Morda ste opazili, da imam poleg imena in veterinarskega naziva zapisano še kratico FFCP. To je angleška kratica za »Fear Free Pets Certified« in povezuje v skupnost posameznike, ki želijo s svojim načinom dela izboljšati življenje in oskrbo živali.
Sama sem svojo Fear Free pot začela leta 2022; najprej sem se izobraževala na področju ptic, nato pa še na področju psov in mačk. Danes imam tako dva certifikata: Fear Free Avian (za ptice) in Fear Free Veterinary (za pse in mačke). Učni proces pa se ni zaključil z dnem, ko sem prejela potrdilo o opravljenem izobraževanju, temveč se je takrat šele zares začel. Vse, kar smo se tekom izobraževanja naučili, je namreč sedaj potrebno sedaj prenesti prenesti v prakso. Toda, kaj to sploh pomeni?
Kaj je Fear Free?
Besedna fraza »fear free« v prevodu dobesedno pomeni »brez strahu«. Na uradni spletni strani podjetja Fear Free (https://fearfreepets.com/) je zapisano, da je poslanstvo Fear Free skupnosti preprečiti in ublažiti strah, tesnobo in stres pri hišnih ljubljenčkih tako, da navdihujejo in izobražujejo ljudi, ki zanje skrbijo – od veterinarjev in veterinarskih tehnikov (Fear Free Veterinary Professionals), pasjih frizerjev, trenerjev v pasjih šolah ter drugih, ki delajo z živalmi (Fear Free Pet professionals), delavcev v zavetiščih za živali (Fear Free Shelthers) do lastnikov (Fear Free Happy Homes). S skrbjo za fizično in mentalno dobro počutje hišnih ljubljenčkov želimo izboljšati kvaliteto njihovega življenja in okrepiti vezi med človekom in živaljo, kar nenazadnje vodi v boljšo izkušnjo za vse vpletene: hišne ljubljenčke, lastnike ter veterinarsko ekipo oz. druge delavce. Koncept Fear Free je zasnovan na znanosti o obnašanju živali ter temelji na prepoznavanju in sprejemanju ukrepov za zmanjšanje strahu, tesnobe in stresa (ang. kratica FAS: fear, anxiety, stress) živali.
Od začetkov gibanja do danes
Fear Free je leta 2016 ustanovil ameriški veterinar Marty Becker. Marty Becker je svoje življenje posvetil zdravju hišnih ljubljenčkov; je avtor številnih knjig, član svetovalnih humanitarnih organizacij in izredni profesor na številnih veterinarskih fakultetah. Skupaj z veterinarskimi specialisti (behavioristi, internisti, anesteziologi …) in drugimi strokovnjaki s področja hišnih ljubljenčkov so razvili številne programe in izobraževanja, ki jih sedaj ponujajo.
Danes Fear Free ponosno šteje več kot 100.000 certificiranih veterinarjev in drugih živalskih strokovnjakov po celem svetu. V nekaterih državah (predvsem v ZDA) najdemo tudi certificirane klinike, kar pomeni, da je tam celotno osebje usposobljeno po načelih Fear Free ter da klinika dosega strokovne in prostorske zahteve za pridobitev takega naziva. Zametki gibanja FF (okrajšava za Fear Free) se počasi pojavljajo tudi v Sloveniji, vendar je celotna ideja o pristopu Fear Free žal še vedno precej nepoznana, tako med strokovnjaki kot tudi med lastniki hišnih ljubljenčkov. Po podatkih navedenih na spletni strani Fear Freeja, sem trenutno edina certificirana veterinarka v Sloveniji, upam pa, da se mi kmalu pridruži čim več kolegov, ter da tudi drugi, ki se (poklicno) ukvarjajo z živalmi, odkrijejo pozitivne lastnosti tega pristopa.
Prvi koraki v pravo smer se začnejo doma
Fear Free obisk veterinarja se pogosto začne, še preden žival vstopi skozi vrata klinike, zato lahko kot lastnik že vnaprej storite marsikaj, da bo vašemu ljubljenčku na dan pregleda pri veterinarju karseda prijetno.
Svojega ljubljenčka naučite sprejemati dotike po različnih delih telesa, kar bo veterinarju kasneje omogočilo, da pregled opravi kvalitetno in brez vznemirjenja živali. Običajno ima vsaka žival mesta, kjer ji je dotikanje in božanje prijetno, ter predele telesa, na katerih je dotik nelagoden ali pa se dotiku na vse načine izmika. Lastnik se mora naučiti prepoznati, kateri predeli telesa so za njegovega ljubljenčka problematični in na to opozoriti veterinarja oz. osebo, ki bo delala z živaljo.
Pse priučite uporabe nagobčnika, saj namreč nikoli ne veste, kdaj boste nagobčnik primorani uporabiti. Na veterinarskih klinikah se nagobčnikov pogosto poslužujemo, saj na ta način pred morebitnimi ugrizi zaščitimo tako sebe kot svoje osebje, za psa pa bo tako bistveno lažje, če bo nagobčnika že navajen. Idealno je, da izberete nagobčnik, ki psu omogoča normalno dihanje in sopenje (npr. nagobčniki znamke Baskerville), prejemanje priboljškov, obenem pa nudijo zaščito ljudem, ki z vašim psom rokujejo. Če imate svoj nagobčnik, kar toplo priporočam, ga vedno prinesite s seboj k veterinarju, frizerju itd.
Prav tako je pomembno, da izberete primeren transportni boks. Vrsta transportnega boksa je seveda odvisen od vrste in velikosti živali. Idealno je, da boks omogoča odpiranje z različnih strani (npr. od zgoraj, pri strani) in snemanje pokrova,. Za transport in obisk veterinarja se izogibajte uporabi pletenih (mačjih) boksov oz. košar. Preden boste transportni boks prvič uporabili, morate nanj žival navaditi, sicer ga bo vaš ljubljenček takoj povezal s stresnim dogodkom (npr. obisk veterinarja, pasjega frizerja …). Zaželeno je, da boks predstavite živali vsaj nekaj dni pred obiskom veterinarja oz. pred uporabo transporta, še boljše pa je, če boks postane del domačega okolja.
/.../ poslanstvo Fear Free skupnosti preprečiti in ublažiti strah, tesnobo in stres pri hišnih ljubljenčkih tako, da navdihujejo in izobražujejo ljudi, ki zanje skrbijo – od veterinarjev in veterinarskih tehnikov /.../, pasjih frizerjev, trenerjev v pasjih šolah ter drugih, ki delajo z živalmi /.../, delavcev v zavetiščih za živali /.../ do lastnikov.
Dobro je tudi, da svojega ljubljenčka navadite na vožnjo z avtomobilom. Navajanje naj poteka počasi in postopoma. Pri tem je ključnega pomena, da uporabite primeren transportni boks, ki mora biti med vožnjo primerno fiksiran, tla v njem pa nedrseča. Zaželeno je, da med potjo boks prekrijete z brisačo ali tanko rjuho, saj tako zmanjšamo vizualne dražljaje. Če imate večjega psa in/oz. imate v avtu nameščen boks za psa, poskrbite, da je boks narejen iz vzdržljivih materialov in da v primeru nesreče nudi dovolj zaščite. V avtu naj bo primerna temperatura, predvajajte glasbo, ki ima na živali pozitivne učinke, izogibajte se sunkoviti vožnji.
Obisk veterinarja
Za dobrobit živali je idealno, da izberete veterinarja, ki bo z vami in vašim ljubljenčkom gradil odnos na medsebojnem zaupanju in spoštovanju. Z mladimi živalmi, ki še nimajo predhodnih slabih izkušenj, je seveda lažje, pri živalih, ki pa že imajo za seboj določene travme, pa je treba postopati počasi in s takim tempom, kot odgovarja vaši živali. Zavedati se moramo, da je Fear Free pristop tek na dolge proge in da ne moremo in ne smemo pričakovati čudežnih rezultatov, pa čeprav se odločite za obisk certificiranega strokovnjaka.
Na prvem pregledu bomo na podlagi pregleda in izkušnje naredili plan za prihodnje veterinarske obiske (npr. kako se pripraviti na veterinarski obisk, kaj prinesti s sabo, kakšen je režim prehranjevanja na dan pregleda …). Vsak plan individualno prilagodimo za vsako žival posebej, in sicer glede na njihovo doživljanje, izkušnje in stresne odzive.
Stresni odziv živali in kaj lahko storimo
Stresni dejavniki so lahko zelo različni med posameznimi živalmi. Stresor je lahko vsaka izkušnja, okolje, predmet, žival ali oseba, ki moti normalno delovanje telesa. Med pogoste stresorje štejemo hrup, vonj, bolečino, neznane osebe.
Naš cilj je, da zmanjšamo stres, ki ga ti dejavniki izzovejo, saj ima stres negativne učinke tako na živali in njihove lastnike ter tudi na veterinarsko ekipo. Lastniki, katerih živali so npr. pri veterinarju pod stresom, se namreč pogosto izogibajo obiskom veterinarja, kar vodi v slabšo oskrbo in zdravljenje živali, saj bolezni kasneje odkrijemo in je zato uspešnost zdravljenja lahko slabša.
Stresni dejavniki so lahko zelo različni med posameznimi živalmi. Stresor je lahko vsaka izkušnja, okolje, predmet, žival ali oseba, ki moti normalno delovanje telesa. Med pogoste stresorje štejemo hrup, vonj, bolečino, neznane osebe.
Naše telo, kakor tudi telo živali se na stres odziva; najpogostejše posledice stresa so pospešeno dihanje, pospešen srčni utrip, povišan krvni tlak, povišana raven glukoze v krvi, zapoznelo ali upočasnelo celjenje ran, pri krvnih parametrih se pojavljajo določena odstopanja (t. i. stresni levkogram), lahko pride do stresnega kolitisa, pri mačkah pa tudi do idiopatskega cistitisa.
Znaki stresa so odvisni tudi od nivoja stresa, ki ga žival doživlja, prav tako pa se znaki razlikujejo med posameznimi vrstami živali. Najpogostejši znaki, ki jih opazimo pri psih, so npr. napet obraz, rep pozicioniran navzdol, razširjene zenice, renčanje … Pri mačkah opazimo spodvit rep, sključeno držo, razširjene zenice, sikanje … Ptice, ki so v primerjavi z ostalimi vrstami živali na stres še bolj občutljive, pogosto kažejo znake, kot so izmikanje kontaktu, pretirano iztrebljanje, grizenje, pretirano oglašanje, prhutanje s krili …, v najhujših primerih lahko zaradi stresa celo poginejo.
S postopanjem po principih FF želimo stres zmanjšati, kolikor je le mogoče. Pri tem si pomagamo s priboljški, igračami, feromoni, pomirjujočo glasbo, poskrbimo za nedrsečo podlago, tople sveže oprane brisače za potrebe fiksacije . Prav tako se moramo zavedati, kaj so »potrebe« in kaj so »želje« ter temu prilagoditi veterinarsko obravnavo. Potreba je npr. odvzem krvi ali RTG slikanje zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, želja pa npr. krajšanje krempljev ali čiščenje ušes (če le-ta niso vneta in ne zahtevajo zdravljenja). Med pregledom skrbno spremljamo FAS živali ter v primeru zaskrbljujočega dviga stresnega odziva nenujne posege (npr. krajšanje krempljev, striženje …) prestavimo na naslednji obisk. Pri živalih, ki kljub nežnemu pristopu kažejo zelo visoko raven stresa in pri katerih je pregled zaradi bolezni nujen, je zaradi zagotavljanja dobrobiti in v izogib travmatski izkušnji zaželena predhodna medikametozna terapija, ki jo lastnik aplicira doma pred prihodom na kliniko, ali pa sedacija (aplikacija pomirjevala) pod nadzorom veterinarja na kliniki. Pristop, za katerega se odločimo, izberemo individualno za posamezno žival na podlagi predhodnih izkušenj vašega ljubljenčka, njegovega zdravstvenega stanja ter nivoja FAS oz. stresnega odziva, ki ga žival v nekem trenutku doživlja.
Za obisk veterinarja si vzemite čas
Za vsak obisk veterinarja si moramo vzeti čas, pa čeprav greste »le« na cepljenje ali striženje krempljev. Ko se odpravljate k veterinarju, pojdite tja z mislijo, da peljete žival k zdravniku. Samo žival, njeno zdravje in dobrobit naj bosta pomembna. Če imate omejen čas, prosite za drug termin, ki vam bolj ustreza, ali pa naj žival k veterinarju pelje drug družinski član oz. oseba, ki ji žival zaupa, in ima za obisk veterinarja dovolj časa. Pri delu smo namreč prepogosto priča temu, da se lastnikom mudi in zato želijo, da se stvar »uredi na hitro«, ne ozirajoč se na to, kako celotno izkušnjo dojema njihova žival. S takim načinom dela bomo živali dali le več negativnih izkušenj in bo pri naslednjih veterinarskih obiskih vsakič le težje in slabše.
Prav tako se morate zavedati, da se v veterinarskem okolju pogosto zgodi kaj nepričakovanega (npr. kirurški poseg se zavleče, prihod urgence, oživljanje pacienta, na pregledu nepričakovano odkrijemo patologije in je potrebna nadaljnja diagnostika, gneča na recepciji …) in boste morda morali na pregled počakati dlje, kot ste mislili. Včasih je žal na delu tudi višja sila, vendar naj to vašemu ljubljenčku ne pokvari izkušnje; ne pozabite, da ste pri veterinarju zaradi svoje živali in samo zaradi nje. Če se vam kot lastniku nekam mudi in se ves čas čakanja/pregleda živčno ozirate na uro, bo žival to čutila in na vaše občutke odreagirala. Za živali je obisk veterinarja že sam po sebi dovolj stresen, zato je vaša naloga, da ste tam za svojega ljubljenčka, ker vam kot lastniku zaupa in se na vas zanaša, da mu boste v oporo.
Kakšne so moje izkušnje?
Celoten pristop po Fear Free principu je seveda nemogoče pojasniti le v nekaj odstavkih in je delo iskreno z vsakim pacientom drugačno. Tu namreč ne gre le za predavanja, knjige in strokovne članke, temveč za gibanje, za način dela, ki je integriran v vse, kar počnemo; vsekakor pa lahko rečem, da je moja izkušnja z izobraževanjem in pristopom Fear Free zelo pozitivna in menim, da se čudovito vključuje in dopolnjuje s strokovnim znanjem, ki ga lahko nudimo veterinarji.
Že med študijem, a tudi kasneje, ko sem začela svojo karierno pot, sem bila na klinikah pogosto priča grobemu ravnanju z živalmi tako s strani strokovnega osebja kot tudi lastnikov. Težava je v tem, ker se pogosto niti ne zavedamo in razumemo znakov, s katerimi nam živali sporočajo, da jim je neprijetno, da se slabo počutijo, da so prestrašene. Tako sem bila (in sem žal včasih še vedno) pogosto priča temu, da se žival označi kot agresivno in nekooperativno, pa je v resnici samo zelo prestrašena in bi bila v drugačnih pogojih tudi njena izkušnja povsem drugačna.
Prav tako so problematična določena vedenja osebja na veterinarskih klinikah, pasjih šolah ali pri frizerju, ki jih ponekod opazimo in se nam zdijo normalna, pa čeprav niso. V mislih imam npr. grobo fiksiranje živali, uporabo neprimernih nagobčnikov ali celo zavezovanje gobčka z vrvjo, neprimerno prenašanje živali, vlečenje za povodec – vse, kar se dela na silo. Niti ne morem reči, da sem včasih zamižala na eno oko, ker so mi bile kot študentki in mladi veterinarki določene tehnike s strani kolegov pogosto predstavljene kot nekaj normalnega, pa danes vem, da to niso, in se mi zato zdi kakršnokoli grobo ravnanje z živalmi popolnoma nesprejemljivo in nepotrebno.
Težava pa ni le v neizobraženosti strokovnega osebja, temveč tudi neizobraženost lastnikov. Prepogosto se namreč zgodi, da lastniki želijo, da stvari opravimo »na hitro«, in nam rečejo stvari, kot so »samo postrizite kremplje hitro, tudi če se dere, bo že preživel«, »mudi se nam, nimamo časa za to, samo injekcijo dajte, pa gremo«, »samo naš čas izgubljate, naš prejšnji veterinar bi to že 10x naredil v tem času« … In to gre tja v neskončnost. Številni lastniki (nam) enostavno ne dopustijo dovolj časa, da bi za žival poskrbeli tako, kot bi bilo prav. Pogosto se tudi zgodi, da se niti ne zavedajo, da je njihova žival v resnici prestrašena; morda nam rečejo, da je agresivna, da je napadalna, da ji ni pomoči, da je taka do tujcev, da ne mora moških, da …, ne zavedajo pa se vpliva strahu in stresa na mentalno stanje živali ter kako lahko že en sam tak negativen dogodek žival zaznamuje do konca življenja.
Kljub vsemu pa lahko rečem, da odkar sem začela s svojim popotovanjem Fear Free, opažam ogromno pozitivnih sprememb: navdušenje lastnikov, ko njihov pes sploh ne opazi, da je bil cepljen, ker smo ga vmes zamotili s hrano in priboljški; ko ptica sproščeno komunicira z veterinarjem in mu prostovoljno stopi na ponujeno roko; ko mačka ne kremplja in piha, ko jo zavijemo v toplo svežo brisačo in ji vzamemo kri; ko pes z dvignjenim repom vstopi v čakalnico; ko se mačka radovedno sprehaja po ambulanti; ko si kunec med pregledom čisti ušesa ali pa dihur raziskuje vse skrite kotičke, ki jih lahko najde … Majhne zmage štejejo in čudovito je videti, kako se živali ob rednih obiskih počutijo vse bolj samozavestne in se včasih celo začnejo veseliti obiska veterine. Upam tudi, da bo v prihodnosti vse več poudarka na dobrobiti živali ter da se bomo vsi (lastniki in strokovno osebje) začeli zavedati, kako malo je včasih potrebno, da okrog sebe storimo nekaj pozitivnega. Nenazadnje se vsi nenehno učimo – tudi jaz sem še vedno vpeta v učni proces FF in se na tem področju redno izobražujem in iskreno upam, da bom v prihodnjih letih vedno boljša veterinarka v vseh pogledih.
