Pusti, to je moje!
Varovanje dobrin je naravno vedenje živali. Ljudje nismo izjema. Če želimo preživeti, moramo poskrbeti, da imamo dovolj hrane, vode ter varno zavetje. Zato zaklepamo naša bivališča, zaklepamo avtomobile in skrivamo dragocenosti. Zato prijavimo krajo in se agresivno odzovemo, če nam nekdo odtuji denarnico ali mobitel. Kako izrazito pazimo na svojo lastnino, je odvisno od mnogih dejavnikov, med drugim naše vzgoje, kulture, v kateri smo odraščali, našega karakterja in naših izkušenj. Enako velja za pse.
Kako močno bo izraženo vedenje varovanja dobrin, katere dobrine bo pes varoval in na kakšen način bo izražal varovanje, je odvisno od podedovanih nagnjen, izkušenj njegovih staršev, pogojev, v katerih je odraščal, njegovega karakterja in njegovih izkušenj. Na večino naštetih dejavnikov običajno ne moremo vplivati, pogosto pa imamo pomembno vlogo ravno pri izkušnjah, ki jih doživlja naš pes.
Še vedno je preveč ljudi prepričanih, da moramo psu z odvzemanjem dobrin, kadar koli in kakor koli si zamislimo, dokazati, da smo mu nadrejeni. Še vedno preveč pasjih šol uči, da moramo že mladička naučiti, da lahko posegamo v njegovo skledo in mu jo vzamemo, če tako želimo. V resnici pa psa na ta način naučimo le, da nam ne more zaupati in da je dobrina razpoložljiva nepredvidljivo. Predvsem pa ga naučimo, da obstaja resnična nevarnost, da bo ostal brez hrane. Ta občutek lahko še poslabša način vzgoje, kjer pes dobiva hrano izključno iz roke in še to samo kot del šolanja.
Vse živali in ljudje se rodimo z znanjem, da je hrana življenjsko pomembna. Občutek, da tistemu, ki naj bi poskrbel za tvojo hrano in tako omogočil tvoje preživetje, ne moreš zaupati, povzroči v telesu stanje kroničnega stresa. Pes začne varovati hrano in opozorila stopnjuje, dokler sporočilo ni sprejeto. Včasih in prepogosto je to šele, ko se zgodi ugriz. Če je takrat kaznovan ali pa se lotimo reševanja težave z odvzemanjem hrane in drugih dobrin (ki jih v mnogih pasjih šolah imenujejo privilegiji), to v psu še poglobi prepričanje, da je njegova dobrobit ogrožena. Na ta način si njegovega zaupanja ne bomo pridobili.
Če želimo, da bo pes v naši bližini sproščen tudi takrat, ko bo glodal surovo kost – nam mora zaupati. Če želimo, da nam bo pustil, da mu iz gobca potegnemo nevarno stvar, ki bi mu lahko povzročila škodo – nam mora zaupati. Če želimo biti okoli psa varni, ne glede na to, kje je in kaj ima v ustih – nam mora zaupati. Zaupanje se pridobiva počasi, z zagotavljanjem in izpolnjevanjem njegovih osnovnih življenskih in vedenjskih potreb, razumevanjem pasje komunikacije in spoštovanjem psa kot posameznika z njemu lastnimi željami, znanjem in izkušnjami.
Preprečevanje občutka in potrebe po varovanju virov je vedno boljše in predvsem lažje kot odpravljanje. Preprečevanje se začne takoj, ko v naš dom pride nov pes.
Prvi dnevi v novem, neznanem okolju so stresni za vsakega izmed nas, tudi za pse, ne glede na to, ali smo v naš dom pripeljali mladička ali odraslega psa. V tem prvem obdobju spoznavanja in izgradnje medsebojnega zaupanja pazimo, da pes dobi dovolj kvalitetne hrane na prostoru, kjer ga nihče ne moti in kjer nihče ne hodi mimo. Če zaznamo znake varovanja hrane, prostor lahko začasno ogradimo z ograjico ali mu postrežemo hrano v ločenem prostoru. Tako preprečimo, da bi pes dobil občutek, da mu bomo hrano vzeli.
Znaki varovanja dobrin so različni. Vsi razumemo, kaj pomeni, kadar pes zarenči ali se zažene v nas, če se mu med hranjenjem približamo. Vendar znaki segajo vse od pogledovanja izpod čela, toge drže do bežanja z dobrino v gobcu ali hitrega goltanja hrane, kar si skrbniki pogosto napačno razlagajo kot požrešnost.
Prvi korak pri odpravljanju varovanja je menedžment situacije. To pomeni, da poskrbimo, da ima pes varen prostor, namenjen hranjenju. Za nekaj časa moramo poskrbeti, da po stanovanju ne puščamo prosto dostopne hrane in pospravimo vse predmete, ki bi jih pes lahko varoval. Ko smo naš dom in navade prilagodili tako, da se tako pes kot tudi vsi domači počutijo sproščene, se lotimo odpravljanja.
Naslednji korak je obisk veterinarja. Bolečina, slabo počutje in prebavne težave lahko povzročijo ali znatno poslabšajo stopnjo varovanja dobrin. Ko so težave odpravljene ali pod nadzorom, varovanje dobrin včasih izzveni samo od sebe. Pogosto pa je vseeno treba vložiti še nekaj energije, da psu pokažemo, da je odveč zaskrbljenost nad izgubo za življenje pomembnih dobrin.
Če želimo odpraviti varovanje dobrin, se moramo najprej naučiti telesne govorice našega psa, da bomo razumeli prve znake, ki nam povedo, da mu situacija ni več prijetna. Šele takrat se lahko primerno odzovemo in psu damo vedeti, da bomo spoštovali njegove želje in zaskrbljenost ni potrebna.
Kako bomo organizirali odpravljanje varovanja dobrin, je odvisno od več dejavnikov. Nekateri psi varujejo samo hrano, nekateri varujejo kosti, drugi varujejo tako hrano kot igrače, svojo posteljo ali druge predmete. Za začetek odpravljanja vedno izberemo dobrino, pri kateri pes kaže najmanj znakov nelagodja, in gradimo zaupanje ter sproščenost okoli te dobrine. Nato se pomikamo po lestvici vrednosti navzgor, dokler nismo zadovoljni z rezultatom. Uspešnost odpravljanja je odvisna od mnogih dejavnikov, na katere pogosto nimamo vpliva. Nekateri psi ščasoma popolnoma pozabijo, da so se kadar koli počutili ogrožene, v nekaterih primerih pa je travma tako globoko zasidrana, da je edina rešitev dolgoročen menedžment.