Ko pes v odsotnosti skrbnika laja, cvili, tuli, uničuje pohištvo ali se celo prebije skozi okno ali vrata, se začnejo debate okoli težave, imenovane ločitvena tesnoba. Znanost je precej jasna in strokovnjaki soglasni – ločitvena tesnoba je stres, ki ga občuti pes, ko ostane sam oziroma ko ga njegovi skrbniki pustijo samega. Kljub temu se med skrbniki in celo med pasjimi inštruktorji še vedno prepogosto pojavlja in uveljavlja mnenje, da gre preprosto za zdolgočasenost ali izsiljevanje.
Grozljiva posledica takih mnenj je seveda način, na katerega se skrbniki in pasji inštruktorji lotijo odpravljanja težave. Če gre samo za zdolgočasenost, pomeni, da je treba psa pred odhodom fizično ali mentalno izmučiti, da v odsotnosti skrbnika ne bo počel neumnosti. Če gre za izsiljevanje, je treba psu pokazati, da nas njegovo dramatiziranje samote ne gane, zato ga je treba pustiti samega toliko časa, da se naveliča lajati in tuliti. Ker to običajno ne zaleže ali pa vsaj sosedje nimajo nobenega namena tedne in mesece poslušati psa, ki tuli po osem ur skupaj, se je treba poslužiti dodatnih ukrepov. Ti ukrepi običajno pomenijo tako ali drugačno obliko kaznovanja, pa naj bo to metanje različnih predmetov v bivalno kletko, kjer je pes zaprt, ali pa razne ovratnice, ki ob lajanju sprostijo citronelo ali (še huje) psa strese elektrika.
Naročniška vsebina
Vas zanima celoten prispevek? Prijavite se v portal oziroma postanite ŌKAMI naročnik.
