za ljudi velja tudi za pse, da je osebni prostor odvisen od posameznika. Nekateri so pripravljeni v prvih nekaj minutah neznancu zlesti v naročje, drugi pa potrebujejo več časa, da se prepričajo, da je situacija varna ali če jim človek (ali pes) sploh odgovarja. Naša odgovornost je, da prepoznamo znake, ki nam sporočajo, ali je psu z nami udobno ali ne.

Naša odgovornost je, da prepoznamo znake, ki nam sporočajo, ali je psu z nami udobno ali ne.

Nočna mora vseh skrbnikov, ki se trudijo z vzgojo ali s prevzgojo svojega psa – spuščen pes, ki se ne odzove na klic svojega skrbnika.

Ne glede na to, kako zelo prijazen ali igriv naj bi bil spuščen pes, ki z vso hitrostjo priteče do drugega psa, dela kroge okoli njega ali po njem skače, je tako vedenje nedopustno in nevljudno. Pes, ki ne upošteva osebnega prostora drugega psa (ali človeka), je nevljuden in izziva težave.

Vsak človek ali pes se v določenem obdobju svojega življenja izogiba neposredne bližine drugih, kar lahko pomeni tudi na razdalji več deset metrov.

Razlogi, da pes in njegov vodnik prosita, da drugi ostanejo na večji razdalji, so zelo različni, med njimi pa so:

poškodbe ali okrevanje po operaciji;
kronična bolečina (npr. artritis);
nalezljiva bolezen (npr. kužni kašelj);
pes je bil nedavno sprejet v nov dom in se na novo okolje šele navaja;
pes je bil nedavno sprejet v nov dom in se na novo okolje šele navaja;
gonitveni ciklus pri psicah;
reaktivnost na vrvici;
prestrašen ali živčen pes;
delovni psi (npr. psi vodniki slepih);
pes in njegov vodnik potrebujeta le nekaj miru ter si želita sproščujoče samote.

Ne glede na razlog, imajo vsi psi in njihovi vodniki pravico, da se v njih nihče ne vtika, ne glede na to, kako dobronamerna je naša interakcija ali kako zelo prijazen je naš pes. Če si ne morete pomagati, pa bi kljub vsem očitnim tihim znakom in izogibanju psa ter njegovega vodnika radi vzpostavili stik z njima, najprej vprašajte.

Vprašajte, ali se lahko vi, vaš pes in/ali vaš otrok dotičnemu psu približate. Če je odgovor negativen, naj vas to ne prizadene, saj ni mišljen osebno in nima zveze z vami. Zagotovo je zanj dober razlog.

Priporočamo tudi: Strahovi, tesnoba in fobije