Zakaj izogibanje kaznovanju ni dovolj za dobrobit psov
Metode, tehnike in orodja šolanja in vzgoje psov se gibljejo nekje med dvema skrajnostma. Na eni strani so tisti, ki za oblikovanje in usmerjanje vedenja psa uporabljajo samo fizično (uporaba bolečine povzročene telesu psa s pomočjo električne šok ovratnice, bodeče ali zatezne ovratnice, udarci, brce in druga nasilna dejanja) ali psihično (ustrahovanje s kričanjem ali z grozno z bolečino) kaznovanje. Pri takem načinu šolanja in vzgoje je skrbnik ali inštruktor pozoren predvsem na napake in neželena vedenja, ki jih pes naredi ali pokaže, da jih lahko popravi s kaznijo. Na drugi strani strani so tisti, katerih šolanje in vzgoja temeljita na nagrajevanju oziroma na pozitivni motivaciji (vključujoč desenzibilizacijo in klasično pogojevanje). Med tema dvema skrajnostma seveda obstajajo vsi možni odtenki uporabe kaznovanja in nagrajevanja. V nadaljevanju pa bomo namenili pozornost pozitivni motivaciji.
Kaj je pozitivna motivacija?
Za psu prijazno šolanje in vzgojo se je po svetu prijelo ime „pozitivna spodbuda“ (ang. positive reinforcement, okrajšava R+), kar je v slovenščino prevedeno kot „pozitivna motivacija“. V širsem pomenu je pozitivna motivacija torej oznaka za pristop do šolanja in vzgoje, ki je psom čim bolj prijazen in vzbuja čim manj negativnih občutkov.
V ožjem pomenu pa je pozitivna spodbuda del štirih kvadrantov instrumentalnega pogojevanja. Poenostavljeno povedano je instrumentalno pogojevanje oblikovanje določenega vedenja s pomočjo nagrade ali kazni. Striktno gledano, sta oznaki „pozitivno“ in „negativno“ v kvadrantu uporabljena v matematičnem smislu. „Pozitivno“ pomeni, da nekaj dodamo, ne glede na to, ali je za psa dobro ali slabo. „Negativno“ pa, da nekaj, kar je lahko dobro ali slabo, odvzamemo. Spodbuda v tem smislu pomeni nekaj, kar zviša verjetnost, da se bo vedenje ponovilo. Kazen pa pomeni nekaj, kar bo to verjetnost zmanjšalo.
Usmeritev v šolanje in vzgojo s pozitivno spodbudo oziroma pozitivno motivacijo torej pomeni, da se poskušamo čim bolj držati zgornjega levega kvadranta (pozitivna spodbuda) in se izogibamo uporabi ostalih. Predvsem pa se v vsaki situaciji, na vse nam dosegljive načine, izogibamo spodnjemu desnemu kvadrantu – pozitivni kazni.
Ali šolanje in vzgoja s pozitivno motivacijo deluje?
Instrumentalno pogojevanje je naraven način učenja vseh živih bitij. Čeprav se psi, ki živijo brez vpliva človeka, učijo predvsem z opazovanjem in posnemanjem, del njihovega učenja predstavlja tudi preizkušanje možnosti, katero vedenje jim prinese največ koristi. Učijo se torej po principu pozitivne motivacije. Ta princip izkoriščamo ljudje za hitrejše učenje želenih vedenj, do katerih bi drugače prišli izjemno počasi ali pa se brez našega usmerjanja sploh ne bi pojavila.
Učenje s pozitivno motivacijo ne pomeni, da našemu psu samo razdeljujemo priboljške. Čeprav želeno vedenje res nagradimo (običajno s priboljškom), moramo poskrbeti tudi, da na psu prijazen način preprečimo neželena vedenja oziroma psu pokažemo, da se mu izvajanje le-teh ne splača. Tak pristop je najbolj uporaben, kadar psa učimo novih vedenj, besednih znakov in veščin pri različnih športnih aktivnostih. Največ uspeha bomo imeli, če pred začetkom učenja temeljito razmislimo, kaj želimo psa naučiti, si naredimo načrt, kako bomo to dosegli in kaj bomo naredili v primeru, ko naletimo na težave.
Kdaj je pozitivna motivacija lahko škodljiva?
Učenje s pomočjo pozitivne motivacije samo po sebi ni škodljivo. Celo nasprotno. Ne samo, da lahko pospeši učenje določenih vedenj, ob pravilni izvedbi lahko dviguje samozavest tako psa kot njegovega skrbnika, utrjuje njuno medsebojno zaupanje in poglobi vez med njima. Problem se pojavi takrat, ko ljudje z rezultati niso zadovoljni in želijo večji uspeh ali hitrejši napredek.
Ljudje nadzorujemo večino dobrin, ki jih za življenje potrebujejo naši psi. Nadzorujemo, kdaj, kje in koliko bodo spali, pili in jedli. Skrbniki določimo, kdaj, kje in kolikokrat bodo iztrebljali. Prav tako smo mi tisti, ki določimo, kdaj, kje in kakšen sprehod bodo imeli, s kom se lahko družijo in kakšnih aktivnosti se bodo udeleževali. Ker imamo mi nadzor in dostop do vseh dobrih stvari, moramo biti previdni, da nadzora nad dobrinami ne uporabimo kot prisile.
Pozitivna motivacija v šolanju psov temelji na nagradah in spodbujanju želenega vedenja. Pravilna uporaba omogoča hitrejše učenje in krepi vez med psom in skrbnikom.
Včasih se namreč zgodi, da psi niso sposobni izvesti vedenj, ki jih od njih zahtevamo. Razlogi za to so različni in segajo vse od fizičnih ali fizioloških omejitev, do čustvenih izzivov kot sta strah ali frustracija. Včasih smo krivi ljudje, ker smo učenje naredili prezahtevno in psi ne razumejo, kaj želimo od njih. Če naš pes ne izvede vedenja, ki ga od njega pričakujemo, se moramo vprašati, zakaj je tako in razmisliti, kako lahko situacijo ali učni proces našemu psu olajšamo. Tukaj pa se žal pogosto zalomi. Namesto, da bi razmislili o pristopu in morebitnih ovirah, ki jih mora premagati naš pes, da izvede želeno vedenje, se skrbniki in pasji inštruktorji zatekajo k uporabi in izrabi priboljškov oziroma hrane.
Že samo stopnjevanje okusnosti določenega priboljška lahko psa prepriča, da gre preko svojih zmožnosti, zato da pride do nečesa tako dobro dišečega in okusnega. Naslednja stopnja je hranjenje psa iz roke izključno kot nagrada za opravljeno delo. Verjetno si ni težko predstavljati, da je katerokoli bitje pripravljeno zatreti misel na bolečino ali ignorirati nevarnost v svoji bližini, če ima občutek, da je to edini način, da pride do hrane.
V situacijah, ko je bolečina premočna ali nelagodje preveliko, pa se lahko vseeno zgodi, da pes kljub temu ne izvede želenega vedenja. Takrat se skrbniki in pasji inštruktorji pogosto zatečejo k uporabi stradanja z idejo, da bolj bo pes lačen, bolj bo delal za hrano. Seveda imajo prav. Če psa stradamo nekaj dni in tako v njegovem telesu sprožimo paniko, se bo pripravljen izpostaviti večji nevarnosti, da le poteši lakoto. Tak pristop zelo težko poimenujemo pozitivna motivacija. Prisila s hrano je še vedno prisila.
